Psihologija kulturnega boja v Sloveniji in na Zahodu

Vir: Wikipedia
POSLUŠAJ ČLANEK
Zahodni svet so preplavile ideologije, s katerimi progresivni aktivisti želijo spreminjati svet. Družbena omrežja so zasičena z aktivizmom, vrstijo se množični protesti, marsikje prihaja tudi do ropanja, vandalizma, množičnega nasilja in spopadov med protestniki in varuhi reda.

Ideologija, ki predstavlja gonilo družbenih sprememb, je prav gotovo "woke". Ob njegovi vseprisotnosti mu nekateri pravijo "nova vera Zahoda." Kljub temu, da je takšna ideologija mogoče na prvi pogled moralno upravičena, pa so psihologi v njenem bistvu odkrili protislovne elemente, ki, tako stroka, s kulturo izbrisa in izključevanja lahko prinese le negativne posledice.

"Wokeu" bi po slovensko rekli prebujenstvo, kar pomeni, da se sledilci te ideologije počutijo prebujene v smislu samozavedanja in zavedanja okolice. To se nanaša na rasne in socialne nepravičnosti in na željo po odpravi le-teh. Zagnanost gre mnogokrat predaleč, in že pred dvema letoma je nekdanji ameriški predsednik Obama mlade aktiviste svoje fundacije posvaril: "Ideja o čistosti, in da niste nikoli omadeževani, vedno politično prebujeni, in vse to... To morate hitro prerasti. Svet je zmeden, in obstajajo dvoumnosti. Dobri ljudje imajo napake. Ljudje, proti katerim se bojujete, imajo radi svoje otroke, in si z vami delijo marsikatero stvar."

Agresija progresivizma ne more rešiti težav


Da rešitev za odpravo krivic ni v nasilju, ki ga prinaša kulturna revolucija, se strinja tudi stroka. Psiholog dr. Mike Brooks na ameriškem portalu Psychology Today pravi, da woke lahko postane cesta v pekel, tlakovana z dobrimi nameni, zato piše o njegovih pasteh in kontradikcijah. Opredeli jih tako:

  1. "Kdor med vami je brez greha, naj prvi vrže kamen." Dr. Brooks nastavlja ogledalo revolucionarjem, ki zagovarjajo čistost. Tako kot Obama tudi on meni, da popolna politična čistost ni mogoča, woke pa izjave nasprotnikov pogosto jemlje iz konteksta in jih interpretira kot rasistične, seksistične itd.

  2. Če je nekdo označen za rasista, je avtomatsko uvrščen v to kategorijo, in ta identiteta ga bo zaznamovala za vselej, saj se je ne more znebiti.

  3. Osebe, označene za rasiste, so izbrisane. Ker ne obstajajo več (oziroma niso več relevantni sogovorniki), njihovega mišljenja (če so v resnici rasisti) ni več moč spremeniti.

  4. Označevanje ljudi z rasisti je žaljivo, in reakcije so ponavadi sovražne.

  5. Strah pred izbrisom omejuje svobodo govora in ne omogoča izmenjave iskrenih mnenj. Družba se zato povleče v geto tišine.

  6. Ego woke aktivistom narekuje, da so moralno superiorni ostalim ljudem, predvsem konservativcem, zato zanje gledajo zviška in so do njih diskriminatorni. Počnejo torej točno to, proti čemur naj bi se borili.

  7. Woke povzroči reakcijo odpora pri sredinsko in konservativno usmerjeni populaciji, ki se počuti obsojano, zato obsoja nazaj.

  8. "Prebujenci" naj bi bili duhovno razsvetljeni, a njihove agresivne metode pričajo o nasprotnem.

  9. Zmanjšanje rasizma in povečanje družbene pravičnosti sta možna izključno s komunikacijo z nasprotniki, česar pa kultura izbrisa ne omogoča.


Povečanje rasizma in nove manipulacije


Vidimo torej, da woke že v teoriji zaradi svojih predpostavk ne more biti učinkovit v smislu izgradnje boljše družbe in lepšega sveta, kar nam potrjuje tudi praksa. Namesto pozitivnih družbenih učinkov se je rasizem celo povečal, in to s strani tistih, ki se imajo za nasprotnike le-tega. Zgovoren primer (eden od mnogih) se je zgodil v kalifornijskem Oaklandu, kjer so občinske oblasti razpisale socialno pomoč za revnejše prebivalce. Pogoj je le, da ti niso belopolti. Tu gre za sistemski rasizem, kateremu ne moremo pripisati cilja zmanjšanja revščine, pač pa gre za pozitivno diskriminacijo nekterih družbenih skupin na račun izključevanja večinske bele populacije.

Prisilno se spreminja tudi odnos do države in oblasti. Spomnimo se lanskoletne izključitve dveh igralcev ameriškega nogometa, ker sta pred tekmo na igrišče prinesla eden gasilsko in drugi policijsko zastavo v spomin na pripadnike, preminule med opravljanjem dolžnosti ob napadih enajstega septembra. Pri Black Lives Matter so pojasnili, da zastava simbolizira nasilje belih policistov nad Afroameričani, zato je prisotnost le-te politično sporna in posledično nezaželjena.

Omeniti velja, da je velik del ameriških policistov temnopoltih. Leta 2013 so, na primer, Afroameričani v Los Angelesu predstavljali 8,8% prebivalstva in 11,6% policistov. Sklepamo lahko, da ne gre za neko splošno nasilje belih policistov nad črnimi državljani, pač pa gre za nasprotovanje radiklanih levičarjev policiji kot organu, ki predstavlja avtoriteto in red.

KOMENTAR: Uredništvo
Revolucionarni boj za oblast tudi pri nas
Mogoče se zdi, da je vse to stvar multikulturnega Zahoda, in da je Slovenija na takšno problematiko imuna. Žal to ni res. Vse bolj smo priča enakim prijemom, kot jih uporabljajo radikalni progresivci Zahoda, le da se pri nas ni moč sklicevati na rasne predpostavke, zato se promotorji takšne ideologije (Levica in vse bolj tudi SD z velikim podpornim medijskim kompleksom) naslanjajo na druge družbene skupine. Če jih ni, jih ustvarijo. Naše okolje sledi popolnoma enakim psihološkim vzorcem, kot jih je izpostavil dr. Brooks: bistvene točke so izključevanje, nezmožnost komunikacije, obsojanje in posledično odpor na drugi strani. Tako opazimo klasičen vzorec revolucije oziroma boja za oblast z dolgoročno destruktivnimi prijemi: potencirana problematizacija neke lahko rešljive tematike, ki ji sledi medijska pozornost do te mere, da ljudje dobijo občutek, da so močnejši od oblasti. Sledi anarhija, agresija in tvorjenje nove elite. Vse je podrejeno boju za oblast. Kot je dr. Brooks opisal problematiko woka, enako velja za slovensko politiko. Na koncu se zadeva res lahko sprevrže v pot v pekel, saj nas zgodovina uči, da revolucija žre lastne otroke.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

modras, kača
Strah na Hrvaškem: invazija kač
21. 6. 2024 ob 18:37