8. marec, toda ne za vse

8. marec ni le praznik žensk, ampak predstavlja celotno zgodovino ženskega boja za enakopravnost, preboj skozi zidove moškega šovinizma (naj si to moški priznamo ali ne), svobodnega udejstvovanja v ekonomiji, torej služenja materialnega prihodka ter ne nazadnje svobode v ljubezni. Vemo, da po svetu obstajajo kulturne, verske, zakonske in ustavne ovire pri uživanju enakopravnosti in pravic žensk. Pravice žensk v zahodnem svetu so mnogokrat le nedosegljive sanje žensk v drugih državah, predvsem tam, kjer zahodni svet ne more vplivati na lokalno kulturo, kjer je vloga ženske videna le skozi prizmo služenja moškim.

Toda težava ni le nedosegljivost sprememb v drugih državah, ampak prostovoljna slepota bork za pravice žensk doma, torej v zahodnih državah. Organizacije, ki se načeloma primarno ukvarjajo s pravicami žensk, so v veliko primerih ugrabile ideologinje skrajne levice. Te ideologinje so v svoje poslanstvo vključile parole, ki nasprotujejo zahodnemu ustavnemu liberalizmu in kapitalizmu, ter celo javno podpirajo prakse, ki so bližje kakšnemu stalinističnemu sistemu.

Ena izmed takšnih ideologinj je danes pod krinko sindikalnega boja pristala v Bruslju, druga pa si tja želi. Vse te ideologinje so namenoma pozabile na poslanstvo, ki naj bi ga zastopale – enakopravnost žensk za vse ženske, ne le za zahodnjakinje. Redko slišimo od gospe Kovačeve ali Križajeve, da bi se zavzemali za tiste ženske, ki jih religijska praksa sili v vse, čemur one same nasprotujejo. Si predstavljajte »nagrado« bodeča neža za mizogine izjave povprečnega imama?

Kako je s praznovanjem 8. marca drugod po svetu? In v čem je Zahod razočaral ženske z Vzhoda? Preberite v nadaljevanju.