So ukradli vaše osebne podatke in jih objavili na spletu? Nič takega, Facebook in Google o vas vesta še mnogo, mnogo več

Prejšnji teden je bila na spletu objavljena datoteka Slovenia.txt, ki je vsebovala podatke o 110.177 slovenskih uporabnikih Facebooka. To je dobra desetina vseh slovenskih uporabnikov tega družbenega omrežja. Objavljeni so bili podatki, kot so datum rojstva, telefonska številka, e-naslov pa tudi nekateri drugi.

Podatki so bili s Facebooka ukradeni že leta 2019, ko je šlo za krajo podatkov dobre pol milijarde zemljanov. Objava seznama, na katerem se je znašel tudi Matej Tonin, ki je kot minister za obrambo varovana osebnost, je med Slovenci povzročila nemalo nelagodja. Če vas skrbi, ali so med ukradenimi podatki tudi vaši, lahko to preverite na tej spletni strani.

A četudi ugotovite, da niso bili, to še ni nujno razlog za odpiranje šampanjca in nadaljevanje nepremišljenega ravnanja s podatki v prihodnje. Večina uporabnikov spleta, predvsem pa aplikacij, ki jih na spletu dobimo brezplačno, se namreč niti ne zaveda, da le plačuje v drugi valuti, z osebnimi podatki.



Večina bo na tej točki zamahnila z roko in rekla, saj to že vemo. Če ne delamo nič narobe, kje je torej problem? Še več, večina si nas v resnici celo želi, da se to dogaja, saj to danes dela naša življenja bolj udobna. Aplikacije, ki jim preprečite zbiranje podatkov, vas opozorijo, da boste na slabšem vi, saj vam ne bodo prikazovali personaliziranih oglasov.

Personalizirani oglasi so v resnici še manjši problem. Tehnološka podjetja, še posebej tista večja, kot sta Google in Facebook, posnemajo pa jih tudi mnoga manjša, namreč zbiranje podatkov o nas zapakirajo v boljšo storitev. S tem, ko ji zaupamo svoj telefonski imenik, nam aplikacija pomaga najti uporabnike, ki jih poznamo. Na podlagi naše lokacije, preteklih iskanj, zanimanj in drugih podatkov o nas nam lansira objave, rezultate iskanja in priporočila, ki nas bolj zanimajo. Krasno, boste rekli. Še dobro, da Google in Facebook vesta vse o meni, ker je moje življenje zato toliko lažje. Pa kaj, če kdaj vidim kakšen oglas, ki me dejansko zanima.

Še dobro, da Google in Facebook vesta vse o meni, ker je moje življenje zato toliko lažje.

S kom vse želite deliti iskanja v poznih večernih urah?

Zadeva je bistveno kompleksnejša in nevarnejša, kot se morda zdi. Velikonočno razkritje osebnih podatkov, ukradenih Facebooku, opozarja, da se vdori in kraje podatkov dogajajo tudi velikim. Še bolj skrb vzbujajoče pa je, kaj podjetja, ki smo jim zaupali podatke, z njimi počnejo. Poleg tega, da jih uporabljajo za to, da nas na svojih platformah zadržijo čim več časa, nimamo tudi nobenega nadzora nad tem, komu vse jih prodajajo in kako ti ljudje (ali pa tudi družbena omrežja sama) z nami na ta način manipulirajo.

Ker točno vedo, kaj nas zanima, kaj moti in česa si želimo, ni težko manipulirati naših volilnih, nakupovalnih in drugih izbir. Vsakemu človeku namreč ustvarijo svojo resničnost, glede na to, katere informacije prek iskalnika in objav na družbenih omrežjih pridejo do njega. In ta realnost ni nujno sestavljena tako, kot si želimo sami. Vsakdo pa se odloča na podlagi informacij, ki jih ima. Če nadzoruješ, katere informacije nekdo ima, v veliki meri nadzoruješ njegove odločitve in izbire.

Poleg izjemne možnosti za manipulacijo pa je valuta naših osebnih podatkov v veliki meri valuta naše prihodnosti. Google ve o nas praktično vse. Prek pametnih telefonov natančno spremlja našo lokacijo, naš bioritem, navade. Shranjeno ima celotno 15-letno zgodovino našega iskanja na spletu, podatke o našem zdravju, kondiciji in spalnih navadah. Spremlja skoraj celotno našo komunikacijo, socialno mrežo, dopisovanje.

Čeprav se zdi to morda nekoliko futuristično ali na meji znanstvene fantastike, utegnejo ti podatki pomeniti tudi pomemben »strošek« v obliki denarja v prihodnosti. Nekatere zavarovalnice že zdaj s podatki o tem, kako vozijo lastniki avtomobila, vplivajo na našo zavarovalno premijo. V tujini podobno že počnejo tudi pri zdravstvenih zavarovanjih. V prihodnje utegnejo ti naši podatki pomeniti višjo zavarovalno premijo ali pa izgubo službe. Morda zaradi nečesa, kar smo zapisali v zasebnem sporočilu.

Googlu zaupamo vse, epidemije pa vendarle ne bi ustavljali

Omenjeno sicer ne pomeni nujno, da bi morali nemudoma prenehati zaupati katerikoli podatek komurkoli. Marsikaj namreč vendarle močno izboljšuje naša življenja. Pomembno vprašanje je vprašanje razmerja – kaj dobimo za to, kar damo. Prav ironično je v tem pogledu nezaupanje, ki ga Slovenci izkazujemo do aplikacije, ki naj bi pomagala iskati stike okuženih s covidom-19.

Čeprav je jasno, da ta konkretna aplikacija ne shranjuje podatkov o nas, ampak se ti shranjujejo zgolj 14 dni na naši napravi, preden se izbrišejo je bila do včeraj aplikacija prenesena le dobrih 375.000-krat. Tako lahko sklepamo, da jo ima naloženo kakšnih 15 % Slovencev (nekateri so jo zaradi menjave telefona prenesli večkrat). Facebook na drugi strani uporablja približno polovica vseh Slovencev oz. skoraj 80 % vseh, ki so stari med 16 in 74 let.

Dodaten paradoks pri uporabi aplikacije pa je politična usmerjenost. Do vladne, dokazano neškodljive aplikacije, so najbolj skeptični na levi strani, sicer veliki zagovorniki države, ki naj regulira vsako področje našega življenja. Še posebej v boju proti zlobnim zasebnim korporacijam, ki jim, ko gre za podatke, mirno zaupajo praktično vse.

Vprašajte se, katere vse podatke z aplikacijami, karticami zvestobe, družabnimi omrežji, iskalniki in pametnimi telefoni pošiljate in kdo jih bo dobil. Kaj to za moje življenje in življenje ljudi okrog mene pomeni danes in koliko bodo ti podatki o meni vredni meni ali mojim nasprotnikom, konkurentom, zaposlovalcem, zavarovalnim agentom, partnerjem in drugim v prihodnosti? Alternative za večino aplikacij in naprav že danes obstajajo.

Zvočni posnetek komentarja Petra Meršeta