Mikroagresije – nov način omejevanja svobode govora: ko je sporen že kompliment ali voščilo za božič
POSLUŠAJ ČLANEK
Izogibanje rasističnemu, sovražnemu ali kako drugače nasilnemu izražanju je dandanes praktično norma. Redkokdo, še posebej pa javne osebnosti, bo odkrito govoril grdo o manjšinah, še posebej tistih, ki uživajo splošno družbeno zaščito. A četudi se trudite biti vljudni in dostojni, to morda kmalu ne bo več dovolj.
V ZDA, še posebej na univerzah, že vrsto let poznajo koncept mikroagresij. Gre za cele sezname povsem običajnih povedi ali izrazov, celo komplimentov ali v družbi vsesplošno prisotnih izrekov, ki pa so za nekatere, predvsem pripadnike manjšin, domnevno žaljivi.
Čeprav kakšen običajen stavek kdaj koga res lahko spravi v zadrego, pa, kot ugotavljamo v komentarju uredništva, ta koncept vodi v miselno diktaturo.
Mikroagresije niso žaljivke ali neprimerni komentarji, ki jih vsak lahko prepozna. Gre za opazke, komplimente, vprašanja ali refleksna dejanja, ki se nanašajo na posameznikovo pripadnost določeni družbeni skupini. Pri tem seveda to ne velja za vse, temveč samo za tiste, ki jim je bila kdaj v preteklosti storjena kakšna krivica. Povedano drugače, če ste beli heteroseksualni moški, ki je pripadnik dominantnega naroda, potem mikroagresije proti vam ne obstajajo. Za vse druge pa se verjetno najde kakšna.
Pri tem je pomembno vedeti, da gre za povsem običajne interakcije, opazke, pripombe, ki si jih sicer, brez namena, da bi kogarkoli žalili ali prizadeli, izrekamo na dnevni bazi. A kot trdijo levičarski profesorji, takšne mikroagresije, ko se nabirajo, ustvarijo enak občutek kot da bi nekoga tisočkrat urezali s papirjem – malenkostna praska, a presenetljivo boleča.
Kot to razlagajo ameriški profesorji, take vsakodnevne fraze na dolgi rok v pripadnikih marginaliziranih skupin ustvarjajo travme, ki škodujejo njihovemu duševnemu zdravju. Ker gre za tako vsakdanje fraze, da se »nasilja«, ki ga z njimi izvajamo, niti ne zavedamo, na vse več univerzah, pa tudi delovnih mestih v ZDA ustvarjajo cele sezname takšnih mikroagresij. Ponekod lahko celo študentje posebnim komisijam celo prijavljajo kršitelje, ki te mikroagresije izvajajo.
Mikroagresija je denimo, če pohvalite pripadnika manjšine, da je pameten, inteligenten, artikuluran, ali da se dobro izraža. S tem namreč, sodeč po seznamih mikroagresij, izkazujete prepričanje, da so pripadniki manjšin manj inteligentni ali retorično spretni. Bog ne daj, da šefico označite za noro ali histerično. Ko gre za žensko, je to nesprejemljivo.
Tudi vprašanje od kod nekdo prihaja oz. od kod so njegove korenine je danes nesprejemljivo. S tem namreč podzavestno izražamo prepričanje, da nekdo sem ne sodi. Bog ne daj, da bi ženski dali komplement na njen izgled ali mladosten videz. S tem namreč domnevno izražate, da je vloga ženske omejena na to, da je atraktivna. Prav tako po novem ni primerno spraševati človeka po njegovih posebnostih, pa naj bo to kos obleke, ki ga nosi zaradi verskega ali kakšnega drugega prepričanja ali kakšna posebna telesna lastnost.
Celo fraze, ki jih ljudje izrekajo, da bi bili vključujoči, so denimo sporne. Izjava »Zame obstaja le ena rasa, človeška rasa.« je po knjigi Mikroagresije v vsakdanjem življenju mikroagresija. Tako namreč domnevno zanikamo posameznikovo doživljanje na podlagi njegove rase. S stavkom »Mislim, da mora službo dobiti najbolj kvalificiran kandidat.« pa naj bi posameznik izražal prepričanje, da imajo pripadniki manjšin neupravičene privilegije zaradi pripadnosti manjšini.
Med mikroagresije danes šteje že, če nekomu, ki zakašlja ali kihne rečemo »Bog pomagaj« ali če voščimo vesel božič. S tem namreč izražamo podzavestno prepričanje, da je naša (katoliška) vera norma v družbi, s čimer smo agresivni do nekristjanov.
Članki, ki opozarjajo na mikroagresije, dajejo ljudem tudi smernice, kako se temu izogniti. Navodilo kaj reči namesto večine prej omenjenih nesprejemljjivih fraz je v večini primerov zelo podobno: »Bodi tiho, ne reci ničesar.«
Komentiranje, kako nekdo govori, spraševanje po identiteti brez izražene želje sogovornika, dajanje komplementov na izgled, uspešno premagovanje invalidnosti ali drugih izzivov v življenju je sodeč po teh smernicah neprimerno in žaljivo. Prav tako tudi sarkazem, humor oz. karkoli, kar se oddaljuje od stroge hladne profesionlanosti.
V ZDA, še posebej na univerzah, že vrsto let poznajo koncept mikroagresij. Gre za cele sezname povsem običajnih povedi ali izrazov, celo komplimentov ali v družbi vsesplošno prisotnih izrekov, ki pa so za nekatere, predvsem pripadnike manjšin, domnevno žaljivi.
Čeprav kakšen običajen stavek kdaj koga res lahko spravi v zadrego, pa, kot ugotavljamo v komentarju uredništva, ta koncept vodi v miselno diktaturo.
Mikroagresije niso žaljivke ali neprimerni komentarji, ki jih vsak lahko prepozna. Gre za opazke, komplimente, vprašanja ali refleksna dejanja, ki se nanašajo na posameznikovo pripadnost določeni družbeni skupini. Pri tem seveda to ne velja za vse, temveč samo za tiste, ki jim je bila kdaj v preteklosti storjena kakšna krivica. Povedano drugače, če ste beli heteroseksualni moški, ki je pripadnik dominantnega naroda, potem mikroagresije proti vam ne obstajajo. Za vse druge pa se verjetno najde kakšna.
Po novem smo lahko agresivni tudi z dobrim namenom.
Pri tem je pomembno vedeti, da gre za povsem običajne interakcije, opazke, pripombe, ki si jih sicer, brez namena, da bi kogarkoli žalili ali prizadeli, izrekamo na dnevni bazi. A kot trdijo levičarski profesorji, takšne mikroagresije, ko se nabirajo, ustvarijo enak občutek kot da bi nekoga tisočkrat urezali s papirjem – malenkostna praska, a presenetljivo boleča.
Kot to razlagajo ameriški profesorji, take vsakodnevne fraze na dolgi rok v pripadnikih marginaliziranih skupin ustvarjajo travme, ki škodujejo njihovemu duševnemu zdravju. Ker gre za tako vsakdanje fraze, da se »nasilja«, ki ga z njimi izvajamo, niti ne zavedamo, na vse več univerzah, pa tudi delovnih mestih v ZDA ustvarjajo cele sezname takšnih mikroagresij. Ponekod lahko celo študentje posebnim komisijam celo prijavljajo kršitelje, ki te mikroagresije izvajajo.
Bog ne daj koga vprašati kaj osebnega ali mu voščiti vesel božič
Mikroagresija je denimo, če pohvalite pripadnika manjšine, da je pameten, inteligenten, artikuluran, ali da se dobro izraža. S tem namreč, sodeč po seznamih mikroagresij, izkazujete prepričanje, da so pripadniki manjšin manj inteligentni ali retorično spretni. Bog ne daj, da šefico označite za noro ali histerično. Ko gre za žensko, je to nesprejemljivo.
Tudi vprašanje od kod nekdo prihaja oz. od kod so njegove korenine je danes nesprejemljivo. S tem namreč podzavestno izražamo prepričanje, da nekdo sem ne sodi. Bog ne daj, da bi ženski dali komplement na njen izgled ali mladosten videz. S tem namreč domnevno izražate, da je vloga ženske omejena na to, da je atraktivna. Prav tako po novem ni primerno spraševati človeka po njegovih posebnostih, pa naj bo to kos obleke, ki ga nosi zaradi verskega ali kakšnega drugega prepričanja ali kakšna posebna telesna lastnost.
Celo fraze, ki jih ljudje izrekajo, da bi bili vključujoči, so denimo sporne. Izjava »Zame obstaja le ena rasa, človeška rasa.« je po knjigi Mikroagresije v vsakdanjem življenju mikroagresija. Tako namreč domnevno zanikamo posameznikovo doživljanje na podlagi njegove rase. S stavkom »Mislim, da mora službo dobiti najbolj kvalificiran kandidat.« pa naj bi posameznik izražal prepričanje, da imajo pripadniki manjšin neupravičene privilegije zaradi pripadnosti manjšini.
Med mikroagresije danes šteje že, če nekomu, ki zakašlja ali kihne rečemo »Bog pomagaj« ali če voščimo vesel božič. S tem namreč izražamo podzavestno prepričanje, da je naša (katoliška) vera norma v družbi, s čimer smo agresivni do nekristjanov.
Zaželeti "Bog te blagoslovi" je potencialno žaljivo, meni Twitter
Na podoben primer označevanja za mikroagresijo je na Twitterju opozoril znani klinični psiholog Jordan B. Peterson. Odzive "God bless you" (Bog te blagoslovi) na enega njegovih tvitov je Twitter označil kot potencialno žaljive:
https://twitter.com/jordanbpeterson/status/1382173239917608962
Na podoben primer označevanja za mikroagresijo je na Twitterju opozoril znani klinični psiholog Jordan B. Peterson. Odzive "God bless you" (Bog te blagoslovi) na enega njegovih tvitov je Twitter označil kot potencialno žaljive:
https://twitter.com/jordanbpeterson/status/1382173239917608962
Rešitev: potisnimo se v svet tišine
Članki, ki opozarjajo na mikroagresije, dajejo ljudem tudi smernice, kako se temu izogniti. Navodilo kaj reči namesto večine prej omenjenih nesprejemljjivih fraz je v večini primerov zelo podobno: »Bodi tiho, ne reci ničesar.«
Komentiranje, kako nekdo govori, spraševanje po identiteti brez izražene želje sogovornika, dajanje komplementov na izgled, uspešno premagovanje invalidnosti ali drugih izzivov v življenju je sodeč po teh smernicah neprimerno in žaljivo. Prav tako tudi sarkazem, humor oz. karkoli, kar se oddaljuje od stroge hladne profesionlanosti.
Povezani članki
Zadnje objave
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Golob zavrnil ponudbo evropskih naprednjakov, da postane njihov spitzenkandidat
18. 3. 2024 ob 6:31
Lažnivi svet »sončnega kralja« Roberta Goloba
17. 3. 2024 ob 16:30
Ekskluzivno za naročnike
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Domovina 139: Laži socialista Goloba
13. 3. 2024 ob 9:00
Franc Bole: »oče urednik«, pionir in velikan katoliške medijske scene
11. 3. 2024 ob 16:11
Prihajajoči dogodki
MAR
19
Predstavitev knjige o Virgilu Ščeku
11:00 - 12:00
MAR
19
Slovesne večernice
18:00 - 19:00
MAR
19
MAR
20
Video objave
Odmev tedna: Mučeniki, cvetje in komunikacija
15. 3. 2024 ob 20:37
Odmev tedna: "svobodni" odhodi in pripravljenost strank na evropske volitve
8. 3. 2024 ob 22:07
Vroča tema: RTVS je prevzela trda levica
6. 3. 2024 ob 20:31
8 komentarjev
Rajko Podgoršek
Pod agresijo si človek recimo predstavlja fizične grožnje, v primeru verbalnih agresij si pogosto predstavljamo agresijo nahujskanih množic. Tu pa gre za MIKRO-agresijo. Kako pokvarjen moraš biti, da sploh izumiš ta termin, ki ljudi kar sili k samocenzuri?
Kraševka
Pri nas si dovolijo, celo profesorji srednjih šol - HUJSKATI množico dijakov.
Friderik
Čista blaznost. Predlagajo ukinetev vseh socialnih stikov. Kot zombiji bomo hodili drug mimo drugega, še pogled bo žaljiv za mimoidočega. Ti novodobni inkvizitorji pravovernosti širijo kulturo strahu in so kot azbest : zastrupljajo vse okoli sebe. Še v Hitlerjevi Nemčiji in Stalinovi Rusiji ni bilo toliko blaznosti, kot se sedaj plazi v naši degenerarirani zahodni civilizaciji. Mogoče bo še "dober dan" prišel na spisek mikroagresije, ker lahko implicira, da je imel naslovljenec slab dan. Kdaj se nam je tako do konca strgalo, da se o tem, da med seboj pač komuniciramo, postane vprašljivo in se o tem celo razpravlja?
Bog z vami! ( aha, mikroagresija).
omega
T I politična in kdo ve še kakšna korektnost, ki se širi iz Zahoda, še posebej iz ZDA je dejansko samouničevalna blaznost. Kljub velikemu ZLU in diktaturi take blaznosti ni bilo ne v SZ, ne v Maovi Kitajski. Kaj lahko storimo? Mogoče poskusimo ostati takšni, po njihovih kriterijih pač mikroagresivni še naprej.
Kraševka
omega Dobro ste povedali.
helena_3
"Ali je možno, da bomo NEKOČ imeli DIPLOMIRANE BEDAKE,"
oh, teh že sedaj ne primanjkuje ...
Kraševka
Ali se PREVERJA, če ta, ki je pisal knjigo "MIKROAGRESIJA", res ne potrebuje psihiatra.
Zakaj so potrebni razni psihofizični testi za določeno delovno mesto?
Za tega, ki določa, kaj je sovražni govor, ali kaj se sme reči in kaj ne. pa ni nobene preverbe.
Je določeno števolo ljudi PREVDARBIH in določeno NEPREVDARNIH.
In če daš odločati NEPREVDARNIM, potem bo vse kar je DOBRO postalo SLABO.
NEPREVDARNI bodo ukazovati, naj ljudje hodijo po rokah in ne po nogah. In nekdo bo dobil NOVO SLUŽBO, ker bo moral vse ljudi usposobiti, za hojo po rokah.........
In temu bodo rekli "napredek".
Ali je možno, da bomo NEKOČ imeli DIPLOMIRANE BEDAKE, ki bodo vse vrednote postavili na glavo?
Teodor
Kraševka, diplomiranih bedakov je že sedaj kolikor hočeš in ni treba ponje v Ameriko.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.