V javnem šolstvu se ne čutijo pristojni za promocijo znanosti

Ob vseh slabih plateh, ki jih je prinesla epidemija novega koronavirusa, je po drugi strani naplavila nekatera pomembna spoznanja o naši družbi in nas samih. Ob prvi resni krizi generacije, rojene in vzgojene v lagodju potrošniškega kapitalizma, so se razkrile tudi njegove postranske negativne posledice. Najbolj očitno denimo prevlada egoizma nad medčloveško solidarnostjo ter odsotnost občutka državljanske dolžnosti in odgovornosti za skupno dobro. Nekoliko presenetljivo pa tudi razširjenost skepse do znanosti in nezaupanja do strokovnih avtoritet, če nizko zaupanje v politiko še lahko razumemo.

Če se želimo kdaj v prihodnosti bolje soočiti s tovrstnimi sistemskimi krizami, se je treba vprašati, kaj v tej družbi delamo narobe, da takšna množica, kar 200 tisoč oz. 12 odstotkov odraslega prebivalstva (Valicon), zanika znanstvena dognanja in celo ravna v nasprotju z njimi. Ampak ustavimo se tam, kjer se vse prične: obzorje znanja teh ljudi je proizvod našega izobraževalnega sistema.

Zvočni posnetek Čakševega komentarja je na voljo na dnu teksta

To so torej rezultati slovenskega "kvalitetnega javnega šolstva"


Malokatero stvar je kriza razgalila tako do obisti kot famo o slovenskem »kvalitetnem javnem šolstvu«. Tega si nisem izmislil jaz, temveč je globino krize našega »javnega šolstva« v intervjuju za Portal plus v drobovje razdelal psiholog dr. Kristijan Musek Lešnik.
Malokatero stvar je kriza razgalila tako do obisti, kot famo o slovenskem »kvalitetnem javnem šolstvu«

Dr. Musek Lešnik opozarja, da se skoraj noben problem v šolstvu, o katerem se danes pogovarjamo, od večanja socialnih razlik, duševnega zdravja otrok, devalvacije znanja in zniževanje standardov, do vsebine učnih načrtov, ni rodil v času epidemije, zaprtih šol in šolanja na daljavo.

Po njegovem je korona tu celo naredila kaj dobrega, saj so »v preteklih letih dežurni samozvani "varuhi javnega šolstva" vedno, ko se je začelo govoriti o potrebi po prevetritvi izobraževalnega sistema, začeli kot lame v tibetanskih templjih mrmrati "za kakovostno javno šolstvo gre"; bolj kot je postajalo jasno, da stvari škripljejo, bolj togotno in glasno so ti dušebrižniki vpili svojo mantro, manj je bilo možnosti, da bi se v šolstvu zgodile nekatere nujne spremembe.«

Državo je priznani psiholog označil kot »narcisistično ponosno na svoj izobraževalni sistem in slepo za to, na koliko mestih pušča vodo«. S prstom je pokazal na konstanten porast šolanja na domu, s čemer pa se »šolska politika ni ukvarjala, ali je z nasmehom odmahnila z roko in za vogali šepetala o peščici čudaških staršev.«

»Ampak ta eksodus se je v času epidemije in šolanja na daljavo povečal«, nadaljuje Musek Lešnik. In pritrjuje mu spodnji graf medija N1info.si:

Na katerem vidimo nenavaden pojav; čeprav so nas šolniki, mediji in celo učenci sami prepričevali, kako močno otroci v času šolanja na daljavo pogrešajo šolo na star način, torej v živo, in kakšne travme doživljajo zaradi šolanja od doma, je v istem obdobju število učencev, ki se šolajo doma, drastično poskočilo!

Štrukelj in njegovi SVIZ-ovci bodo gotovo tudi tokrat našli kakšno "pametno" razlago o "čudaških starših". Mnogo težje pa bodo kompetentni javnosti razložili, katero vrsto znanosti v tem tako kvalitetnem javnem šolstvu zastopajo ravnatelj s Prebolda, učiteljici z Ljubnega in Maribora, ali gimnazijski profesor s spodnjega avdio posnetka. Da o naraščanju članstva novonastalega anticepilskega sindikata ZVIZ - sonce sploh ne govorimo.

https://twitter.com/PeterGregorcic/status/1437138370581389313

V šolstvu niso pristojni za promocijo znanosti


»Pa kaj se čudimo,« si je najbrž mislil svetovno uspešni režiser Mitja Okorn, ko je izvedel, da so njegov film o posledicah bolezni covida-19, ki je bil v prijazni, skorajda plašni okrožnici učiteljem ponujen kot »možno gradivo pri osveščanju zaposlenih ter starejših učencev ter dijakov o bolezni covid-19«, ravnatelji javno zavrnili.

Mediji so zbrali odklonilne odzive iz ravnateljskih vrst. "Sicer je vse boljše od prisile k cepljenju, a promocija cepljenja ne sodi v našo pristojnost. Za to je zadolženo zdravstvo," se je denimo za Večer odzval predsednik združenja ravnateljev, Gregor Pečan.

Njegova kolegica, ravnateljica Srednješolskega izobraževalnega centra Ljubljana Frančiška Al Mansour pa je pribila: "Mi nimamo ur in predmeta, kot je zdravstvena vzgoja, v okviru katerega bi jim ta film predvajali. Poleg tega so v razredu dijaki z različnimi prepričanji, če bi ga predvajali vsem, bi to lahko pomenilo že vsiljevanje določenih idej."  

V času epidemije koronavirusa smo resda praktično vsak teden izvedeli, za kaj vse v našem šolstvu "niso pristojni" in česa vse ne znajo narediti brez natančnih navodil. Čeprav sem se ob marsičem čudil in dvigoval obrvi, pa si vsekakor nisem mislil, da se ne čutijo pristojne niti za poučevanje in osveščanje o dosežkih znanosti, kot je denimo cepljenje, ali pa za promocijo javnega zdravja, sploh v času, ko je to zaradi splošne neosveščenosti in nezaupanja v znanost močno na udaru.

Še eno spoznanje, ki mi ga je, pa najbrž še komu drugemu, prinesla koronavirusna kriza, je, da sem očitno gojil povsem napačno predstavo, za kaj točno so pristojni v našem tako opevanem javnem šolstvu, oziroma za kaj točno ga sploh imamo.

Brez cinizma sicer zaključujem, da še vedno verjamem v močan kontingent učiteljstva, ki razume in ve, za kaj v šolstvu gre in s svojim trudom in požrtvovalnostjo uresničuje svoje pomembno poslanstvo. Vendar sem vse bolj prepričan v nujo temeljite reforme šolskega sistema, po kateri bi takšni učitelji in takšni ravnatelji prišli bolj do izraza.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike