Sredozemsko sodelovanje in migracije

Zgodovina Egipta 

Egipt je pred stoletjem gravitiral k Evropi. Takratna država se je pod vodstvom dinastije Mohameda Alija, potem ko je v 19. stoletju prevzel oblast z uničenjem mamelukov in odstranitvijo moči otomanskega kalifata ter je država odprla Sueški prekop, odprla ne le Evropi, ampak tudi svetu. Aleksandrija je postala ekonomski steber Levanta, Port Said ekspresna izvozna točka med Evropo in Azijo, Kairo pa finančni center regije. Vsa ta mesta so imela bogate migracijske tokove, ki so pripomogli h kozmopolitski kulturi in postavitvi Egipta na zemljevid sveta. Na žalost so državni udar polkovnika Gamala Naserja, kolonialna aroganca Anglije in Francije, ameriška pasivnost, izraelsko-palestinska vojna, napad na Suez in aktivno vmešavanje komunističnih držav, kot je Sovjetska zveza, vse to spremenili. 

Ko je Naser izvedel državni udar, še ni imel natančno začrtane smeri, v katero bi rad peljal Egipt. Na žalost je kolonialna aroganca Anglije in Francije prikazovala Naserja kot nekakšnega mini Hitlerja z Levanta in nato sprožila vojno za osvojitev Sueškega prekopa z novimi silami Izraela, h kateri pa Eisenhower ni želel pristopiti. Tako so ZDA tiho podprle Egipt, kar so sicer kasneje obžalovale, saj je Naser za zaveznico raje izbral Sovjetsko zvezo. V Egiptu je nato sprva prevladala mešanica domačega socializma pod vodstvom vojaške diktature, ki se je skozi čas razvila v neke vrste državni polkapitalizem in polsocializem z absolutnim vplivom vojske. 

Povezanost Sredozemlja 

Tisočletja so bile države v Sredozemlju povezane gospodarsko in kulturno, veliko so trgovale in veliko so se bojevale. Posledično so vedno potekali migracijski tokovi v eno in drugo smer, zato danes ne moremo trditi, da gre za nov fenomen. Ena izmed rešitev je okrepljena Sredozemska unija. Danes malo slišimo o sodelovanju med državami, toda v zadnjem desetletju je prišlo do pozitivnih premikov med državami, ki sodelujejo na področju črpanja zemeljskega plina, boksita, urana, zlata, pomorskih transportnih poti in odpiranja tovarn. 

Vzhodnosredozemski forum za plin (ang. The East Mediterranean Gas Forum), ki deluje od leta 2019 in vključuje Egipt, Ciper, Italijo, Francijo, Grčijo, Izrael, Jordanijo in Palestinsko narodno upravo, je ena izmed zgodb, ki želi Sredozemlje združiti v močno unijo, predvsem Egipt, saj ima velike rezerve zemeljskega plina. Za Evropo to pomeni, da ne bo odvisna le od enega dobavitelja, recimo Rusije, ostala sredozemska regija pa bo imela koristi od prihodkov od plina, večjega denarnega pritoka v tujih valutah in ekonomskega približevanja Evropi. 

Evropa ne sme postaviti zidu pred Afriko. Politika je EU spravila na kolena, otežila njeno gospodarstvo, jo z zavračanjem tehnologij, kot je gensko spremenjena hrana, porinila v preteklost in na koncu z nerazumnimi energetskimi zahtevami naredila življenje za povprečnega prebivalca EU dražje. EU se je umaknila iz projektov na Bližnjem vzhodu, v Levantu in Afriki. Takšna pasivnost pomeni premik ruskega in kitajskega vpliva pred naša vrata, kar bo ogrozilo varnost in ekonomijo evropskih držav. Zavračanje jedrske energije v EU je na stežaj odprlo vrata Rusiji, ki gradi reaktor v Egiptu, ki je že v fazi preizkušanja. Rusija je podpisala še dogovor z Marokom, po katerem bo Rosatom sprva gradil obrate za razsoljevanje, toda končni cilj je seveda jedrska energija. Ne pozabimo, da ima Maroko večje zaloge urana od Avstralije. Na srečo se je EU deloma zbudila iz spanca po ruskem napadu in okupaciji Ukrajine. 

Moč Severne Afrike 

Severna Afrika ima poceni energijo, črpa lastni zemeljski plin, ima hidroelektrarne, plinske elektrarne in nove reaktorske kapacitete, s katerimi lahko ugodno nadomesti manko sončne energije. Maroko postaja eden od glavnih proizvajalcev v avtomobilski industriji (25 % BDP), pri čemer ekonomski koridor Afrika–Evropa omogoča hitrejše povezave. To je vzpodbudilo odprtje obratov Renault in PSA. Drugi koridor je Kraljevina Saudova Arabija (KSA)–Jordanija–Izrael–Egipt–Grčija–Ciper (Izrael je tihi partner, da ne vznemiri čustev v regiji.), ki se trenutno najbolj usmerja na energijo. Grčija se je povezala s KSA in vzhodnoafriškimi državami ravno v ta namen. V plinske kapacitete, velike sončne elektrarne in shranjevalnike investirajo Velika Britanija, Italija, ZDA, Francija in mnogo drugih držav. Zadnji cilj, vzpodbujen od Maroka, pa je zelena revolucija oziroma razvoj novih tehnologij v kmetijstvu in povezava z Evropo. 

Razvoj Sredozemlja – manj migracij

Razvoj Sredozemlja bo prinesel manj migracijskih pritiskov na Evropo, medtem ko si lahko Evropa obeta premik določenih proizvodnih kapacitet od Kitajske bližje EU. To je varnostni interes Evrope, s katerim lahko zmanjša odvisnost od enega dobavitelja, zmanjša transportno razdaljo dobrin v primeru kriznih situacij, uvozi cenejšo energijo, poveča vpliv v svoji soseščini, razširi nabor potrošnikov in se varnostno okrepi. Po drugi strani bodo prebivalci Levanta in Afrike bogatejši, kar bo zmanjšalo željo po ekonomskih migracijah v EU. Morda ni daleč čas, ko bodo prebivalci EU ponovno ekonomski migranti v Severno Afriko in na Bližnji vzhod. 

Naročniška vsebina