Stranka Za otroke: priložnost za Slovenijo ali za Novo Slovenijo?

Kar nekaj političnih analitikov ocenjuje, da je ustanovitev nove Primčeve krščanske stranke grožnja za Novo Slovenijo, po odzivih na družabnih omrežjih sodeč pa si tega želi kar precej državljanov. V glavnem tistih, ki sicer volijo SDS.

Na prvi pogled stranki res nagovarjata isto volilno bazo, konservativne volivce, ki na piedestal svoje volilne izbire postavljajo vrednote tradicionalne družine, zakonske zveze med moškim in žensko ter otroki, ki jima jih Bog nameni.

Čeprav je zaščita tradicionalnih družinskih vrednot vseskozi pomembna točka programa NSi, pa je ta zadnja leta v ospredje postavila nekatere druge teme. To je zdaj izkoristil Aleš Primc, ki mu ni težko odločno spregovoriti o družbeno stigmatiziranih tematikah kot je nasprotovanje splavu, tako imenovanim "pravicam istospolnih" in še čem.

Kljub vsemu velja, da volivci, ki jim je prizadevanje za tradicionalne krščanske vrednote pomembno pri volilni izbiri, ničesar ne pridobijo ali izgubijo, če se odločijo bodisi za eno bodisi za drugo opcijo.

Vsi enakopravni, vsi drugačni

Pod površjem, zaznamovanim z najbolj udarno družinsko tematiko, pa se med obema strankama začnejo kazati precejšnje razlike.

Z družbeno-ekonomskega in socialnega vidika je stranka Za otroke in družine programsko bližje izhodiščem Socialnih demokratov in Združene levice kot SDS in NSi

Za otroke in NSi se namreč bistveno razhajata v viziji družbeno-ekonomskega ustroja slovenske družbe.

Medtem ko so v NSi zagovarjajo čim bolj omejeno vlogo države, majhen javni sektor, nižje davke in čim več svobodne zasebne iniciative v gospodarstvu, šolstvu, zdravstvu, se Alešu Primcu, po izobrazbi filozofu, pozna, da je človek javne uprave.

Nasprotno od svojih krščansko-demokratskih kolegov je namreč Primc privrženec močne vloge države na vseh družbenih področjih, od javnega sektorja, sociale, do državnega lastništva v gospodarstvu in bankah. »S krav molznic je potrebno otrebiti uši, ne pa jih prodati,« je denimo nedavno razložil v Odmevih.

S tega vidika je stranka Za otroke in družine programsko bližje izhodiščem Socialnih demokratov in Združene levice kot SDS in NSi, ki denimo prodajo NLB in Telekoma izpostavljata kot nujo in ne zgolj potrebo.

Nova politika za nove volivce?

V kombinaciji družinske in ekonomske politike stranka Za otroke volivcem dejansko ponuja nekaj novega. In če bi zato uspela pritegniti nekoliko bolj levo usmerjene volivce, ki sedaj svoj glas namenjajo Socialnim demokratom ali DeSUSu, hkrati pa jih moti njuna LGBT in migrantska agenda, bi to za konservativno opcijo dejansko pomenilo dodano vrednost.

Ne pozabimo, k zavrnitvi Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih je prispevalo tudi približno 100 tisoč levo usmerjenih glasov. Zgolj polovica teh bi Primcu prinesla med 5 in 6 odstotki volilne podpore.

K zavrnitvi Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih je prispevalo tudi približno 100 tisoč levo usmerjenih glasov. Zgolj polovica teh bi Primcu prinesla med 5 in 6 odstotki volilne podpore.

A po drugi strani Aleš Primc te odvrača s trdo konservativno, lahko bi rekli klerikalno retoriko, v kateri ne manjka sklicevanja na vero in Boga celo na področjih, kjer to ni niti smiselno niti potrebno. Prav stigma »klerikalne«, oziroma »cerkvene« stranke pa je glavni odvračalni faktor precejšnjega dela volilnega telesa, ki bi sicer takšno stranko morda podprl.

Prav na tak način so levičarji dolga leta spretno uspevali marginalizirati slovensko krščansko-demokracijo. Tako SKD kot kasneje Nova Slovenija se nikakor nista mogla otresti nalepke »cerkvene« stranke.

Ironija je, da vsaj NSi to nikoli ni bila, saj je cerkveni vrh vseskozi bolj ali manj odkrito podpiral neko drugo opcijo. In dosti drugače ni tudi dandanes.

Razbremenjena NSi

Prav s tega vidika je pojav Primčeve stranke za NSi lahko priložnost, da se dokončno znebi te neprijetne etikete, ki predstavlja največjo oviro pri njenem poseganju proti sredini, v zmerno konservativno usmerjeno volilno telo.

Resda smo prejšnjikrat ugotavljali, da število kristjanov v Sloveniji upada in da je krščenih zgolj še dobra polovica otrok, a po drugi strani to pomeni, da ti ljudje do krščanstva samega po sebi vendarle nimajo odklonilnih stališč.

Pod vplivom dolgoletne antiklerikalne propagande pa svoj glas vseeno raje namenjajo katerokoli drugi stranki ali pa nobeni, kot takšni, ki velja za »cerkveno«.

Če s svojo retoriko in nastopom (medijsko pripisano) vlogo slednje sedaj sam po sebi prevzema Primc, lahko Novi Sloveniji to dodatno pripomore pri gradnji javnega imidža sodobnejše zmerno konservativne stranke z liberalnejšimi ekonomskimi izhodišči po vzoru nemške CDU, za kar se trudijo že nekaj časa.

Če bi jim pri tem uspelo še obdržati večino dosedanje volilne baze, bi namesto napovedanega nazadovanja lahko postali pozitivno presenečenje naslednjih volitev.