Športni dan državnosti

Zadnja leta dan državnosti preživljam v Dalmaciji. Kar pa ne pomeni, da dosti drugače, kot kadar sem doma. Pred desetletji sem na ta praznični dan prvič tekel na Kum. Tekaško preizkušnjo, ki je precej naporna, sem v rubriki Kam na izlet enkrat v Domovini že opisal. Od mojega doma na Izlakah do Kuma, kjer je pomemben pomnik osamosvojitvene vojne, je slabih 25 kilometrov. Zadnjih deset kilometrov od mosta čez Savo v Trbovljah je zaradi strmine precej napornih tako za kolesarje kot tekače.

S športnimi aktivnostmi v čast našemu prazniku, ko smo dobili in obranili samostojno Slovenijo, nadaljujem tudi na dopustih v Dalmaciji. Svojo že četrt stoletja eno in isto turistično lokacijo na celini blizu Paškega mosta sem že opisal v eni izmed reportaž. Pa tudi, da iz počitniškega apartmaja zrem naravnost na rt, ki ima meni tako ljubo ime. Rečejo mu rt Ljubljana. Ker me to ime spominja na našo Slovenijo, zadnja leta na dan državnosti vedno opravim eno tekaško turo.

Nikoli se ne dolgočasim

Tako je bilo tudi letos. Ker pa je bilo morje zelo mirno, brez valov, sem zaliv Plemiči, torej od plaže do rta Ljubljana, preplaval, popoldne pa sem se v kanuju (skupaj z ženo) malce pozabaval tudi z veslanjem. Naslednji dan sem na rt še kolesaril. Pravzaprav sem se v 24 urah spopadel s štirimi športi. Vem, da če se spopadeš s tremi, je to triatlon, ne vem pa, kako se reče, če se spopadeš s štirimi športi. Plavanja na rt in nazaj je bilo za okoli tri kilometre, toliko tudi veslanja, kolesarjenja okoli 20 in teka, kjer se gre po krajši pešpoti, okrog 15 kilometrov.

Vedno, ko sem na morju, pravzaprav tudi skozi leto, ko sem doma, se rad ukvarjam z rekreacijo. Seveda tudi poležavam na plaži, pogosto s kakšno knjigo v rokah, a vedno se najde tudi čas za šport. Kolo imam vedno s sabo, zadnja leta tudi napihljiv kanu, tekaška oprema pa je tako in tako vedno z mano. In razne opore za kolena, ki so že malce načeta. EMŠO!

Ko me torej kdo vpraša, kaj delam ves dan na morju oziroma na plaži, mu odgovorim, da se nikoli ne dolgočasim. Kajti moj dan na morju se začne zgodaj. Takoj po zajtrku se najkasneje ob osmih odpravim do bližnje plaže. Resnici na ljubo sva v našem zalivu z ženo vsaj še uro ali dve bolj kot ne osamljena. Zaradi vročine kakopak na plaži nikoli nisva dlje kot do dvanajste ure, ko grem sam ponavadi na kolo ali na krajši tek (rad tečem ob sončnih dneh). Sledi kosilo, ki ga izmenično pripraviva z ženo, popoldanski počitek, nakar se okrog šestnajste spet odpravim na plažo, kjer ob pripeki še kako prija kopanje v morju, tudi kratek obisk bara na plaži in zvečer še kakšen izlet peš ali z avtom v ne preveč oddaljene kraje.

Žal že vrsto let opažam, ne samo pri slovenskih družinah, tudi pri domačinih, da ure in ure presedijo ob pivu in cigareti, medtem ko se za svoje otroke skorajda ne zmenijo.

Veselo razpoloženje

Pestro, za nekatere pa tudi dolgočasno. Seveda mi niti na pamet ne pade – ne sedaj, ko sva z ženo na dopustu največkrat sama, ne prej, ko sva bila z otroki in zdaj kdaj tudi z vnuki – da bi čas preživljal kje v kakšnem baru na plaži in se nalival z alkoholom. Žal pa že vrsto let opažam, ne samo pri slovenskih družinah, tudi pri domačinih, da ure in ure presedijo ob pivu in cigareti, medtem ko se za svoje otroke skorajda ne zmenijo. Vprašam se, katero starševsko podobo je bolj smiselno ali pravilno dati svojim otrokom ali vnukom. Tako, da si z njimi, se z njimi kopaš, sprehajaš, tečeš, igraš kakšno družabno igro, ali tako, da bolj kot ne ves dan presediš z vrčkom piva v kakšnem barčku na plaži?

Odgovor prepuščam vam. Sam ga poznam še iz časov, ko sem na morje hodil z bratom, mamo in očetom. To prijetno družinsko druženje sem prenesel na svoje otroke in zdaj na vnuke. Seveda je čas tudi za kakšno kavico, sladoled, brezalkoholno pijačo, a tisto veselo razpoloženje v morju in ob njem, morebiti celo z ribiško palico, je nepopisno. Sploh, če je glava trezna.

(D208: 46)