Sobodajalci, ki ne smejo oddajati sob, in zdravniki, ki ne smejo zdraviti

V senci afere Urške Klakočar Zupančič, pri čemer javnost bolj zanimajo njene spolne dogodivščine kot to, da je glavnina bizarnega dogajanja potekala v državnem zboru in na stroške davkoplačevalcev, potekata vsaj dve pomembni stvari, ki kažeta na usmerjenost vladajoče koalicije, ki bi nas morala skrbeti. Gre za področji zdravstva in turizma. 

Pretekli teden smo lahko spremljali aktivnosti sobodajalcev, ki želijo preprečiti omejitev svobodnega razpolaganja s svojo lastnino. V obravnavi je namreč predlog zakona, s katerim bi država močno omejila oddajanje sob in apartmajev. Poleg drugih omejitev naj bi bilo oddajanje tudi časovno omejeno, na splošno ne bi smeli oddajati več kot 60 dni v letu. Neverjetno. Ljudje so varčevali in (večinoma) z lastnim delom uredili bivalne prostore za oddajanje. Plačali so davke, ko so prostore gradili ali urejali, plačujejo stroške, plačujejo davke od prihodka od oddaje sob in stanovanj, po možnosti jih bo doletel še davek na nepremičnine. Prihodek so si prislužili z delom in odrekanjem, s plačevanjem davkov pa polnijo proračun. Toda odslej ne bi smeli več prosto razpolagati s svojo lastnino. Trenutna državna oblast bi jim to z zakonom omejila. Smo (spet ali še vedno) v socializmu? 

Drugo področje je zdravstvo. Razmere v zdravstvu so vse slabše, sistem razpada, več kot 100.000 bolnikov nima osebnega zdravnika. Trenutna vlada to rešuje tako, da bi zdravnikom prepovedala delo v državnih zdravstvenih ustanovah in pri zasebnikih hkrati. Predlog je protiustaven, saj krši pravice tako zdravstvenih delavcev kot pacientov. Na videz prikladen izgovor pa je, da človek več kot osem ur ne more dobro delati.  

Tu trčimo ob dve pomembni vprašanji. Kako lahko država komurkoli omejuje strokovno delo in izbiro, kje (vse) ga bo opravljal? Nekdo se je leta in leta učil, ko so mnogi drugi »žurali«, potovali, popivali ali se ukvarjali s hobiji. Ko se želi zaposliti in delati kot zdravnik, pa si država prilasti razpolaganje z njegovim strokovnim znanjem. Ali ne spominja to na dekrete iz naše prejšnje države, kjer je pisalo, kje kdo sme ali ne sme delati? 

Kako lahko država ve, koliko dela nekdo zmore? Zelo različni smo si med seboj. Če morda trenutni predsednik vlade zmore delati zgolj dve uri dnevno, to še ne pomeni, da zdravnik ni sposoben (dobro) delati več kot osem ur dnevno. Kot kaže, bi država v maniri centralnoplanskega gospodarstva regulirala tudi to. In s tem naj bi rešila problem čakalnih vrst v zdravstvu in ustavila propadanje sistema? 

Trenutna vladajoča garnitura si torej v imenu države jemlje pravico do razpolaganja s strokovnim znanjem zdravnikov in pravico do razpolaganja z njihovim časom. Toda ti seveda temu nasprotujejo, zato jih predsednik vlade Robert Golob vehementno imenuje »parazite sistema«. Zdravniki, ki rešujejo življenja, brez katerih zdravstveni sistem sploh ne obstaja, so za predsednika vlade Republike Slovenije »paraziti«. Kot v totalitarnih sistemih. Ali se zavedamo, kaj se nam dogaja? 

Zdravniki, ki rešujejo življenja, brez katerih zdravstveni sistem sploh ne obstaja, so za predsednika vlade Republike Slovenije »paraziti«.

Ob vsem tem pa trenutno vladajočim nobenega problema ne predstavljajo tisti, ki ne delajo, ki prejemajo socialno podporo, pa bi lahko delali, ker so zdravi in za to sposobni. Zanje plačujemo tisti, ki delamo. Če strnemo: tisti, ki ne uporabljajo svojega znanja in talentov ter ne plačujejo davkov, niso težava. Težava – »paraziti« – so za vlado Roberta Goloba tisti, ki delajo. To je ne samo neverjetno, ampak strašljivo. 

Marsikdo iz generacije mojih staršev zna povedati, kako so bili včasih v podjetjih povezani, složni. Med seboj so si pomagali, se znali skupaj veseliti, če je bilo treba, pa so združili svoje moči in se borili zase, za pravico. Pred osamosvojitvijo pa so se v kolektivih začeli razdori. Marsikdo je menil, da so bili ti razdori sproženi namerno, po načelu »skregaj in vladaj«. Tako je bil vsak prepuščen sebi, skupnost ni imela več moči, ker skupnosti preprosto ni bilo – bila je le skupina ljudi, zaposlenih v istem podjetju. Ob trenutnem dogajanju se čuti, da tudi državljani nismo skupnost, ampak skupina nepovezanih ljudi. 

V teh dneh spremljamo množične proteste v Srbiji in se sprašujemo, kako je to mogoče. Kako je po eni strani možno, da so se tam ljudje tako poenotili v nekaterih zahtevah, in – po drugi strani – kako to, da smo v Sloveniji še kar tiho? V Sloveniji smo obstali tam nekje pri geslu »skregaj in vladaj«; ko med sabo nismo povezani, ko drugemu celo privoščimo kaj slabega in obenem mislimo, da morajo drugi poskrbeti za nas, da se morajo drugi boriti za nas, in ne nazadnje, ko rečemo: »Politika se nas ne tiče.« Toda politika se nas tiče, in to zelo.  

Prav od vsakega posameznika je odvisno, kakšno prihodnost bomo imeli. Ali se bomo povezali v skupnost in odločno nastopili proti ukrepom, ki nam vsem škodujejo, ali pa bomo pustili, da nam vladajoči (spet) krojijo vsak trenutek našega življenja.

(Saj se spomnite pravljice o repi velikanki?)