Tudi seno betlehemskih jasli ni bilo brez ljuljke

POSLUŠAJ ČLANEK
Letošnji Božič je kristjanom, tako zaznavam, znova podarjen kot nekakšna izmed poslednjih rešilnih bilk. Spričo vseh udarcev, ki jih Cerkev – in človeštvo nasploh – v tem ubornem času, kot bi rekel Heidegger, doživlja, spričo krize vere, ki jo opazujemo v tem post-koronskem času, in spričo vseh razočaranj in negotovosti, ki jih doživljamo, predlagam, da se prav te bilke letos sceloma oprimemo. In s tem, ko pravim bilke, sem skorajda brutalno dobeseden: vzeti učlovečenje zares pomeni vstopiti v skrivnost tistega sena, na katerega je bilo položeno Božje Dete.

Ko nas je vse še sredi adventa pretresel sila odmeven škandal, ki je vrgel strahotno luč na Cerkev po svetu, še posebej pa v naši domovini, smo se še bolje ovedli, da v vsakem človeku skupaj rasteta pšenica in ljuljka (prim. Mt 13,24-30). Včasih prevladuje prva, drugič, na žalost, tudi druga. A drznim si špekulirati, da se je podobno zgodilo tudi v tistih jaslih na robu judejskega zaselka Betlehem: da sta bila v senu tako slama kot suha ljuljka.

»Pohujšanja sicer morajo priti« (Mt 18,7), bo pozneje učil Gospod in s tem izrazil temeljno načelo, da na tem svetu Božje kraljestvo še ni popolnoma uresničeno, vendar nas skrivnost učlovečenja, če jo vzamemo zares, objema še bolj celostno: Gospod Bog je vladar zgodovine, rojen tako za rešenje tistih, ki prinašajo dobro seme, kot tistih, ki puščajo strupen okus. Že ob prihodu na svet je bil položen tudi med ljuljko, že vnaprej je vedel za vse, kaj se bo zgodilo z nami ljudmi – a nam vendar ni odtegnil svojega neizrekljivega človekoljubja!
Frančiškanska misel torej trdi, da bi se učlovečenje zgodilo, četudi bi do greha ne prišlo, saj je to najbolj imeniten izraz Božje ljubezni in solidarnosti s človekom.

Frančiškanski srednjeveški učenjak Janez Duns Skot v nasprotju s prevladujočo tomistično razlago kot primarni razlog za učlovečenje namreč vidi najvišje razodetje Božje slave in ljubezni do človeka, ne pa, da je učlovečenje zgolj rešilni načrt, pogojen s človekovim grehom. Frančiškanska misel torej trdi, da bi se učlovečenje zgodilo, četudi bi do greha ne prišlo, saj je to najbolj imeniten izraz Božje ljubezni in solidarnosti s človekom.

Toda vrnimo se nazaj k senu. V skladu s starodavnim judovskim izročilom se je ljuljka v zgodovini pojavila šele po velikem potopu (prim. 1 Mz 6): tako ljudje in živali kot tudi rastline so se spridili in se postavili zoper naravo, zato je, ko so posejali pšenico, zrastla ljuljka (Bereshith Rabba o 1 Mz 6,7). Hebrejska beseda za ljuljko, zunin, v skladu s hagadsko etimologijo izvira iz korena zanah, kar – kako pomenljivo – pomeni »nečistovati«.

Ljuljka je z isto besedo zunin omenjena tudi v judovskem spisu Mišna (Kilayim 1.1), kjer je govora o več svetopisemskih prepovedi mešanih vrst, in sicer o prepovedi skupnega cepljenja različnih vrst dreves, križanja živali, skupnega dela skupine različnih vrst živali, mešanja volne in lanu v oblačilih – in sajenja določenih mešanic semen. Mešano seme je v Tori namreč kar dvakrat nedvoumno prepovedano. Prvič v Levitiku: »Ne pripuščaj k parjenju dvoje različnih vrst živine, ne posevaj polja z dvoje vrst semenom in ne oblači se z obleko, ki je tkana iz dveh različnih niti!« (3 Mz 19,19). In drugič v Devteronomiju: »Ne sej dveh vrst semena v svojem vinogradu, da ne zapade celoten pridelek svetišču: kar bo zraslo iz semena, ki si ga posejal, in pridelek vinograda!« (5 Mz 22,9)
V viharjih našega časa bo znova potrebno premisliti, kaj pomeni človeška krhkost.

Slikovita biblična govorica torej odločno vabi k idealu celovitosti, integritete – tudi ko zadeva človeka. Čeprav nas številna pohujšanja potrejo, se moramo zavedati, da nismo mi gospodarji žetve, da bo na koncu Bog tisti, ki bo ločil ljuljko od pšenice, prej pa še vedno za vse obstaja možnost kesanja in prestopa na drugo stran (prim. Mt 13,28). Prav zato se Gospod Jezus učloveči, rodi v neugledni slami, da bi človeka prevzel s svojo nedoumljivo ljubeznijo.

Vsi škandali Cerkev znova postavljajo na začetek, v tišino, smrad in odmaknjenost betlehemske votline. Že Hieronim v svojem govoru O Gospodovem rojstvu poudarja – in če kdo, je on tisti, ki je verjetno to dobro vedel, saj je velik del svojega življenja preživel ravno ob betlehemski votlini –, da je bil Gospod rojen v hlevu, kjer je vedno navzoč tudi gnoj, ki ponazarja človeško grešnost, toda z namenom, da bi nas od tam dvignil, kar proslavlja že psalmist: Iz prahu vzdiguje slabotnega, iz blata potegne ubogega (Ps 113,7). Veličasten krščanski paradoks uči, da se prav v največji slabotnosti silovito razodeva Božja moč, da v najstrašnejšem pohujšanju Gospodov klic k svetosti zasije še močneje in da ravno spričo najbolj strupene ljuljke – v nespameti govorim – čista pšenica, kaj šele sveži kruh, še lepše zadehti.

Ciril Aleksandrijski v svoji Razlagi Lukovega evangelija pretresljivo piše, da se je Kristus dal položiti kot hrana v jasli, saj je našel človeštvo, ki je bilo zaradi greha ponižano na raven živali: tako, ko se nam Gospod daje kot evharistični kruh, lahko za seboj pustimo mesena poželenja in se povzpnemo na raven, ki je dostojna človeški naravi. V Lukovem evangeliju beremo, da je Marija prvorojenca, preden ga je položila v jasli (ἐν τῇ φάτνῃ), »povila« (Lk 2,7). Janez Menih to dejstvo v stihiri za Gospodovo rojstvo opeva z razlage, da je Kristus preko tega paradoksalno razvezal človeške grešne vezi.

V viharjih našega časa bo znova potrebno premisliti, kaj pomeni človeška krhkost. Skrivnost človeka se odkriva samo v razbiranju skrivnosti Boga – in ravno On sam je v misteriju učlovečenja postal krhek, položen na krhko slamo, da bi bil blizu tudi naši krhkosti.

 

 
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike