Prejeli smo: Umetnost – zrcalo in gibalo naših duš

Na letošnjem 51. katehtskem simpoziju, ki se je pravkar iztekel, je Milan Knep pripravil uvodni nagovor za okoli 270 poslušalcev, ki so program spremljali prek zoom-a. V celoti ga objavljamo spodaj.

Umetnost zrcali svet in naše življenje v njem, a nikoli samo zato, bi ga zgolj dokumentirala ali verodostojno preslikala, temveč predvsem zato, da bi nas vznemirila ter nas povabila k pozornemu iskanju tančice, skozi katero lahko zremo onstranstvo, kot razmišlja Pavel Florenski.

V vabilu smo zapisali, da želimo spregovoriti o pomenu zgodbe v katehetskem procesu. Zgodba pritegne vse, otroke in ostarele in vse vmes. Zato je toliko bolj nenavadno, da moramo pomen zgodbe v katehezi posebej izpostaviti, znova ovrednoti, kot da nismo čisto prepričani, ali ni mogoče zgodba nekakšna vsiljivka, ki spodriva za katehezo kakšno drugo, bolj bistveno prvino.

Že sto let in več opozarjamo, da oznanjevanje in kateheza potrebujeta bolj svežo govorico in drugačno podobo o Bogu. V resnici pa ni poglavitni problem ne eno ne drugo, marveč je velika pomanjkljivost kateheze v tem, da je v njej zgodba povsem odsotna. Bolj zaupamo teoretični predstavitvi nauka kot zgodbi. To je po svoje razumljivo. Kar teoretično zasnujemo, imamo pod nadzorom, kar je v našem umu, obvladamo in suvereno podajamo. Če pa je vsebina nauka zunaj katehetove glave, utelešena v drobovju zgodbe, kateheta zaskrbi, ali bodo katehiziranci iz zgodbe, ki je prepletena z zapleti in razpleti, sposobni abstrahirati prav tisto, kar je katehet teoretsko zasnoval. Ali ni vključitev zgodbe nek obvod do vsebine, do katere bi lahko prišli direktno; razmišlja marsikak katehet. Ali ne bo zgodba katehetske vsebine prekrila, popačila in skrčila?

Ni čudno, da ti pomisleki kateheta prestrašijo do te mere, da se zgodbi na široko ogne ter raje kratko in jasno pove, kar je zapisano v katekizmu. Istočasno pa se katehet sam še kako rad predaja zgodbi, če gre zanj, za njegovo doživljanje. Kadar le more, seže po knjigi, si ogleda film, gre na razstavo ali v gledališče. Težko prenaša kakršno koli teoritiziranje. Katehet verjame v moč zgodbe, ko gre zanj, ko pa gre za katehizirance, verjame teoretskemu zasnutku. Kaj je razlog te nedoslednosti? Na kateheta pritiska katehetski program za posamezni letnik. Kateheti bi morali biti osvobojeni količinskega pristopa. Za katehezo ni najbolj odločilno, da katehet poda vse predvidene vsebine na povsem teoretičen način, temveč bi moral biti katehetov imperativ posredovanje vsebin skozi doživetje, na način, da bi katehiziranec vsebino občutil. In tu je zgodba nepogrešljiva, ker zadene celostno: čustva, telo in duha; vse te plasti gane in razvname, da gre katehiziranec vase, korigira svoj odnos do bližnjih, želi postati bolj velikodušen, dober in ljubezniv. Hoče pa se obrniti tudi navzven, iti prek sebe in svoj parcialnih interesov ter zastavili svojo energijo za spreminjanje okolja, v katerem vladajo krivice, poniževanje šibkih, neenakost itd.

Zelo dobro se je pomena zgodbe zavedal, denimo sv. Luka, avtor tretjega evangelija in Apostolskih del. Luka kar naprej pripoveduje zgodbe oziroma prilike. Pri njem najdemo zgodbo o Jezusovem rojstvu, pastirjih in angelih, o očiščenju gobavca, o učencih, ki smukajo klasje, o grešnici na gostiji pri bogatem farizeju, o usmiljenem Samarijanu, o krivičnem sodniku, o Zaheju, o vdovi in sodniku itd. Luka pri tem prepleta fikcijo in zgodovino. Zapiše tako tisto, kar Jezus pove zgolj za ponazoritev, kot tisto, kar Jezus dejansko naredi: ozdravi, nahrani, pomiri vihar itd.

O Pavlovem spreobrnjenju Luka v Apostolskih delih poroča kar dvakrat. In tudi Pavel sam na svojih misijonskih potovanjih znova in znova pripoveduje svojo zgodbo. Zaveda se, da bodo  poslušalci razliko med Postavo in Kristusom razumeli le, če bodo vstopili v njegovo zgodbo, v kateri se je zgodil preobrat od Postave k milosti. Eno od temeljnih Mojzesovih naročil duhovnikom in družinskim očetom je bilo pripovedovanje zgodb: »Spregovori pred Gospodom svojim Bogom: 'Moj oče je bil blodeč Aramejec. Šel je v Egipt in je tam z malo ljudmi tujčeval. Toda Egipčani so hudo ravnali z nami. In vpili smo h Gospodu. On pa nas je izpeljal iz Egipta z močno roko«  (5 M5, 26). Te zgodbe v daljši ali krajši obliki niso nikoli nehali pripovedovati, kajti eno je razlaga, kako se je Bog zavzel za svoje ljudstvo, ko so bili sužnji, drugo pa je zgodba, v kateri je drama rešitve z vsemi detajli inkarnirana, otipljiva in zato razumljiva.

Ni toliko pomembno, ali je zgodba avtobiografska, ali napisana po resničnem zgodovinskem dogodku, ali pa je v celoti fikcija. Tudi ni toliko pomembno, ali je zgodbo podana v prozi, v gledališču ali v filmu. Bistvena je zgodba in manj medij, ki jo posreduje. Zgodba z opisi detajlov, čustev različnih višin in pozornega opazovanja okoliščin, ki so spretno artikulirane, izriše in narediti otipljivo človekovo ranljivost, hrepenenje po ljubezni, pravici in svobodi, ali pa razgalja človekovo hudobijo, pohlep, izdajstvo, slo po ubijanju, pakt duše s poosebljenim zlom. Ko zgodba poslušalca zadene v telo in dušo, in izvabi iz njega bodisi nasmeh bodisi solze, ga obenem tudi premakne z mesta, ga povabi na pot, spodbudi akcijo, vedno pa predrami hrepenenje, da bi svoji némoči in minljivosti nekako ubežal, jo presegel in razrešil v Bogu.

Prava zgodba je iz mesa in krvi, vidna in otipljiva, zato neposredno udarja na naše čutne senzorje, kar pomeni, da se moralna, filozofska, teološka, duhovna ter psihološka vprašanja ne podajajo teoretsko, abstraktno, načelno, poučno, po načelih didaktike in pedagogike, temveč neposredno, čutno zaznavno, surovo, realno. Filozofija, psihologija, doktrina, etika se v zgodbi na nek skrivnostni način pretakajo skozi ude človeškega telesa, skozi solze in oči, skozi dotik in objem, pa tudi skozi morilska orodja, krivične družbene strukture, bolne ideologije, skozi lepoto pokrajine in skozi opustošenje zapuščenih ali porušenih mest. Zgodba nas pritegne podobno kot simfonija, z množico alikvotnih tonov, s prvinami, ki jih je mogoče videti, otipati, slišati, ali pa doživljati kot grozo odsotnosti, molka, izginotja, umiranja, odhoda brez povratka.

Šele po zgodbi, ki smo jo prej prebrali, videli na platnu ali na odru, in je s svojimi umetniškimi orodji segla v dušo in jo razgibala, je možna in smiselna tudi moralna, psihološka ali doktrinalna refleksija. Šele potem, ko zgodbo občutimo v trebuhu, kot pravijo psihoanalitiki, se lahko začne abstrahiranje, luščenje moralnih načel, miselnih nazorov, etičnih norm, verskega nauka. Kateheza pa največkrat začne ravno obratno; nagovarja z abstrakcijo, z naukom, z moralnimi načeli in nadaljuje z utemeljevanjem, kako je to, kar je dojeto kot logično, tudi smiselno. Namesto mesa in krvi, živega stika z realnostjo, ki išče izhod, kateheza predstavi vzvišene etične zglede, osebnosti, ki so to, kar z refleksijo ugotovimo, oni v praksi uresničili. In potem postanejo abstraktna ne le načela, temveč tudi zgledi.

Na 51. katehetskem simpoziju smo se želeli vrniti k zgodbi, kar je pravo oznanjevanje vedno bilo, da bi kot Božji Sin sestopili v areno življenje, kjer se otipa minljivost in odstira nebo.