Slovenski narobe svet ali zakaj smo, kjer pač smo

Vir: Shutterstock

Slovenci se radi sprašujejo, zakaj nismo druga Švica. A na majavih temeljih je težko zgraditi nekaj dolgoročno uspešnega. Če nimamo razjasnjenih niti najbolj osnovnih pojmov, pa je o kakovostnih temeljih težko govoriti.  

Slovenija je v marsičem dežela protislovij. Začnimo kar pri družbenem sistemu. Prej smo živeli v socialistični ureditvi (ki to v marsičem ni bila), zdaj živimo v kapitalizmu (ki v marsičem to ni). Zdi se, da imamo Slovenci zanimivo navado, da iz vsakega sistema poberemo najslabše in se tega nato silovito oklepamo.  

Iz sistema, ki naj bi prinesel pravično in brezrazredno družbo, smo dobili nov sloj elit – da o pravicah niti ne govorimo. Mnogi bolj kvalificirani na teh straneh pišejo o »pravičnosti« prejšnjega sistema. V sistemu, ki naj bi nagrajeval podjetnost, produktivnost in prinašal materialno blaginjo, so na vodilnih položajih najmanj podjetni in produktivni, ob tem pa smo vsak dan revnejši.  

Kaviar socialisti

V današnji Sloveniji so največji komunisti privilegirani kaviar socialisti brez delovnih izkušenj. O pravicah delavcev nam pridigajo ljudje, ki delavca ne bi niti prepoznali – vsaj dokler ta ne bi odprl ust. Potem bi ga verjetno hitro identificirali kot neuko, nedolžno žrtev sistema, potrebno odrešenja, oziroma kot nevarnost demokraciji – odvisno od tega, koga ta delavec namerava voliti.  

Največji kapitalisti so medtem privatizacijski ter s politiko zlizani tajkuni, ki do svojega premoženja niso prišli s trdim delom, inovativnostjo in požrtvovalnostjo, temveč po zaslugi svojih zvez in poznanstev. Takšni nam potem na praznik dela razlagajo, da bo moral kapitalizem kmalu oditi.  

V naši družbi so najglasnejši najbolj privilegirani. Bolj kot nekdo izhaja iz premožne, vplivne družine, bolj nam razlaga, da je sistem krut in potreben spremembe. V imenu ljudi na družbenem dnu pridno jemlje državni denar, da bi lahko pridigal še širši množici ter delal »selfije« na eksotičnih lokacijah. Tisti na družbenem dnu so medtem tiho, nekateri pravijo, da so nevidni. Na lastno bedo jih je sram opozoriti. S polno ritjo je lažje srati, in pri nas imamo sranje radi.  

Status quo

Manjšine na obeh političnih polih so najbolj glasne in krojijo našo usodo. Mitološka »tiha večina« je seveda tiho – ali sploh obstaja? Medtem ko stari odločajo o prihodnosti, se mlade indoktrinira v delitve in spore preteklosti.  

Tisti, ki najbolj častijo boj proti okupatorju in vsako leto praznujejo bitke (kjer so trpeli in umirali ljudje), so glede aktualnih spopadov največji mirovniki – radi bi nas prepričali, da je mir za vsako ceno njihova največja vrednota. Ljudje, za katere so povojni poboji drugorazredna tema, nam solijo pamet o genocidu. 

Ljudje, za katere so povojni poboji drugorazredna tema, nam solijo pamet o genocidu. 

Tisti, ki najglasneje kritizirajo Tita, so si medtem našli nov simbol, vreden čaščenja. Nekdanji komunisti so danes najbolj goreči antikomunisti. Podobno sicer velja tudi za kadilce ...  

V današnji Sloveniji se tako imenovani levičarji in progresivci na vse pretege trudijo, da do pomembnejših sprememb ne bi prišlo. Konservirajo status quo. Tako imenovani desničarji in konservativci se medtem borijo za spremembe in prelom s preteklostjo.   

Živimo v družbi, ki nagrajuje neuspeh. Kdor izgubi volitve, postane minister. Kdor prireja razpise, je nagrajen z dobro plačano državno službo. Svojim pridno tiskamo nagrade in priznanja – za pravilna mnenja in doprinos k stanju, ki ga imamo.   

(De)politizacija

Živimo v družbi, kjer vtikanje politike imenujemo depolitizacija, medije in organizacije, ki brez zunanje pomoči ne bi obstali ter imajo očitno politično ozadje in interese, pa neodvisne. Živimo v družbi, kjer se z vlado zlizane organizacije imenujejo nevladne. Naj mi še kdo reče, da je naš jezik treba ohraniti – saj smo ga že davno razvrednotili. 

Živimo v družbi, kjer so največji moralisti najbolj pokvarjeni, največji oportunisti pa pridigajo o vrednotah. Kjer ljudje, ki imajo največ povedati o skupnem dobrem, rušijo vlade in so najmanj konstruktivni. Kjer tako imenovani »javni intelektualci« niso drugega kot servilni operativci in opravičevalci političnih gospodarjev.  

Ko mi v takšnem okolju nekdo reče, da mi bo dal nekaj zastonj, se primem za denarnico. Če mi reče, da sem pomemben in cenjen član družbe, se začnem spraševati, kaj vse bom moral žrtvovati. Ko slišim, da je vse pod nadzorom in ni razloga za skrb, me zagrabi panika.  

V naši državi ne bi imeli ne otrok, ne migrantov, ne daljšega delovnika, a bi vseeno radi imeli visoke pokojnine. Nočemo vetrnih, jedrskih elektrarn in hidroelektrarn, a poceni energija je za nas samoumevna. Vsi bi radi imeli zanesljive, dobro plačane službe – seveda dokler ne bo tovarna stala v našem kraju.  

In mi bi radi bili druga Švica? Saj nismo niti v isti dimenziji.  

Ko mi v takšnem okolju nekdo reče, da mi bo dal nekaj zastonj, se primem za denarnico. Ko slišim, da je vse pod nadzorom, me zagrabi panika. 

Objavljeno v: Tednik Domovina, št. 151, str. 31.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Kaj storim jaz?