Tožilec je bil hkrati tudi sodnik, ki je obtoženega obsodil na smrt. Sodba je veljavna, meni ustavno sodišče

vir foto: Slovenec.org
POSLUŠAJ ČLANEK
Ustavno sodišče je pred kratkim zavrnilo ustavno pritožbo Vide Svetek, ki se je pritožila na odločitev vrhovnega sodišča, da ne dopusti revizije obsodbe njenega očeta Viktorja Habiča pred partizanskim vojaškim sodiščem leta 1943. Zaradi domnevnega narodnega izdajstva je bil takrat njen oče namreč obsojen na smrt.

Svetkova je zoper predhodno sodbo na vrhovnem sodišču vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, kjer se je sklicevala, da njenemu očetu ni sodilo zakonito sodišče, ampak je šlo zgolj za predstavo za javnost. Ustavno sodišče je odločitev sprejelo s petimi glasovi za in dvema proti, dva ustavna sodnika pa sta bila iz odločanja izločena.

Sodišče je sicer o zadevi odločalo pet let po tem, ko je gospa Svetek vložila ustavno pritožbo. Njen oče je bil član Vaških straž, ki je bil 11. oktobra 1943 v t. i. Kočevskem procesu zaradi narodnega izdajstva obsojen na smrt. Sodilo mu je izredno vojaško sodišče Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije.

Vrhovno sodišče je že prej odločilo, da je bilo omenjeno sodišče ustanovljeno z odlokom glavnega štaba Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije in se mora zato obravnavati kot sodišče, ki je delovalo med vojno (odlok je bil sprejet zgolj 3 dni pred izvršitvijo smrtne kazni očeta gospe Svetek). Kaznivo dejanje, za katero je bil obsojen Habič, je bilo kaznivo po »odloku o zaščiti slovenskega naroda«, tako da po mnenju vrhovnega sodišča obstaja pravna podlaga.

Ustavno sodišče je pritrdilo sodbi vrhovnega, hkrati pa tudi odločilo, da vrhovno sodišče Svetkovi ni kršilo človekovih pravic. Zapisali so še, da se lahko procesna dejanja določenega sodišča presojajo zgolj v luči prava, ki je bilo uveljavljeno v času sprejemanja odločitev sodišča.

Ustavno sodišče je odločitev sprejelo s petimi glasovi za in dvema proti. Za so glasovali sodniki Matej Accetto, Rok Čeferin, Rajko Knez, Špelca Mežnar in Katja Šugman Stubbs, proti pa sodnika Klemen Jaklič in Marijan Pavčnik. Sodnika Rok Svetlič in Marko Šorli sta bila iz glasovanja izločena. Prvi zato, ker je o primeru pred leti v soavtorstvu že spisal strokovni članek, drugi pa, ker je o primeru že presojal na Vrhovnem sodišču.

Jaklič: Habiču sploh ni sodilo sodišče


Oba sodnika, ki sta glasovala proti, Jaklič in Pavčnik, sta spisala tudi odklonilni ločeni mnenji. Pritrdilni ločeni mnenji sta napisala sodnika Rok Čeferin in sodnica Katja Šugman Stubbs. Sodnik Jaklič v svojem ločenem mnenju zapiše, da sodišče, ki je sodilo Habiču, ni bilo sodišče v pravem pomenu besede, hkrati pa so bile Habiču kršene številne pravice. Sodba mu ni bila vročena, ni imel niti pravice do pritožbe ne pravice do obrambe, prav tako ne pravice do neodvisnega sodišča.

Jaklič še zapiše, da ima pritožnica prav in da bi z ustavno pritožbo v svobodni demokratični družbi morala uspeti, a da zaradi trenutne nenavadne sestave ustavnega sodišča, ki »pred pravo in svobodno demokratično družbo postavlja cilj branjenja zlorab slovenske polpretekle zgodovine« ter »privilegijev, ki iz te izhajajo, te elementarne civilizacijske pravičnosti (še) ne more doseči«.

Jaklič argumentira svojo odločitev tudi s tem, da ni šlo za sodišče, saj se sojenje lahko izvaja le v okviru države. Ta zakonsko vzpostavi in pooblasti (neodvisna) sodišča, ustrezno zakonodajo pa sprejme v parlamentu. »Kvazisodno« pobijanje izven okvira državne oblasti je že po definiciji protipravno izvensodno morjenje. Ravnanje sodišča za časa druge svetovne vojne pa je tudi v neskladju s členom 3 Ženevske konvencije o vojnih ujetnikih iz leta 1929. Komunistična Jugoslavija je formalno oblast dobila šele kasneje, zato po Jakličevo ni šlo za državno postavljeno sodišče.

To tudi ni bilo neodvisno, saj je bil postopek voden s strani politične oziroma paravojaške strani. Prišlo je tudi do procesnih napak: sodnik, ki je Habiča obsodil na smrt (Dr. Tominšek), je hkrati deloval kot tožilec, sam postopek kot celota pa je bil nepošten po minimalnih standardih Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Pavčnik v svojem ločenem mnenju zapiše, da nimamo dovolj gradiva, da bi lahko sklepali, ali je bil postopek v celoti pravno korekten. Sprašuje se, ali smo v konkretnem primeru sploh še znotraj prava. Pavčnik zapiše, da moramo razumeti osvobodilno gibanje, ki je prek svojih organov vzpostavilo izredno vojaško sodišče, in razumeti obdolžence, ki so sedeli na zatožni klopi. Ne smemo upravičevati samovolje, hkrati pa tudi ne morejo biti merila presoje današnja merila, ki jih poznamo v ustavnih demokracijah. Sodnik Pavčnik razume pravo kot voljo k pravičnosti, ki jo potrebujemo tudi v vojnih razmerah, čeprav se takrat gibljemo na spodnji meji pravnosti.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike