V Ameriki jedo mačke. Vsaj pred volitvami
Nekoliko zapoznelo pišem o debati med ameriškima predsedniškima kandidatoma. Predvsem ker sprva res nisem vedel, o čem bi sploh pisal. Debata me je pustila dokaj ravnodušnega, morda malce razočaranega.
Od sodobne ameriške politike sem pričakoval več spektakla. Divje obtožbe in grožnje, jezne odhode z odra, morda pretep ali celo romantični zaključek. Saj menda pravilno razumem, da gre za predstavo za zdolgočaseno publiko z omejeno pozornostjo? Argumentov in politik že dolgo ne pričakujem več, vsaj v kakršnikoli drugi obliki kot prazne megalomanske obljube, ki bodo ob prvi priliki pozabljene.
Trump je ponudil malce sebi značilnega razvedrila s svojo pripovedjo o mačjejedih priseljencih, a bilo je premalo. Na splošno sem bil nad njim razočaran. Ga je spremenilo njegovo nedavno bližnje srečanje s smrtjo, njegova izkušnja predsedovanja in politikanstva ali pa se morda le stara? Kakorkoli, Trump danes se mi ne zdi več isti kandidat kot davnega leta 2016, ki je Clintonovi nonšalantno grozil z zaporom.
Ko sem končal ogled debate, sam nisem imel vtisa, da bi kdorkoli kakorkoli zmagal. A potem, ko so mi mediji in komentatorji v dneh po debati neprestano vtepali v glavo, da je debato zmagala Kamala Harris, sem to mnenje nekako sprejel. Kakorkoli, kot sem nekje slišal, je Trump leta 2016 menda izgubil vse debate, a vseeno postal predsednik. Tudi zaenkrat ni opaziti, da bi debata kaj dosti vplivala na razmerje med kandidatoma. Ali debate dandanes sploh še potrebujemo? Saj itak vsi že vnaprej vemo za koga (oziroma proti komu) bomo volili, če sploh bomo. Smilijo se mi ubogi neopredeljeni volivci, ki morajo o tem, komu bodo podelili svoj glas, dejansko razmišljati.
Strokovnjaki opozarjajo: Donald Trump škoduje zdravju.
Ena bolj zanimivih analiz, ki sem jih slišal, je poudarila, kako uspešno je Harrisova manipulirala s Trumpom in ga vodila natanko tja, kjer ga je želela. In kako voljno ji je sledil. Najlepši primer je bil odsek o priseljevanju in nadzoru meja, za Harrisovo nedvomno šibka točka. A v tem odseku se je govorilo o velikosti publike na njunih shodih. Harrisova je vedela točno, kam mora pritisniti, da bo Trumpa sprovocirala. In ga tudi je.
Edini zanimiv zaključek, do katerega sem se dokopal sam, je, kako republikansko je zvenela Harrisova. Včasih sem se spraševal, koga je pravzaprav nagovarjala – progresivne obmorske Američane ali pa morda prebivalce Texasa? Sploh v delu, kjer je ponosno omenjala, da jo je podprl nekdanji republikanski podpredsednik Dick Cheney.
Kar je sploh svojevrsten fenomen, kateremu bi se rad posvetil. Eden glavnih razlogov, da ima Trump moje simpatije, je, da mu že vse od začetka nasprotuje več ali manj celoten establišment. Če mu nasprotuje toliko mogočnih in vplivnih, verjetno mora nekaj delati prav. Dokaj prepričan sem namreč, da se njihovi interesi ne skladajo z mojimi (oziroma interesi povprečnega človeka).
Dandanes imamo kot družba zelo kratek spomin, sam tudi nisem tako star, a se vseeno spomnim, kakšen demon je bil nekoč Cheney v liberalnih krogih. A danes očitno predstavlja dobre stare čase pred pojavom Trumpa. Kjer je njegova podpora za liberalnega kandidata celo prednost! Kdo bi si mislil.
Smilijo se mi ubogi neopredeljeni volivci, ki morajo o tem, komu bodo podelili svoj glas dejansko razmišljati.
Kar me privede do zaključka, okoli katerega se v mnogih svojih člankih že dalj časa vrtim. Seveda še vedno obstajajo dobre stare delitve kot so levo – desno; progresivno – konservativno in podobno. A dandanes smo priča še eni pomembni delitvi – med tistimi, ki zaupajo in tistimi, ki ne.
Javno zaupanje v inštitucije je zelo nizko in po moje je to bolj pomembno, kot se poudarja. Vsaj če skušamo razumeti pojave, ki smo jim danes priča. Mislim, da Trump pooseblja podskupino ljudi, ki inštitucijam preprosto ne zaupajo več. Zakaj jim ne zaupajo, je sicer pomembna, a ločena tema.
Na drugi strani imamo Kamalo Harris, ultimativno kandidatko establišmenta. Izbrano s strani elit in ponujeno ljudem, ki tem elitam (še) zaupajo. Če zaupate medijem, lobijem in vplivnežem, ki vam jo neprestano ponujajo kot rešitev demokracije, je seveda edina in logična izbira. V kolikor pa jim ne zaupate, je odločitev podobno preprosta. Strokovnjaki namreč opozarjajo: Donald Trump škoduje zdravju. Stroki pa je treba zaupati, mar ne?
Zaradi takšne delitve je tudi tako enostavno Trumpa predstavljati kot kandidata neizobraženih čudakov - ker je po svoje to res. Tabor ljudi, ki je do avtoritet nezaupljiv, je namreč širok - od zdravorazumskih skeptikov do zmešanih teoretikov zarot. In Trump mora nagovarjati in ugajati obojim. Rezultat je posledično dokaj shizofren. Ravno pravšen za današnje zmešane čase.
7 komentarjev
Andrej Muren
Tudi pri davnem soočenju Pučnika in Kučana so naši levi mediji besno nabijali, koliko boljši je bil Kučan. To niti približno ni bilo res, a resnico so razumeli le pametni ljudje, ki pa jih je bilo premalo, da bi Pučnik na volitvah zmagal.
Nekaj podobnega je sedaj v ZDA. Vprašanje je le, v kolikšni meri se bodo Američani pustili nategniti medijem.
Igor Ferluga
Debata je šla vsekakor pod pričakovanji za tiste neredke, ki so pričakovali Trumpovo prevlado. Ki ni znal biti odrezav in zabaven in poentirati na očitnih točkah, kjer je aktualna administracija in Harrisova šibka. Bizarno je recimo, če migrantom pripisuje, da jedo ljudem pse in mačke brez vsakih dokazov za to. Dokaze za ubijanje neuspelo abortiranih novorojencev in sicer guvernerju Minnesote, podpredsedniskemu kandidatu Harrisove, bi
sicer imel, a jih tudi ni znal dokazati. Trumpov štab je zavrnil naslednje ponujeno televizijsko soočenje. Kar je slabo znamenje zanj, saj je človek medijskih predstav, nasproti njega pa oseba brez političnih dosežkov, znana po precej bizarnem obnašanju in uporabi besedne solate. V tem bi Harrisovo lahko nadigral, v finančnih podporah za kampanjo in podpori establishmenta je ne bo: ne Wall Streeta, ne Hollywooda, ne prevladujočih v akademskem in medijskem svetu itd. Koliko je Trump res alternativa v dobršni meri upehanemu in dekadentnemu priviligiranemu ameriškemu establishmentu je precejšnje vprašanje. Njegovi davčni predlogi ga prej kažejo kot kandidata bogatega sloja, megakorporacij, kriptokapitala, že danes ne, posebej v primerjavi z Evropo, davčno pretirano obremenjenega. Za problem proračunskega primanjkljaja in ameriške zadolženosti ne kaže zanimanja, podobno kot ne tekmeci na demokratski strani. Ekonomijo je možno poganjati nekaj časa z zadolzevanji. S poudarkom na nekaj časa in ob dvomu, da je to odgovorno početje. Kaj bi v zunanji politiki dosegel Trump, je veliko vprašanje. Biden in demokrati vodijo bolj ali manj tradicionalno ameriško zunanjo politiko z diskutabilno uspešnostjo. Trumpova bi lahko bila presenetljiv uspeh, ali pa totalni dizaster. Ideje maga republikancev sicer v Evropi v glavnem dvigujejo pokonci lase. Podobno njihov odnos do mnogih vprašanj povezanih z znanostjo. Eno od njih so podnebne spremembe. V smislu ukrepanja proti vse očitnejšim podnebnim spremembah bi Trumpov mandat lahko pomenil 4 povsem izgubljena leta. Na drugi strani je Trump lahko s podporo konzervativnih, javno prepoznavnih
intelektualcev ( Jordan Peterson, dr.Phill ipd) lahko politični jez in upanje, da woke ideologija ne bo povsem prevladala in uničili najvidnejše kulturne vrednote in institucije, na katerih je slonela zahodna civilizacija, ko je bila uspešna, pri čemer tradicionalna družina in verske skupnosti igrajo posebno pomembno vlogo. Trump ni zgled večine teh vrednot, a se je pripravljen dokaj brezkompromisno zavzeti za njihovo obrambo.
Vsekakor sem v dilemi, kako bi se odločil, če bi bil ameriški državljan.
Madison
Ok, razumem: v Ameriki menda priseljenci jedo mačke.
Ampak za Američane me v resnici sploh ne skrbi, kajti Bog bo njim gotovo pomagal. Američani namreč tako zelo zaupajo vanj, da to izpovedujejo celo na svojem denarju.
Pa še dobro so oboroženi - da jih je lahko manj strah.
Skrbi me za Slovence.
Zelo me zaskrbljujejo novice iz domačih logov, zato nestrpno čakam na objavo najmanj treh svežih golobističnih novic:
1. da je veterinar in "vlada...dela...dobro" Sajovic postal golobistični obrambni minister;
2. da je skoraj hkrati podal odstopno izjavo golobistični šolski minister Felda
in 3. da naj bi Robi namesto Felde na položaj šolskega ministra ustoličil nedavno upokojenega (kako priročno!) Vinka Logaja, ki je bil nekoč kader stranke Zares, (torej je še danes skrbno preverjen Golobičev kader)
https://n1info.si/novice/slovenija/po-10-letih-se-iz-cela-zavoda-za-solstvo-poslavlja-vinko-logaj/
https://siol.net/novice/slovenija/kandidat-za-obrambnega-ministra-je-borut-sajovic-643974
Teodor
V tisti debati so bili trije proti enemu (oba voditelja), rezultat pa je bil kvečjemu neodločen, čeprav so oboji slavili zmago. Da je avtor slišal samo mnenje, da je zmagala Harisova, priča temu, da spremlja samo medije elit. Jasno je za koga so se le ti opredelili.
Peter Klepec
Re:… Dokaj prepričan sem namreč, da se njihovi interesi ne skladajo z mojimi (oziroma interesi povprečnega človeka).
Huh! Kot bi poslusal politkomisarja v zgodnjih 40ih. Ko bomo razturali one zgoraj, bo vse super. Namesto skrbin bomo imeli vsi zlate zobe. In folk je verjel, precej folka je verjelo in se vedno nekaj folka to verjame. Da se to ni zgodilo, so krivi oni isti, ki jih nismo dovolj skenslali.
Ce pomislim, da ves ta folk hodi v sluzbo in redno dobiva placo - od tistih, ki bi jih radi skenslali. In taisti folk ne pomisli od kod Trumpu bogastvo. Nekako jim ne gre v tintaro, da so revni, ker je nekdo bogat.
MEFISTO
Komentatorji ameriških predsedniških volitev na splošno pozabljajo, da Slovenci ne bomo volili ameriškega predsednika, da jih Amerčani ne berejo in da večina niti še ni slišala za Slovenijo, zato tudi avtor zgornje kolumne ni izjema.
Anton Vidmar
No,Mefisto,nič ni narobe,če malo vemo,kaj se dogaja v svetu. Ne kot nekoč,ko smo vedeli samo,da je Amerika pred propadom,Sovjeti pa na vrhuncu.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.