Slovenija bo v nedeljo na velikem razpotju

Na novinarski konferenci ob izjavi znanih Slovencev, ki jim ni vseeno za skupnost, so ti ponovno opozorili, da zakon, ki bo v nedeljo predmet referenduma, ni prava pot za rešitev stisk bolnikov in invalidov. Poudarili so, da je treba vložiti več časa in napora ter za želje nekaterih trpečih najti rešitve, ki ne bodo tako zelo tvegane za vse državljane. Glede najbolj intimnih vprašanj človekovega bivanja, je treba poiskati mnogo širši konsenz stroke in celotne družbe. Izpostavili so, da je zakon slab iz več razlogov, med drugim skozi stranska vrata uzakonja evtanazijo – čeprav nam ga prodajajo kot zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. »Tovrstne odločitve se sprejema počasi in s tresočo roko,« je poudaril nekdanji predsednik ustavnega sodišča Ernest Petrič.

»Verjamemo, da bo Slovenija v nedeljo spet na enem velikem razpotju – v nedeljo se odločamo, kam Slovenija želi iti,« je dejal Marko Kušar iz Gibanja za nediskriminacijo. Bomo šli po poti solidarnosti in skrbi za vse bolnike, invalide, ljudi ki trpijo za depresijo? Ali bomo šli po poti zadovoljevanja želja peščice, ki se ji mudi umreti.

Kot je dejal Kušar, imamo na eni strani vladni predlog spornega zakona, na strani pa podpise več kot 43 tisoč državljanov, številnih civilno družbenih organizacij, uglednih posameznikov, organizacij bolnikov, invalidov in enotno stroko – vsi našteti zakonu nasprotujejo. Kušar je dejal, da nikoli niso dejali, da nas bodo kar vse pobili. Ne smemo pa se delati, kot da na svetu ni hudobnih ljudi. »Ta zakon je vabilo k zlorabam. Dogajajo se v vseh državah, kjer so ga uvedli,« je opozoril in med drugim dodal, da zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja vse zlorabe iz kaznivih dejanj preimenuje v prekrške.

Gledališka igralka Alenka Tetičkovič je poudarila, da na življenje gleda kot na nekaj, kar nam je dano. »Če nam je nekaj dano, ne smemo zavreči – ali pač? Sprašujem se, kje je pristal naš humanizem,« je dejala in povedala, da je sama verjame v človeka, v humanizem. Je človek, ki globoko spoštuje vesolje in boga. »Priča smo velikim stiskam, ki jih je mogoče razrešiti – s pomočjo znanosti, umetnosti, predvsem pa s pomočjo človeštva, empatije, vere in upanja,« je še poudarila in pozvala ljudi, da se vrnemo le korak nazaj, k empatiji, objemu, k topli besedi – potem pa to razširimo še na celotno družbo. »Moje življenje je tako veselje kot trpljenje in trpljenje ni prav nič manj vredno kot veselje,« je še zatrdila in dodala, da je njeno življenje empatija, da sočloveku morda na mikronivoju daje upanje, da se bori do konca. Kar si želi tudi sama.

Zakon je protiustaven, zrahljane varovalke omogočajo zlorabe

Nekdanji ustavni in vrhovni sodnik Jan Zobec je izpostavil, da bomo v nedeljo glasovali o rubikonu – ali bomo prestopili rubikon naše civilizacije in prestopili v polje brezčutnosti, popredmetenja človeškega življenja, tistega, na čemer temelji naša civilizacija več tisoč let in se podali na povsem neznano pot, kjer bo človek vreden toliko, kolikor stane? Poudaril je, da je vprašanje tega referenduma ena ključnih odločitev v njegovem življenju. »Sem globoko proti zakonu, menim da je že s svojim namenom protiustaven,« je zatrdil in dodal, da temelji na računici. Po njegovih besedah bomo odločali o tem, ali zapustimo Kantovo moralno filozofijo, ki izvira iz več tisočletnih judovsko-krščanskih tradicij oz. vseh abrahamskih ver – in govori o tem, da je človekovo življenje neprecenljivo. Da ima dostojanstvo, nima pa cene.

»Ko vzamem zakon in se sprehodim po njegovih določbah, me postane strah. Postane me strah tistega, čemur pravzaprav najbolj zaupam, do česar imam izjemno spoštovanje, to pa je zdravniški poklic,« je dejal in poudaril, da bo prva žrtev tega zakona integriteta zdravniškega poklica. Če se zakonodajalec podaja v tako pustolovščino, bi moral po Zobčevih besedah gledati najprej na to, da zdravnikov ne vključuje v to početje. »Ne pa da jim nalaga storitve, ki so diametralno nasprotne z njihovo etiko, ki jo ima sleherni zravnik, ki je prisegel na Hipokratovo prisego in jo ima vklesano v svoji vesti,« je bil jasen. Opozoril je, da je postopek v zakonu izpeljan tako, da omogoča številne zlorabe. Gre za enostopenjski upravni postopek brez pritožbe, kajti zoper odločitev komisije, ki dovoli samo usmrtitev, ni nobenega pravnega sredstva. »Kontrole sodišča ne bo, ker zoper ugoditvi prošnje za samousmrtitev nihče ne bo imel pravnega sredstva. Pacient ga seveda ne bo imel, drugih pa v postopku ni,« je pojasnil in dodal, da zakon ne predvideva nikogar drugega, ki bi v tem postopku varoval pravico do življenja.

Opozoril je še, da so vse navidezno dane varovalke v 28. členu popolnoma razgrajene, tisti, ki ne bo spoštoval določb o varovalkah, praktično ne bo sankcioniran. »Z globo od 500 do 5.000 evrov se kaznuje za prekršek pravna oseba, ki sodeluje v postopkih uveljavljanja pravice do PPKŽ, če z vnosom učinkovine za PPK ne upravlja pacient sam,« je zapisano pod 8. točko istega člena – Zobec je ob tem opozoril, da je evtanazija tako prekvalificirana le v prekršek. »Že iz samega dejstva, da so te varovalke tako zrahljane, stavim da zakon ne bi smel preživeti ustavno-sodne presoje. Gotovo pa ne bi prestal presoje pred evropskim sodiščem,« je ocenil in dodal, da do tja po vsej verjetnosti niti ne bo prišel, saj ne bo pravnega interesa – razen morda med svojci, ki o samousmrtitvi ne bodo obveščeni.

Tovrstne odločitve se sprejema počasi in s tresočo roko

Nekdanji predsednik ustavnega sodišča Ernest Petrič je dejal, da sam sodi med skupino ljudi, za katere je to vprašanje zelo aktualno – pred dnevi je namreč stopil v devetdeseto leto svojega življenja. Izpostavil je, da na vprašanje, s katerim se sooča naša zahodna civilizacija, ni mogoče odgovoriti na hitro. Debato pred referendumom tako vidi kot začetek neke resne debate – pri kateri je treba paziti, da se jo čim manj spolitizira in težiti k temu, da ob upoštevanju izkušenj drugih pridemo do nekih skupnih stališč. Tovrstne odločitve je treba sprejemati počasi in s tresočo roko. »Dotikamo se velikega problema naše civilizacije. Kaj stori moder človek v taki situaciji? Kot so rekli stari Rimljani: festina lente oz. hiti počasi« je predlagal in pozval k premisleku, k pogovoru.

Nato se čez relativno kratek čas, po dveh ali treh letih, po njegovem mnenju tak zakon lahko ponovno predlaga. Opomnil je, da se to vprašanje dotika človekovega odnosa do smrti, do življenja. Po njegovih besedah gre za problem prava, zdravstva, globoko na dnu pa gre za problem vsakega izmed nas. »Avtorjem zakona ne pripisujem nobenega zla namena,« je dejal in dodal, da so se zakona lotili preveč na hitro. Debato, ki gre zdaj že nekoliko na nož, bi bilo treba spreobrniti, iskati skupne poglede, skupna stališča, skušati najti dobro rešitev. Tudi sam je ocenil, da zakon pravno gledano ni najbolje formuliran, 28. člen tudi po njegovem mnenju skozi zadnja vrata vpelje evtanazijo. »Prima facie je ta zakon protiustaven,« je ocenil in spomnil, da naša ustava varuje nedotakljivost človekovega življenja. Treba pa se je zavedati, da se problema ne bomo kar znebili – o njem se bo razpravljalo povsod v razvitem svetu.

Smo edina država, kjer je asistiran samomor povezan z zdravstvenim osebjem

Zdravnica in medicinska humanistka Zvonka Zupanič Slavec je podarila, da je življenje najvišje, največ kar imamo. »Rojstvo in smrt nista ne leva ne desna, tudi Hipokrat ni bil lev ali desen. Zakon se je spolitiziral, mi pa govorimo o življenju nas vseh. Zato je to boleče,« je dejala. Po njeni oceni je najvišji dosežek naše civilizacije, da nikjer na svetu ubijanje ni nekaj, kar bi bilo dovoljeno. »Danes smo na meji, ker prihaja do tektonskih premikov v družbi,« je dejala in spomnila, da je zaščita življenja v poklicu zdravnika njihovo najvišje poslanstvo. Tudi smrt je del življenja, treba se je o njej pogovarjati, jo ponovno demistificirati. A stvari, ki jih prinaša spreminjajoča se družba, je po njenem mnenju treba sprejemati s trezno in tresočo roko.

»Gre za spreminjanje mentalitete, nekaj, kar je bilo tisočletja prepovedano, se postopoma vgrajuje v človekovo dojemanje družbe in se v nekem času lahko na tak način spremeni,« je pojasnila in dodala, da je to vprašanje posledica dolgoživosti družbe in nekaterih finančnih aspektov liberalnejših družb. Tako je bil zakon najprej sprejet leta 2002 na Nizozemskem – sprva le za terminalno bolne, potem so se pravice razširile še na nekatere druge skupine. Podobno se je zgodilo tudi drugod. »Bojimo se širjenja diagnoz,« je dejala in naštela še nekaj vsebin zakona, ki za zdravnike niso sprejemljive.

V zakonu med drugim piše, da gre za zdravstveno storitev, ki se plačuje iz zdravstvene zavarovalnice. Zdravnica je zatrdila, da to nikakor ni zdravstvena storitev, in pojasnila, da so države z daljšo tradicijo tovrstnih pravic vpeljale posebne poklice – imajo npr. evtanaziste. To so posebni poklici, ki ne sodijo v medicino. V Avstriji, kjer imajo prav tako uzakonjeno samousmrtitev, je tudi komisija zunaj medicine. »Nikjer drugod asistiran samomor ni povezan z zdravstvenim osebjem,« je zatrdila in ocenila, da gre v Sloveniji za unikum – zakon so pripravljali in sprejeli, brez da bi dovolili zdravniški stroki, da pri tem sodeluje ter ob absolutnem nasprotovanju vseh zdravniških organizacij in etičnih komisij. Predlogov stroke niso upoštevali, smo pa na koncu prišli do zakona, ki zdravnikom na pleča nalaga, da morajo pri tem sodelovati. »Moje življenje, moja pravica. Moja smrt, moja pravica. Vse lepo in prav, ampak ne zdravnikova dolžnost,« je dejala zdravnica in opozorila, da je etika nad zakonom.

Zakon ne sme predstavljati vladnih reform za sisteme, ki ne delujejo

Po oceni zdravnikov je nesprejemljivo tudi to, da zakon ne govori o terminalnih bolnikih oz. da so pogoji za pridobitev pravice postavljeni preveč ohlapno. »To je kot drseči klanec, prihajajo nove in nove skupine,« je komentirala Zvonka Zupanič Slavec. Komisija je diskriminatorna do zdravnikov, ki imajo ugovor vesti, v komisiji namreč tega ni. Poleg tega, da se v mrliški list ne bo vpisovalo neposrednega vzroka smrti, je problematično še to, da zdravnik nima pravice obvestiti svojcev.

Ker se za tovrstno smrt ne bi odločilo veliko ljudi, je po besedah zdravnice etični odbor predlagal, da država preko zdravniške blagajne plača smrt v Švici. Ocenila je, da bi bilo to pošteno. Je pa opozorila še na to, da je zakon brezmejno krivičen do socialno najšibkejših. Naši številni sistemi namreč niso tako razviti, da bi omogočali izbiro. Paliativna oskrba ni dostopna vsem, 160 tisoč ljudi nima osebnega zdravnika, čakalne dobe so tako dolge, da imamo iz tega razloga eno dodatno smrt na dan ... »Apeliramo, da smrt ne sme biti uzakonjena, ta pride sama po sebi. Zakon ne sme predstavljati vladnih reform za sisteme, ki ne delujejo,” je bila jasna.

Ta zakon je klic v sili in ni pravilni odgovor na stisko ljudi

Kardiolog Marko Noč je v medicini že 39 let, dela z najhujšimi srčnimi bolniki ter v intenzivni enoti, kjer se vsak dan srečujeta življenje in smrt. »Vedno sem se boril za človeško življenje. Vsakič ko ta boj izgubim, me čaka težak obračun s samim sabo, težko obdobje. Tega se človek ne navadi, nosi s seboj,« je delil svojo izkušnjo. V luči širšega konteksta je izpostavil, da je medicina, odkar je tudi sam v zdravstvu, neverjetno napredovala. »Sodobna medicina je rešila ogromno življenj in podaljšala življensko dobo. Istočasno pa je ustvarila veliko starejših, kroničnih bolnikov, ki imajo številne bolezni,« je pojasnil in dodal, da ta zakon jemlje kot klic v sili. Za te ljudi, za to vse večjo populacijo, družba ni poskrbela in niti ni pripravljena. »Ta zakon ni pravilni odgovor na stisko ljudi, moral bi zagotavljati sodobno paliativno oskrbo, človeško bližino, negovalno osebje, hospice, ustrezno število osebja,« je naštel nekaj nujnih prilagoditev in poudaril da bi morali biti  kot družba človeški, ne pa da ponujamo najlažjo pot in tako pademo na izpitu človečnosti.

»Zdravnik postane spremljevalec bolnika na poti v smrt. Rešitev ni, da mu ponudiš smrt, ampak da si sopotnik na tej poti. To je naša dolžnost,« je dejal zdravnik, ki je tudi pojasnil, da vse večji delež bolnikov umre v bolnišnici, stran od svojcev. »Strinjam se, da mora ta klic v sili služiti za začetek družbene diskusije, o tem kako bomo poskrbeli za vse večjo populacijo starejših, kroničnih bolnikov, ki potrebujejo našo skrb. Želim si, da končno začnemo s to razpravo, ki bo bolnikom v korist, družbi pa v čast,« je poudaril.

Še nekaj misli znanih podpornikov referenduma:

Urška Hrovat, petkratna zmagovalka slalomov za svetovni pokal: »Danes sem oddala glas – proti. Žal me v petek ni več v Sloveniji. Uspešno vam želim.«

Jernej Kuntner, režiser in igralec: »V tem svetu, kjer ni nič več svetega, je težko pravilno in pravično živeti. In ne vsega gledati skozi denar. In ena stvar še posebej, se ne bi smela nikoli postaviti pod vprašaj cene in stroškov. Naš odnos do življenja, do težko bolnih, do invalidov. Na teh etičnih vrednotah stoji in bo obstala naša zahodna razvita družba. Če bo. Odločno proti!«

Gregor Čušin, igralec: »Sem proti, ne, ker je predlagani zakon spisan slabo, ampak ker sem mnenja, da tovrsten zakon sploh ne bi smel biti spisan. Prošnja za pomoč pri smrti ni poraz posameznika, ki je obupal, temveč je poraz družbe, ki ni ponudila upanja.«

Dane Kastelic, predsednik Zveze paraplegikov Slovenije: »Kako lahko sploh razmišljamo o vsiljenem ZPPKŽ oz. legalizaciji evtanazije, dokler je slovensko zdravstvo na kolenih? Dokler ljudje čakajo mesece, celo leta, na osnovne preglede. Dokler si vsak državljan ne more zagotoviti niti svojega osebnega zdravnika. Dokler so dolgotrajna in paliativna oskrba ter ostale podporne zdravstvene ter socialne storitve razsute, težko dostopne ali pa zgolj zapisana teorija na papirju. V takšnih razmerah prav invalidi in kronični bolniki postajamo najbolj ranljivi, potisnjeni na rob in izpostavljeni populističnim “rešitvam”, kot je pomoč pri asistiranem samomoru oziroma evtanaziji. Posledično lahko kdo pride do ideje, da bi država lahko na hitro “skrajšala naše težave”. Če dovolimo, da se tak eksperiment uvede v sistemu, ki komaj stoji, se lahko zgodi nekaj izjemno nevarnega: naša življenja postanejo številke v državni bilanci. Odločitve o tem, kdo je predrag za zdravljenje, kdo je preveč zahteven za oskrbo. To ni več medicina. To je gola ekonomija. Zato je prav, da se Slovenke in Slovenci odločno postavimo po robu temu predlogu in najprej zahtevamo kvalitetno izbiro, to je urejeno zdravstvo, dostojanstveno oskrbo in delujoče podporne storitve – še preden sploh razmišljamo o tako nujnih, a hkrati nevarno radikalnih eksperimentih.«

Pod izjavo znanih Slovencev, ki jim ni vseeno za skupnost, so se podpisali: 

Tadej Battellino, pediater, Tina Bregant, pediatrinja, Valerija Bužan, predsednica društva Downov sindrom, Jože Faganel, predsednik združenja za redke bolezni, Vojko Gašperut, tetraplegik in slikar, ki slika z usti, Stane Granda, zgodovinar, Gregor Čušin, igralec, Andrej Grebenc, predsednik Zveze organizacij civilne družbe Slovenije, Urška Hrovat, smučarka, Nina Ivanič, igralka, Helena Jaklitsch, zgodovinarka, Dane Kastelic, predsednik zveze paraplegikov Slovenije, Jožef Kociper, psihiater, Sebastjan Kristovič, prorektor univerze Alma Mater Europea, Jernej Kuntner, Igralec in režiser, Marko Kušar, predsednik prve študentske vlade, Vesna Melanšek, ustanoviteljica Centra za Avtizem, Marko Noč, specialist kardiologije in intenzivne medicine, Ernest Petrič, nekdanji predsednik ustavnega sodišča, Pavel Poredoš, predsednik Slovenske Medicinske Akademije, Jože Ramovš, predstojnik inštituta Antona Trstenjaka, Pavle Ravnohrib, igralec, Vesna Ribarič Zupanc, paliativna zdravnica, Ivan Sivec, pisatelj, Zvonka Slavec Zupanič, profesorica medicinske humanistike, Aleš Štrancar, podjetnik, Marija Štremfelj, alpinistka, Andrej Štremfelj, alpinist, Iztok Tomazin, zdravnik in alpinist, Peter Tomažič, prostovoljec, Marcos Tavares, nogometaš, Alenka Tetičković, igralka, Boštjan M. Turk, filozof in publicist, Žiga Turk, publicist in komentator, Ludvik Toplak, rektor univerze Alma Mater Europea, Matic Vidic, logoterapevt in psihoterapevt, Jonatan Vinkler, zgodovinar, Ljubica Zakovšek, tetraplegik, Jan Zobec, bivši ustavni in vrhovni sodnik.