Primož Roglič se seli v Monako: med domoljubjem in koristoljubjem

Rok Frelih
Vir foto: https://www.primozroglic.com/
POSLUŠAJ ČLANEK
Primož Roglič, športnik leta, pravi Slovenec, se seli v Monako. Zaradi davkov. Ni prvi in ni zadnji. Je pa zato deležen nejevolje, celo obsojanja mnogih; če smo iskreni, si večina misli svoje, povedati pa tega skoraj nihče ne upa. Da ne bi koga užalili. Sploh ne Rogliča, ki je znan domoljub, ki nosi ime naše domovine v svet.

Ali gre tukaj za domoljubje ali pa bolj za koristoljubje? O tem razmišlja marsikdo, predvsem pa povprečen državljan, ki se nikoli ni znašel v položaju tistih, ki bežijo v davčne oaze. Poglejmo od začetka: Roglič je zaposlen na Nizozemskem, kjer so njegovi dohodki po zakonu obdavčeni s strani obeh držav. Najprej plača davke Nizozemski, nato še, če slovenski davki presegajo tamkajšnje, naši davkariji plača razliko, torej popolnoma enako, kot je to veljalo za Slovence, ki delajo v Avstriji. Z njimi je bila večina slovenskega ljudstva solidarna.

V Sloveniji Roglič spada v najvišji, 50 % dohodninski razred. Pravzaprav med tiste, ki morajo odvesti polovico svojih dohodkov, spada vsak slovenski državljan, ki zasluži 70,000 evrov ali več. Polovico večine letnega dohodka bi tako Roglič moral dati državi - Sloveniji, oziroma Nizozemski, ki ima 52 % zgornjo dohodninsko stopnjo (s precej višjimi olajšavami kot Slovenija). V Monaku pa bo Rogliču ob zasluženem milijonu ostala celotna vsota. Ta državica sicer pozna nekatere druge davke, davka na dohodke pa od leta 1870 ne odmerja.

Ima Roglič dolg do družbe, ki ga je vzgojila?


Je beg pred domačimi davki moralno sporen? Kako lahko človek, ki po celem svetu s ponosom zmaguje pod slovensko zastavo, svoji lastni državi in družbi, ki sta ga vzgojili in naredili za to, kar je, noče vrniti niti centa več? No, v tem primeru nič ni tako kot se zdi.

Res je, družbi je definitivno treba vračati, in več, ko ji lahko vrnemo, boljša in bolj zdrava je. A tu moramo razčistiti dve dejstvi: prvič, kdo v resnici slovenske športnike spravi na vrhunsko raven in drugič, koliko je naš davčni sistem mačehovski do tistih, ki zaslužijo več od povprečja?

Bodimo pošteni, danes resnično malo športnikov postane vrhunskih na državnih plečih. Tina Maze je imela svojo zasebno ekipo, prav tako jo ima Ilka Štuhec. Tako kot hrvaška družina Kostelić, pa Slovakinja Petra Vlhova. Njen oče je nekoč lepo razkril resnico njihovega, našega in še katerega športnega sistema: ko so se slovaški športni funkcionarji trkali po prsih, kako uspešni so, jih je spodil in povedal, da smučarska zveza s tem nima nič. To je projekt žrtvovanja moje družine, je rekel. K temu lahko prištejemo še zasebna sponzorstva.

Kdo, na primer, je postavil Kopitarja? Oče Matjaž, in to v najhujših časih, ko je uglednež Ernest Aljančič mesaril po javnem in sponzorskem denarju na Jesenicah, Matjaž Sekelj v Ljubljani, oba skupaj pa na hokejski zvezi. Nadaljnja zgodba je znana; Kopitar je uspel, slovenski hokej so drugi uničili. Takih zgodb je še ogromno, in govoriti, kako je te ljudi postavila družba, je brezpredmetno.
Da gre Roglič v Monako, ni nobena tragika, tragičen je problem, ki ga njegov odhod razkriva: tistim, ki imajo denar, se v Sloveniji slabo piše.

Kaznujemo uspešne?


Drugič, napisal bom, da je Slovenija diskriminatorna do bogatih, pa naj se še tako grdo sliši. Progresivna dohodninska lestvica je krivična in zatira razvoj. Finska, ki jo vsi čislamo kot socialno državo, ima dve dohodninski stopnji, in sicer 30 in 33 odstotno. Praktično vsak prispeva sorazmerno enak delež v skupno dobro. Podpiram to, da bogati plačajo več, a količinsko, ne pa odstotkovno; to, kar imamo mi, pomeni kaznovanje uspešnih.

Na Finskem pa se vrača družbi po načelu enakosti in prav vsi od tega nekaj imajo, ker se tega denarja ne pokrade, ampak se ga vlaga v družbo, bogatim pa ostane več denarja za investicije. To pa zato, ker je Finska socialna država, Slovenija pa socialistična, v kateri se kaznuje tistega, ki dela in nekaj ima, ter nagrajuje tistega, ki lenari in krade. Rekli bodo, da zganjam populizem, a naj mi kdo dokaže nasprotno. Tako, po FDV-jevsko, na študiji primera.

Da gre Roglič v Monako, ni nobena tragika, tragičen je problem, ki ga njegov odhod razkriva: tistim, ki imajo denar, se v Sloveniji slabo piše. To pa za nas dolgoročno pomeni katastrofo. Ogroža nas beg možganov, saj so ljudje, v katere je država preko izobraževalnega sistema vložila mnogo več kot v športnike, zaradi krivične davčne politike za delodajalce enostavno predragi.

Posledično imamo premalo razvoja in visokotehnoloških podjetij z visoko dodano vrednostjo, zato bomo sčasoma zaostali razvojno, nato pa tudi družbeno in ekonomsko. Postali bomo revna družba, dragi ljudje. Imeli bomo "socialno" obdavčevanje, ki to ni, in še naprej bomo bogate gledali kot grde sovražnike ljudstva, ne pa kot ljudi, ki prinašajo napredek, razvoj in blagostanje družbi. Da bodo le slovenski revolucionarji srečni.

Roglič bo še vedno nastopal pod slovensko zastavo, ne bojte se. Znanstveniki in inženirji pa ne bodo. Svoje spodobnosti bodo prispevali k dobrobiti Nemčije, ZDA, Finske. Koliko jih bo še moralo oditi, da se bo kdo od odgovornih zganil?
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Primož Roglič
Pogačar in drugi slovenski kolesarski asi
  • 28. 07. 2024
Andreja Leški
Judoistka Andreja Leški osvojila zlato olimpijsko medaljo
  • 30. 07. 2024
delavec gospodarstvo
Gospodarstveniki kritični: "Vladna politika vedno višjih davkov je napačna!"
  • 30. 08. 2024