V Ameriki jedo mačke. Vsaj pred volitvami

POSLUŠAJ ČLANEK

Nekoliko zapoznelo pišem o debati med ameriškima predsedniškima kandidatoma. Predvsem ker sprva res nisem vedel, o čem bi sploh pisal. Debata me je pustila dokaj ravnodušnega, morda malce razočaranega. 

Od sodobne ameriške politike sem pričakoval več spektakla. Divje obtožbe in grožnje, jezne odhode z odra, morda pretep ali celo romantični zaključek. Saj menda pravilno razumem, da gre za predstavo za zdolgočaseno publiko z omejeno pozornostjo? Argumentov in politik že dolgo ne pričakujem več, vsaj v kakršnikoli drugi obliki kot prazne megalomanske obljube, ki bodo ob prvi priliki pozabljene.  

Trump je ponudil malce sebi značilnega razvedrila s svojo pripovedjo o mačjejedih priseljencih, a bilo je premalo. Na splošno sem bil nad njim razočaran. Ga je spremenilo njegovo nedavno bližnje srečanje s smrtjo, njegova izkušnja predsedovanja in politikanstva ali pa se morda le stara? Kakorkoli, Trump danes se mi ne zdi več isti kandidat kot davnega leta 2016, ki je Clintonovi nonšalantno grozil z zaporom. 

Ko sem končal ogled debate, sam nisem imel vtisa, da bi kdorkoli kakorkoli zmagal. A potem, ko so mi mediji in komentatorji v dneh po debati neprestano vtepali v glavo, da je debato zmagala Kamala Harris, sem to mnenje nekako sprejel. Kakorkoli, kot sem nekje slišal, je Trump leta 2016 menda izgubil vse debate, a vseeno postal predsednik. Tudi zaenkrat ni opaziti, da bi debata kaj dosti vplivala na razmerje med kandidatoma. Ali debate dandanes sploh še potrebujemo? Saj itak vsi že vnaprej vemo za koga (oziroma proti komu) bomo volili, če sploh bomo. Smilijo se mi ubogi neopredeljeni volivci, ki morajo o tem, komu bodo podelili svoj glas, dejansko razmišljati.  

Strokovnjaki opozarjajo: Donald Trump škoduje zdravju.  

Ena bolj zanimivih analiz, ki sem jih slišal, je poudarila, kako uspešno je Harrisova manipulirala s Trumpom in ga vodila natanko tja, kjer ga je želela. In kako voljno ji je sledil. Najlepši primer je bil odsek o priseljevanju in nadzoru meja, za Harrisovo nedvomno šibka točka. A v tem odseku se je govorilo o velikosti publike na njunih shodih. Harrisova je vedela točno, kam mora pritisniti, da bo Trumpa sprovocirala. In ga tudi je. 

Edini zanimiv zaključek, do katerega sem se dokopal sam, je, kako republikansko je zvenela Harrisova. Včasih sem se spraševal, koga je pravzaprav nagovarjala – progresivne obmorske Američane ali pa morda prebivalce Texasa? Sploh v delu, kjer je ponosno omenjala, da jo je podprl nekdanji republikanski podpredsednik Dick Cheney.

Kar je sploh svojevrsten fenomen, kateremu bi se rad posvetil. Eden glavnih razlogov, da ima Trump moje simpatije, je, da mu že vse od začetka nasprotuje več ali manj celoten establišment. Če mu nasprotuje toliko mogočnih in vplivnih, verjetno mora nekaj delati prav. Dokaj prepričan sem namreč, da se njihovi interesi ne skladajo z mojimi (oziroma interesi povprečnega človeka). 

Dandanes imamo kot družba zelo kratek spomin, sam tudi nisem tako star, a se vseeno spomnim, kakšen demon je bil nekoč Cheney v liberalnih krogih. A danes očitno predstavlja dobre stare čase pred pojavom Trumpa. Kjer je njegova podpora za liberalnega kandidata celo prednost! Kdo bi si mislil. 

Smilijo se mi ubogi neopredeljeni volivci, ki morajo o tem, komu bodo podelili svoj glas dejansko razmišljati.

Kar me privede do zaključka, okoli katerega se v mnogih svojih člankih že dalj časa vrtim. Seveda še vedno obstajajo dobre stare delitve kot so levo – desno; progresivno – konservativno in podobno. A dandanes smo priča še eni pomembni delitvi – med tistimi, ki zaupajo in tistimi, ki ne. 

Javno zaupanje v inštitucije je zelo nizko in po moje je to bolj pomembno, kot se poudarja. Vsaj če skušamo razumeti pojave, ki smo jim danes priča. Mislim, da Trump pooseblja podskupino ljudi, ki inštitucijam preprosto ne zaupajo več. Zakaj jim ne zaupajo, je sicer pomembna, a ločena tema.  

Na drugi strani imamo Kamalo Harris, ultimativno kandidatko establišmenta. Izbrano s strani elit in ponujeno ljudem, ki tem elitam (še) zaupajo. Če zaupate medijem, lobijem in vplivnežem, ki vam jo neprestano ponujajo kot rešitev demokracije, je seveda edina in logična izbira. V kolikor pa jim ne zaupate, je odločitev podobno preprosta. Strokovnjaki namreč opozarjajo: Donald Trump škoduje zdravju. Stroki pa je treba zaupati, mar ne? 

Zaradi takšne delitve je tudi tako enostavno Trumpa predstavljati kot kandidata neizobraženih čudakov - ker je po svoje to res. Tabor ljudi, ki je do avtoritet nezaupljiv, je namreč širok - od zdravorazumskih skeptikov do zmešanih teoretikov zarot. In Trump mora nagovarjati in ugajati obojim. Rezultat je posledično dokaj shizofren. Ravno pravšen za današnje zmešane čase. 

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike