Mikroagresije – nov način omejevanja svobode govora: ko je sporen že kompliment ali voščilo za božič

Peter Merše
11
foto: pixabay.com

Izogibanje rasističnemu, sovražnemu ali kako drugače nasilnemu izražanju je dandanes praktično norma. Redkokdo, še posebej pa javne osebnosti, bo odkrito govoril grdo o manjšinah, še posebej tistih, ki uživajo splošno družbeno zaščito. A četudi se trudite biti vljudni in dostojni, to morda kmalu ne bo več dovolj.

V ZDA, še posebej na univerzah, že vrsto let poznajo koncept mikroagresij. Gre za cele sezname povsem običajnih povedi ali izrazov, celo komplimentov ali v družbi vsesplošno prisotnih izrekov, ki pa so za nekatere, predvsem pripadnike manjšin, domnevno žaljivi.

Čeprav kakšen običajen stavek kdaj koga res lahko spravi v zadrego, pa, kot ugotavljamo v komentarju uredništva, ta koncept vodi v miselno diktaturo.

Mikroagresije niso žaljivke ali neprimerni komentarji, ki jih vsak lahko prepozna. Gre za opazke, komplimente, vprašanja ali refleksna dejanja, ki se nanašajo na posameznikovo pripadnost določeni družbeni skupini. Pri tem seveda to ne velja za vse, temveč samo za tiste, ki jim je bila kdaj v preteklosti storjena kakšna krivica. Povedano drugače, če ste beli heteroseksualni moški, ki je pripadnik dominantnega naroda, potem mikroagresije proti vam ne obstajajo. Za vse druge pa se verjetno najde kakšna.

Po novem smo lahko agresivni tudi z dobrim namenom.

Pri tem je pomembno vedeti, da gre za povsem običajne interakcije, opazke, pripombe, ki si jih sicer, brez namena, da bi kogarkoli žalili ali prizadeli, izrekamo na dnevni bazi. A kot trdijo levičarski profesorji, takšne mikroagresije, ko se nabirajo, ustvarijo enak občutek kot da bi nekoga tisočkrat urezali s papirjem – malenkostna praska, a presenetljivo boleča.

Kot to razlagajo ameriški profesorji, take vsakodnevne fraze na dolgi rok v pripadnikih marginaliziranih skupin ustvarjajo travme, ki škodujejo njihovemu duševnemu zdravju. Ker gre za tako vsakdanje fraze, da se »nasilja«, ki ga z njimi izvajamo, niti ne zavedamo, na vse več univerzah, pa tudi delovnih mestih v ZDA ustvarjajo cele sezname takšnih mikroagresij. Ponekod lahko celo študentje posebnim komisijam celo prijavljajo kršitelje, ki te mikroagresije izvajajo.

Bog ne daj koga vprašati kaj osebnega ali mu voščiti vesel božič

Mikroagresija je denimo, če pohvalite pripadnika manjšine, da je pameten, inteligenten, artikuluran, ali da se dobro izraža. S tem namreč, sodeč po seznamih mikroagresij, izkazujete prepričanje, da so pripadniki manjšin manj inteligentni ali retorično spretni. Bog ne daj, da šefico označite za noro ali histerično. Ko gre za žensko, je to nesprejemljivo.

Tudi vprašanje od kod nekdo prihaja oz. od kod so njegove korenine je danes nesprejemljivo. S tem namreč podzavestno izražamo prepričanje, da nekdo sem ne sodi. Bog ne daj, da bi ženski dali komplement na njen izgled ali mladosten videz. S tem namreč domnevno izražate, da je vloga ženske omejena na to, da je atraktivna. Prav tako po novem ni primerno spraševati človeka po njegovih posebnostih, pa naj bo to kos obleke, ki ga nosi zaradi verskega ali kakšnega drugega prepričanja ali kakšna posebna telesna lastnost.

Celo fraze, ki jih ljudje izrekajo, da bi bili vključujoči, so denimo sporne. Izjava »Zame obstaja le ena rasa, človeška rasa.« je po knjigi Mikroagresije v vsakdanjem življenju mikroagresija. Tako namreč domnevno zanikamo posameznikovo doživljanje na podlagi njegove rase. S stavkom »Mislim, da mora službo dobiti najbolj kvalificiran kandidat.« pa naj bi posameznik izražal prepričanje, da imajo pripadniki manjšin neupravičene privilegije zaradi pripadnosti manjšini.

Med mikroagresije danes šteje že, če nekomu, ki zakašlja ali kihne rečemo »Bog pomagaj« ali če voščimo vesel božič. S tem namreč izražamo podzavestno prepričanje, da je naša (katoliška) vera norma v družbi, s čimer smo agresivni do nekristjanov.

Zaželeti “Bog te blagoslovi” je potencialno žaljivo, meni Twitter

Na podoben primer označevanja za mikroagresijo je na Twitterju opozoril znani klinični psiholog Jordan B. Peterson. Odzive “God bless you” (Bog te blagoslovi) na enega njegovih tvitov je Twitter označil kot potencialno žaljive:

Rešitev: potisnimo se v svet tišine

Članki, ki opozarjajo na mikroagresije, dajejo ljudem tudi smernice, kako se temu izogniti. Navodilo kaj reči namesto večine prej omenjenih nesprejemljjivih fraz je v večini primerov zelo podobno: »Bodi tiho, ne reci ničesar.«

Komentiranje, kako nekdo govori, spraševanje po identiteti brez izražene želje sogovornika, dajanje komplementov na izgled, uspešno premagovanje invalidnosti ali drugih izzivov v življenju je sodeč po teh smernicah neprimerno in žaljivo. Prav tako tudi sarkazem, humor oz. karkoli, kar se oddaljuje od stroge hladne profesionlanosti.

Miselna diktatura, ko nihče več ne ve, kaj lahko reče in kaj ne

Čeprav se tudi seznam žaljivk iz leta v leto spreminja in določene besede, ki so nekdaj bile normalne danes niso več, imamo ljudje še vedno dokaj dober občutek za to, kaj je primerno reči in kaj je žaljivo. S konceptom mikroagresij pa se povsem izgublja vsakršno zdravorazumsko ločevanje primernega in neprimernega.

Posledica tega na dolgi rok je potisk v geto tišine. Običajno ljudje že zdaj nikakor ne morejo slediti neskončnim seznamom stvari, ki nekoga lahko potencialno prizadenejo. Končni rezultat je torej, da lahko javno govorijo le pripadniki avantgarde, ki si omenjene sezname izmišljuje, saj so le oni vedno na tekočem, kaj je primerno reči in kaj ne. Vse ostale pa bo ob prvi napačni nehote izrečeni »mikroagresiji« povozila horda borcev na družbenih omrežjih.

Jasno je, da lahko koga prizadene karkoli, zaradi morda konkretne izkušnje iz preteklosti. Ampak uravnavanje družbe na tak način vodi v miselno diktaturo popolne osame. Tako iz družbe izločimo praktično vse fraze, prek katerih neznanci navezujejo stik, dajejo komplimente, izražajo sarkazem ali humor. Gre za družbo, kjer smo vsi tako preobčutljive snežinke, da enostavno ni več možno izražati nobenega mnenja – razen tistega, ki je v danem trenutku v skladu z aktualno politično korektnostjo.

Če menite, da je to stvar ameriških univerz, ki so poinirji te distopične avantgarde, vam predlagam, da si preberete obrazložitve letošnjega izbora za Bodečo nežo. V obrazložitvah, zakaj so neke izjave nominirane, boste našli povsem identično logiko, ki stoji za mikroagresijami. To je tudi v Sloveniji že naša realnost.

Zato, bodite vljudni, ampak ne pustite se poriniti v geto tišine zaradi strahu, če boste s svojo besedo morda koga užalili.

11 KOMENTARJI

  1. Ali se PREVERJA, če ta, ki je pisal knjigo “MIKROAGRESIJA”, res ne potrebuje psihiatra.

    Zakaj so potrebni razni psihofizični testi za določeno delovno mesto?
    Za tega, ki določa, kaj je sovražni govor, ali kaj se sme reči in kaj ne. pa ni nobene preverbe.

    Je določeno števolo ljudi PREVDARBIH in določeno NEPREVDARNIH.

    In če daš odločati NEPREVDARNIM, potem bo vse kar je DOBRO postalo SLABO.

    NEPREVDARNI bodo ukazovati, naj ljudje hodijo po rokah in ne po nogah. In nekdo bo dobil NOVO SLUŽBO, ker bo moral vse ljudi usposobiti, za hojo po rokah………
    In temu bodo rekli “napredek”.

    Ali je možno, da bomo NEKOČ imeli DIPLOMIRANE BEDAKE, ki bodo vse vrednote postavili na glavo?

  2. Čista blaznost. Predlagajo ukinetev vseh socialnih stikov. Kot zombiji bomo hodili drug mimo drugega, še pogled bo žaljiv za mimoidočega. Ti novodobni inkvizitorji pravovernosti širijo kulturo strahu in so kot azbest : zastrupljajo vse okoli sebe. Še v Hitlerjevi Nemčiji in Stalinovi Rusiji ni bilo toliko blaznosti, kot se sedaj plazi v naši degenerarirani zahodni civilizaciji. Mogoče bo še “dober dan” prišel na spisek mikroagresije, ker lahko implicira, da je imel naslovljenec slab dan. Kdaj se nam je tako do konca strgalo, da se o tem, da med seboj pač komuniciramo, postane vprašljivo in se o tem celo razpravlja?
    Bog z vami! ( aha, mikroagresija).

    • T I politična in kdo ve še kakšna korektnost, ki se širi iz Zahoda, še posebej iz ZDA je dejansko samouničevalna blaznost. Kljub velikemu ZLU in diktaturi take blaznosti ni bilo ne v SZ, ne v Maovi Kitajski. Kaj lahko storimo? Mogoče poskusimo ostati takšni, po njihovih kriterijih pač mikroagresivni še naprej.

  3. Pod agresijo si človek recimo predstavlja fizične grožnje, v primeru verbalnih agresij si pogosto predstavljamo agresijo nahujskanih množic. Tu pa gre za MIKRO-agresijo. Kako pokvarjen moraš biti, da sploh izumiš ta termin, ki ljudi kar sili k samocenzuri?

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime