Tudi če Ukrajina zmaga, Zahod izgublja drugje

Ponovno nekaj besed o Ukrajini: kaj se dogaja s protiofenzivo, koliko časa Ukrajinci sploh še imajo za konkretnejši preboj, kaj pomeni prenos vojne v Rusijo, pa tudi o tem, kako okupatorska država neposredno ogroža varnost EU, hkrati pa gradi obsežno zavezniško omrežje v tretjem svetu. Zakaj Zahod to dopušča?

Ni skrivnost, da protiofenziva poteka počasneje od pričakovanj. Branilci sicer še vedno prodirajo v treh smereh (jug, jugovzhod in severovzhod), zaenkrat pa so največje uspehe dosegli na srednji smeri, s katero skušajo ločiti Doneško oblast od Zaporoške.

Kot smo že mnogokrat izpostavljali, največjo težavo predstavljajo minska polja, ki otežujejo prodor do fortifikacij tako imenovane Surovikinove linije. Poleg tega bo vse večja težava za osvoboditelje tudi linija sama, saj naj bi se v prihajajoči fazi protiofenzive v optimalnem namišljenem scenariju utrdbe eliminirale z zračno premočjo. Ker Ukrajina letalstva tako rekoč nima, naj bi udarno moč letalstva v realnosti nadomestila z artilerijo.

A roko na srce, streliva je premalo. Spomnimo, kako je delegacija Evropske komisije pred meseci obiskovala posamezne države in ugotavljala, koliko streliva bi se kje dalo proizvesti. Že takrat sem marsikdaj opozarjal, da se EU tudi pri tem ključnem projektu drži birokratskega pristopa kot pijanec plota in osebna pričakovanja nikoli niso bila visoka.

To se je žal potrdilo in pomanjkanje streliva za težka orožja gre na rovaš EU. Ne posameznih držav, pač pa neizvedljivih obljub Bruslja. Pa tudi občasne zadržanosti ZDA, ki se sicer sooča tudi s problematiko na Pacifiku. Kakorkoli, EU je obljubila milijon artilerijskih izstrelkov do konca leta. A če bi hoteli učinkovitejšo protiofenzivo, bi jih Ukrajinci potrebovali v tem trenutku, ne pozimi, ko bo fronta mirovala.

Eden glavnih razlogov, zakaj se je protiofenziva ob precejšnjem pomanjkanju sploh začela, je, da je Kijev že pomladi razpolagal z okoli 60.000 svežimi, po zahodni doktrini usposobljenimi pripadniki. Ko postaviš tako vojsko, je nakopičeno energijo treba nekam kanalizirati, sicer izgubi smisel. Razpaseta se nejevolja in nezaupanje in steber države se začne podirati. Kijev je v tej situaciji ocenil, da je znatno pomanjkanje streliva vzdržnejše od morebitnega popolnega padca morale.

Čas za premike je omejen

Osvoboditelji imajo še okoli dva meseca časa za večje premike. Potem bo sledil dež, temu pa sneg in teren bo spet neprehoden do konca aprila. Ob trenutno razpoložljivih sredstvih do oktobrskega deževja osvoboditeljem najbrž ne bo uspelo prebiti fortifikacij do te mere, da bi bistveno ogrozili okupatorjevo prisotnost na zasedenih ozemljih, prodor do Azovskega morja pa bo potrebno zamakniti v prihodnost. Tega ne pišem iz kakršnih koli simpatij do okupatorja. Takšna je žal kruta realnost bojišča.

Vse večkrat pa se pojavljajo napadi branilcev globoko v zaledje, denimo na Krim in celo v Moskvo, kjer se je nedavno odvil napad z dvema dronoma. Predsednik Zelenski je ob tem povedal, da se vojna postopoma seli na ozemlje Rusije.

Potrebno je vedeti, da ne gre za premike večjega obsega, s katerimi bi Ukrajina zasedala matično Rusijo in na koncu porazila kremeljski režim. Večini je to jasno, a vseeno pojasnjujem, ker se bodo proruski oglasili, da zavajam, ker se "preseliti vojne na ozemlje Rusije ne da". Pri teh napadih gre po eni strani za poizkuse eliminacije ključnih točk, po drugi pa za psihološki učinek, da lahko nevarnost pride kadarkoli od kjerkoli.

Pri teh napadih gre po eni strani za poizkuse eliminacije ključnih točk, po drugi pa za psihološki učinek, da lahko nevarnost pride kadarkoli od kjerkoli.

In medtem ko bi Rusija lasten podoben pristop svetovni javnosti prodajala kot neko genialno hibridno vojno, sedaj Peskov in njegovi govorijo, da Ukrajina to počne iz obupa, saj da je "protiofenziva propadla". Ne eno ne drugo ne drži povsem: hibridni pristop je v današnjem bojevanju nuja, ofenziva pa je kljub zaostankom daleč od propada. Ukrajinci držijo pobudo in glede na razmere jim je uspelo precej.

Rusija ne sedi križem rok

Na drugi strani pa tudi okupator ne sedi križem rok: Wagner naj bi nadomestil rusko vojsko kot glavnega partnerja beloruskih oboroženih sil, medtem pa se nekateri pripadniki omenjene neonacistične plačanske skupine gibljejo v okolici poljske meje.

Za osvežitev spomina: pred časom so ruske in beloruske oblasti skušale destabilizirati Poljsko z dovozom ilegalnih migrantov z Bližnjega vzhoda. Ni jim uspelo, Poljska je vzdržala. Ponovno se govori tudi o prisotnosti migrantov v obmejnem pasu, vendar obstaja tudi možnost za diverzije Wagnerja na ozemlju EU in NATO.

Tu se na prvi pogled pojavlja vprašanje aktivacije petega člena; če Wagner deluje na Poljskem, deluje na celoten NATO. A ni čisto tako. Spomnimo, da so pred časom pripadniki ruskih formacij v okviru ukrajinskih sil izvedli vpade na ozemlje matične Rusije. Čeprav je bilo jasno, za kaj gre, se je Kijev od omenjenih formacij oddaljil in zanikal vpletenost, Rusija pa na to ni odgovorila "z vsemi sredstvi" (torej jedrskimi), kot je zapisano v ruski doktrini.

S tem sta vojskujoči se strani vzpostavili precedens: če Wagner začne delovati na Poljskem, se bo vojna dejansko prenesla na ozemlje Nata, vendar je v tem kontekstu verjetnost za uveljavitev petega člena tako rekoč nična. Vse je odvisno od tega, kakšno pravno definicijo si izbere politika.

Rusija pa si z državnimi udari ob tem zagotavlja široko mrežo podpornih držav oziroma oboroženih skupin, predvsem v Afriki. Imamo Niger, Čad, Sudan, Mali in še kaj. Te države polzijo iz rok Zahoda in predstavljajo vir financiranja nasprotne strani in destabilizacije Zahoda. Tema, vredna poglobljene debate, a če strnem, za lastni obstanek je čas, da Zahod preraste mnogokrat namišljene zgodovinske komplekse in se skuša ponovno postaviti na noge. Tudi če Ukrajina zmaga, Zahod izgublja drugje.