Robert Polnar: Ukvarjanje z gospodom Damijanom bi bila klavrna izraba mojega življenjskega časa

Foto: desus.si
POSLUŠAJ ČLANEK
Pred kongresom, ko stranka DeSUS izbira novega predsednika, v času reševanja pandemije in v času, ko so oči mnogih uprte v najmanjšo koalicijsko partnerico, ali bo zamenjala stran in podprla »KUL« koalicijo Jožeta P. Damijana, smo se pogovarjali s človekom slovesa najbolj samosvojega poslanca tega sklica državnega zbora.

Z Robertom Polnarjem o Koaliciji KUL, kongresu njegove stranke DeSUS, njeni prihodnosti, Karlu Erjavcu, Aleksandri Pivec, odnosu medijev in trdnosti koalicije v današnjem prvem delu intervjuja.

V drugem delu, ki bo na Domovini objavljen jutri, pa smo naredili primerjavo med obema koalicijama v tem mandatu, o uspehih in neuspehih, komunikaciji in odprtih vprašanjih slovenske politike


Gospod Polnar, veljate za samosvojega poslanca, enega redkih, ki v praksi dejansko uveljavlja ustavno načelo, da so poslanci predstavniki vsega ljudstva, in niso vezani na nobena navodila. Je takšna drža pri političnem delovanju prednost, ali se zaradi nje kdaj znajdete tudi v težavah?

Taka drža je pri javnem delovanju na državnem nivoju po mojem mnenju predvsem nuja in obveznost tistega, ki se je odločil ukvarjati s politiko. Osebno sem prepričan, da je to prednost. Izhajam pa iz tega, da sem pred izvolitvijo v Državni zbor imel dvanajst let izkušenj kot občinski svetnik in podžupan v eni večjih slovenskih občin. S tako držo sem tudi dosegel določene uspehe.

Mislim, da tudi moje delovanje v državnem zboru izpričuje, da je taka drža pravilna. Naletim tudi na konflikte znotraj poslanske skupine ali koalicije z mnenji, ki se razlikujejo od mojega, ampak to se mi zdi normalno.

Vedno govorim v jeziku, ki zasluži, da je slišan. Svojo argumentacijo zgradim na podlagi tehtanja argumentov ene in druge strani in ne vidim razloga, da bi način delovanja spreminjal.

Kandidat levega interesnega zaledja za mandatarja, Jože P. Damijan, je v nedavnem intervjuju za Mladino zatrdil, da ima podporo 46 poslancev za prevzem oblasti. V zadnjih oglašanjih se sicer nekoliko vleče nazaj, pa vendarle; njegova računica se brez glasu Roberta Polnarja ne izide. Mu je torej uspelo pridobiti vaš glas?

Bom zelo nedvoumen. Z gospodom Damijanom se ne ukvarjam, me ne zanima.

Čez teden dni bom star šestdeset let. Prišel sem do spoznanja, da je pomembno, kako človek izkorišča razpoložljivi življenjski čas. Ukvarjanje z gospodom Damijanom bi bila z moje strani do skrajnosti klavrna izraba mojega življenjskega časa.

V njegovi koaliciji ne mislim sodelovati in absolutno ne bo dobila mojega glasu.
Na nivoju poslanske skupine imamo dogovor, da v koaliciji ostanemo, to moram odkrito povedati.

Dopisni volilni kongres DeSUSa, ki poteka ravno zdaj, naj bi bil po Damijanovih besedah nujen korak na poti zamenjave vlade. Na čem po vaše temelji njegov optimizem in ali je upravičen?

Težko kalkuliram, kako razmišlja gospod Damijan, ker se z njim ne ukvarjam. Najverjetneje pa naši nekdanji koalicijski partnerji kalkulirajo, da bi z novim predsednikom Desus nastopila možnost za izstop DeSUSa iz obstoječe koalicije.

Na nivoju poslanske skupine imamo dogovor, da v koaliciji ostanemo, to moram odkrito povedati. Ne vidim nobenega razloga, da bi z izvolitvijo novega predsednika nastali pogoji, da bi DeSUS sprejemal revolucionarne sklepe in iz te koalicije odšel.

Kaj pa je namreč alternativa tej koaliciji? Nekaj, kar smo že izkusili – ljudje, ki se v hudi krizi ponujajo za rešitelje, pa države niso znali voditi niti v času konjukture.

V DeSUSu obstajajo različni pogledi glede delovanja stranke znotraj koalicije in to je razumljivo in normalno. Potencialno jabolko spora pa je nerazumevanje nekaterih članov med reprezentativnim in imperativnim mandatom.

Ljudje starejših generacij, ki poznajo nekdanji delegatski sistem, si predstavljajo, da smo poslanci zgolj kurirji, ki prenašajo voljo organov stranke. Poslanci to nismo, imamo reprezentativni mandat in delujemo v skladu s svojo voljo in prepričanjem. Lahko bi se zgodilo, da bi organi stranke sprejeli nekaj, poslanska skupina pa tega ne bi spoštovala, ravno v duhu ustave, da poslanci nismo vezani na navodila.

Foto: Matija Sušnik, Državni zbor Republike Slovenije


DeSUS torej ne glede na izid kongresa ostaja trden partner koalicije?

Tak je dogovor. Mislim, da bo tako tudi ostalo. V razgovoru s Karlom Erjavcem je ta jasno povedal, da on zoper ravnanja poslanske skupine ne bo deloval, ker se zaveda, da je poslanska skupina jedro stranke in smo poslanci tisti, ki sprejemamo odgovornost za to, kako se politično odločamo v Državnem zboru.

Ali lahko po izvolitvi predsednika in podpredsednikov pričakujemo rekonstrukcijo vlade oz. kakšne menjave na položajih? Katero mesto zanima Erjavca ali Kropeta?

O tem ne morem govoriti. To je v rokah predsednika vlade. Od obeh kandidatov, ne glede na to, kdo bo izvoljen, pa pričakujem konstruktivno držo, vstop v vlado in v dogovoru s predsednikom vlade prevzem določenega resorja in koordinirano delovanje na tem resorju. To je edino, kar pričakujem kot poslanec.

Oba kandidata se morata zavedati, da bo tisti, ki bo izvoljen, predsednik parlamentarne stranke in to ni lahka stvar. To je velika odgovornost. Karl Erjavec to dobro ve, gospod Krope pa tudi ni nekdo, ki bi priplaval po kisli župi.

Kaj za DeSUS pomeni ponovna vrnitev Karla Erjavca na čelo stranke in kaj nastop javnosti dokaj nepoznanega Srečka Felixa Kropeta?

Če bo izvoljen Erjavec, se bo na to mesto vrnil po 10 mesecih. To ni neko časovno obdobje, ki bi dolgoročno vplivalo na ukvarjanje s politiko. Njegov način dela je poznan in tako članom kot delegatom je to jasno. Tukaj ne pričakujemo posebnih novosti.

Gospod Krope pa je človek, ki prihaja iz policije in kolikor sem se z njim pogovarjal, sem razbral, da je zelo organiziran, človek ki spoštuje hierarhijo, ki je pripravljen veliko narediti na rekonstrukciji strankine reorganizacije in s tega vidika se mi zdi, da bi lahko dosegel velike premike. Glede sodelovanja z vlado in poslansko skupino pa je zaenkrat nepopisan list. Tukaj ne bi želel kaj dosti špekulirat.

Bi si upali napovedati, kdo od njiju ima več podpore?

V tem času to niti ne bi bilo oportuno od mene. Kongres poteka, debata med delegati je živahna in izmenjava mnenj poteka v zelo kultiviranih okvirih, kar me veseli. Čeprav ljudje izražajo zelo nasprotujoča si mnenja, to poteka v zelo civilizirani obliki in to se mi zdi kvaliteta te stranke.

Ali obstaja nevarnost, da stranka v primeru izvolitve enega ali drugega kandidata razpade, da bi del stranke ne glede na vse skupaj s poražencem zapustil stranko?

Mislim da ne. Kolikor poznam razmere, bomo izid kongresa sprejeli in ne vidim možnosti, da bi se stranka razdelila na dva dela ali razpadla. Vprašanje je, ali bomo uspeli stranko konsolidirati na nivoju občinskih odborov in pokrajinskih organizacij in iz tega zgraditi organizacijo, ki bo na naslednjih volitvah zmogla preseči parlamentarni prag.

Foto: desus.si


Do sedaj je edini predsednik stranke, ki mu je po predahu uspelo ponovno zasesti predsedniško funkcijo v stranki, Marjan Podobnik z SLS. Pri Podobniku je minilo več kot 10 let od takrat, ko je prejšnjič predsedoval. Če bo to uspelo Erjavcu, bo to po manj kot letu. Kako je mogoče, da nekdo konkretno izgubi volitve, potem pa se vrne po manj kot letu?

Jaz sem pred kakim mesecem povedal, da sem do njegove kandidature odkrito skeptičen. Ne verjamem, da bi lahko nekdo z načinom dela, ki je povzročilo krizno stanje, v DeSUSu imamo krizno stanje, karkoli spremenil v pozitivno smer. Pri tem stališču sem precej osamljen.

Ne morem vplivati na to, kdo bo kandidiral. Znotraj poslanske skupine ima g. Erjavec podporo, vsaj pri treh poslancih, to je že bilo javno izraženo. Sam pa nimam razloga, da bi g. Erjavcu kakorkoli nasprotoval. Mislim celo, da lahko g. Erjavec s svojimi političnimi izkušnjami in politično intuicijo, ki si jo je pridobil v 15 letih delovanja v politiki, pomeni kvaliteto pri ponovnem vzponu DeSUSa v slovensko politično sceno.

Ob poletno-jesenskem pranju umazanega perila v javnosti je podpora stranki v anketah močno padla, zdaj, ko so DeSUSove zdrahe izginile z naslovnic, pa je spet nekje na odstotkih, kot je bila v času, ko ste Erjavca zamenjali s Pivčevo. Obenem je Delov barometer priljubljenosti pokazal izjemno nizko podporo Karlu Erjavcu – s povprečjem 2,03 so ga ljudje postavili na povsem zadnje mesto med dvajsetimi politiki. Ali vas skrbi, da bi javnost v vrnitvi Karla Erjavca prepoznala pomanjkanja vizije, kadrovske svežine in dolgoročne perspektive, kaj ta stranka v političnem prostoru sploh hoče?

To je zelo realna nevarnost. Ljudje bi lahko v njegovem povratku videli pomanjkanje resnega kadrovskega potenciala v stranki. Mislim, da se to ne bo zgodilo.

Kar se tiče javnomnenjskih raziskav. Imeli smo tudi situacijo, da sta bila predsednica in podpredsednik DeSUSa na drugem in tretjem mestu na lestvici, stranka pa je imela 2 odstotka podpore. Temu ne pripisujem posebnega pomena.

Glede na to, da bodo redne parlamentarne volitve spomladi leta 2022, mislim da je realno, da do takrat pridemo do nivoja, da osvojimo pet ali šest mandatov. Veliko bo odvisno od novega predsednika. Mislim, da še ne moremo s 100 % verjetnostjo govoriti o Karlu Erjavcu.

Foto: Peter Merše


Kaj je bil resnični razlog za odhod Aleksandre Pivec? Afera SRIPT je bila javnosti znana še preden je postala predsednica, zaradi enega plačanega narezka in hotelske sobe pa ji verjetno ne bi bilo potrebno oditi, saj navsezadnje nihče ni zahteval odhoda župana Izole iz vrst DeSUSa, Markočiča, ki ji je prenočišče z davkoplačevalskim denarjem plačal. Je bil problem njeno vodenje stranke, odnos s poslansko skupino, drezanje v državne gozdove, kaj drugega?

Že ob njeni izvolitvi sem izrazil dvom v njene politične sposobnosti, ki je bil zasnovan na mojem osebnem vtisu, ko sem bil z njo na nekaj sestankih. Potem smo imeli vzpostavljeno komunikacijo z njo kot predsednico stranke in kmetijsko ministrico v obliki njenega rednega udeleževanja (kdaj tudi ni mogla priti) na sestankih poslanske skupine. Tam sem dobil vtis, da ne razume politike, da izven svojega resorja prihaja nepripravljena in ne zna povedati nič konkretnega o pomembnih političnih dilemah, s katerimi smo se ukvarjali takrat.

Dobil sem občutek, da je njeno politično delovanje bolj ustvarjanje podobe kot pa resno ukvarjanje z nizom problemov, s katerimi se ukvarjamo poslanci in parlamentarna stranka. Maja sem kolegu Jurši povedal, da se takih sej poslanske skupine, kjer poslušamo puhlice gospe Pivec, ne mislim več udeleževati, ker ne mislim tratiti časa za takšne neumnosti.

Potem pa se je začelo in zadeve so se razvile, kakor so se. Jaz sem se potem odločil za distanco do nje, saj se mi ni zdelo vredno ukvarjati z njenimi štosi, ne s SRIPTom, ne z obiski po Sloveniji in računi. Problematično pa se mi zdi, da se nekdo, ki je predsednik parlamentarne stranke in minister, sploh spusti na tak nivo. Meni je izpod nivoja osebnega dostojanstva, da bi se s tem ukvarjal, zato sem se držal ob strani. Edino za skupno izjavo poslanske skupine sem prekinil dopust in prišel v Ljubljano. Tista izjava je to agonijo tudi presekala in zadevo smo razčistili.
Aleksandra Pivec ima možnost vrnitve v slovensko nacionalno politiko, ker imajo ljudje takšne tipe politikov radi. Ob njih se počutijo bolje, ko vidijo kakšni prazni ljudje lahko prevzemajo politične funkcije.

Torej je šlo za amaterstvo, ne denimo za drezanje v Slovenske državne gozdove?

Ona je bila ministrica za resor gozdarstva. Imela je možnost na oblikovanje organov v družbi Slovenski državni gozdovi. Kakšne odnose je imela z nekdanjim direktorjem Fickom in kako je kadrovala ljudi v svet družbe, ne vem. Kolikor pa zdaj spremljam, je gospa Pivec na zgodbi menjave direktorja in njegovem domnevnem maščevanju zgradila zgodbo svoje politične žrtve.

Morda je za koga to zanimivo, vsebinsko pa tukaj ni ničesar. Ona ni razumela politike in ni za politiko. Ima pa morda možnost vrnitve v slovensko nacionalno politiko, ker imajo ljudje takšne tipe politikov kot je ona radi. Ob njih se počutijo bolje, ko vidijo kakšni prazni ljudje lahko prevzemajo politične funkcije. Ne gre za zavist, ampak za občutek nepravičnosti. V teh časih, ko so ljudje jezni, nezadovoljni in mnogi mentalno zanemarjeni, je to nekaj, s čimer se lahko duhovno potešijo.

Mislim, da gospa Pivec to razume in na teh emocionalnih elementih gradi svoj povratek v nacionalno politiko.

Foto: Matija Sušnik, Državni zbor Republike Slovenije


Je del tega povratka tudi pismo, ki ga je ta teden napisala gospa Pivec, v katerem g. Erjavcu in g. Gantarju očita nasprotovanje epiloga preiskav v slovenskih gozdovih, menjavo sekretarke Bregantove in prikrivanje svoje nesposobnosti z ideologijo. Kako komentirate te očitke?

Pisanja gospe Pivec ne berem in me ne zanima. Tega zato ne morem komentirati. Minister za zdravje pa redno prihaja na sestanke poslanske skupine in smo v kontaktu. Osebno ga spoštujem, ker opravlja izjemno zahtevno delo, ki je najbolj na očeh in najbolj na udaru.

On je v situaciji, da karkoli naredi, bo brutalno kritiziran. Mislim, da bomo šele čez pet let lahko ocenili, ali je delo ministra in vlade res takšna katastrofa kot pravijo nekateri, ali pa je nekaj povsem sprejemljivega.

Kako si razlagate odnos medijev do vaše stranke? V času, ko je bil DeSUS še v vladi Marjana Šarca, je o aferi SRIPT poročal Požareport in nekaj drugih medijev, med drugim Domovina. Premier Šarec si je zatiskal ušesa, češ da nima časa brati poročila, DeSUS jo je izvolil za predsednico. Potem, ko pa je nekaj mesecev kasneje padla z medijskega piedestala, so o tem poročali vsi. Ali opažate razliko v odnosu do stranke DeSUS s strani medijev, glede na to, v kateri koaliciji delujete?

Lahko govorim iz osebne izkušnje. Dve leti in pol sem v nacionalni politiki, sem predsednik odbora za finance in nisem povsem neprepoznaven poslanec. V letošnjem letu sem dajal precej izjav. Novinarji so me spraševali, zakaj podpiram vlado, kako se v njej počutim in katere zadeve bi bilo potrebno izpostaviti.

Na dolgo in široko sem razložil, da vlado podpiram, ker spoštujem volilni izid. V parlamentarni demokraciji je najbolj normalna stvar, da vlado sestavi in vodi stranka, ki je na parlamentarnih volitvah dobila največ glasov. Razložil sem stališča do financiranja lokalne samouprave in do tega, da sem znotraj te vlade uspel s svojimi idejami doseči financiranje občin na nivoju, kakšnega v tej državi še nismo videli. Da imamo demografski sklad in pripravljen urad za demografijo. Da smo dosegli krizni dodatek za upokojence in 2 % izredno usklajevanje neodvisno od gospodarske rasti.

Od tega ni bilo objavljeno nič. Ne pričakujem, da če 10 minut govorim v mikrofon, da bo objavljen celoten pogovor, pričakujem pa, da bo objavljenih nekaj stavkov, pa v glavnem ni bilo objavljeno nič.

Nikomur ničesar ne očitam, to je stvar uredniške politike. Če bi se s tem obremenjeval, potem bi hitro postal živčna razvalina. Do tega sem zato vzpostavil distanco. Ko me je novinarka ene televizije pred kratkim hotela nekaj vprašati, sem ji odvrnil, »Poslušajte gospa, nima smisla, ker tako in tako ne bo objavljeno,« in se je strinjala.
V javnosti velja prepričanje, da so desni volivci bolj agresivni in izvajajo pritisk prek elektronskih komunikacij na poslance. Moja izkušnja je ravno nasprotna.

Pa ste doživljali odnos medijev v prejšnji koaliciji drugače kot v trenutni?

Kar se tiče medijske obravnave mene osebno, nisem zaznal razlik. Je pa ena velika razlika. Ko smo formirali vlado septembra 2018, sem dobil 20 ali 30 žaljivih e-sporočil. Ko smo formirali vlado marca 2020, sem dobil 450 brutalno žaljivih sporočil in potem nehal šteti.

To me je presenetilo. V javnosti velja prepričanje, da so desni volivci bolj agresivni in izvajajo pritisk prek elektronskih komunikacij na poslance. Moja izkušnja je ravno nasprotna. Spomladi sem dobil na dan tudi do 60 sporočil s tako vulgarno vsebino in baročnim besedjem, da sem se spraševal, kaj je z nami narobe.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike