Uvodnik v 24. številko: Evropo je treba vzeti resno

V prejšnji številki smo napisali, da je to, kar gledamo v Evropskem parlamentu ob nastopu levičarske nizozemsko-slovenske naveze, Teater Evropa. Teden zatem lahko temu dodamo, da se je šov končal, a da je bil teater prazen. Parlamentarna dvorana, v kateri so tovarišice opozarjale, da je v Sloveniji zavladal fašizem, je bila praktično brez parlamentarcev. Očitno te debate nihče ni jemal resno.

Škoda, da iz tako pomembne institucije, kot je Evropska unija, levičarji – tako politiki kot mediji – delajo tak cirkus. Dosegli so, da smo Evropejci postali evroskeptiki, ki v EU vidimo samo še nepotrebno in drago birokracijo. Pozabili smo namreč, da je EU nastala z enim samim namenom. Svetim. Da prepreči nove vojne v Evropi. Med Nemčijo in Francijo so namreč v kratkih 70 letih izbruhnile tri velike vojne. Od tega dve svetovni. Vse samo zaradi premoga in jekla v mejnih deželah teh dveh velesil. Ustanovitev evropske zveze, ki je sprostila trg energije in surovin, je uresničila sanje stoletij. V Evropi tako že 76 let ni bilo nobene vojne. Razen v državah, ki niso bile del EU. Zato je lahko EU samo po sebi še tako pregrešno zapravljiva, a je to še vedno izjemno poceni, saj se vojne škode praktično sploh ne da oceniti. Koliko stane en mrtev oče? Več kot vse plače evropskih poslancev skupaj. Vsak osiroteli otrok bi bil pripravljen vse življenje zbirati denar, če bi mu to vrnilo očeta.

Seveda je treba kritično gledati na nepotrebno trošenje evropskega denarja, ne smemo pa zato pristajati na evroskepticizem. Ta namreč ni več hec, saj bi razpad zveze prinesel grožnjo ponovitve vojn. Tudi v naši bližini. Nekatere balkanske države imajo namreč nerešene medsebojne spore in zato ni treba biti prerok, da napoveš veliko možnost nove vojne. Edina rešitev za balkanski sod smodnika (enako, kot je bil za francosko-nemško rivalstvo) je zato EU.

Z EU je tako kot z demokracijo. In tako kot z aktualno vlado. Ima marsikatero težavo, a je bistveno boljša od vsake alternative. V omenjenih primerih so edine alternative: vojna nevarnost namesto EU, diktatura namesto demokracije, vlada Šarca in Mesca namesto vlade Janše in Tonina.

Največja težava vseh kritikov sodobne družbe je, da znajo samo rušiti, ne pa graditi. A še tako stara streha je boljša od – neba nad glavo. Poplava praznega leporečja, ki so je polni mnenjski voditelji, obljublja nebesa na zemlji. A teh ni. Brezogljična družba je neuresničljiva, dokazuje z izračuni dr. Rafael Mihalič. To nam pravi tudi zdrava kmečka pamet. Ne moremo imeti vsako leto večje gospodarske rasti, obenem pa manjšati porabo energije. Če bi evropske vlade uzakonile, da mora vsak gospodinjski aparat in vsak avtomobil imeti garancijsko dobo deset let, bi za okolje naredili veliko več kot vse mednarodne podnebne konference skupaj.

Bizarno je, da ima EU že kakih 20 let uveljavljeno politiko glede odpadkov, ki je nihče ne upošteva. Na prvem mestu te strategije je načelo: če je mogoče, sploh ne proizvajati odpadkov. Če bi se tega držali, bi bili vsi okolijski problemi že davno rešeni.

A živimo v svetu, ki drvi v obratno smer. Embalaže je vedno več, pralni stroj, ki je bil nekoč investicija generacije, pa menjujemo vsakih nekaj let. Zelo podobno je v politiki. Vedno več je novih proizvodov, ki imajo vse krajšo življenjsko dobo. Golob je še na strehi, oni pa bi vrabca v roki že kar zavrgli. Štiri vrabčke, pravzaprav.

Največji mediji pa, tako kot vedno, ne opazijo nobene podrobnosti in se kot lovski psi takoj, ko jih spuste z verige, zaženejo v silen dir. Bog ne daj podvomiti vanje! Samo zato, ker se oddaja seli z enega na drugi program, se lahko »zgodi narod«. Enotno, vsi v en glas, kot v najbolj svinčenih časih, pridejo novinarji na ulico in zaženejo vik in krik, ker bo na daljincu treba za politično aktivistično oddajo Utrip stisniti gumb s številko 2, ne pa 3.

Ja, ljubljanski Teater RTVS z vedno manj gledalci je še veliko bolj teatralen kot Sofijin Teater Evropa brez gledalcev.