Prejeli smo: Giorgio Agamben: Beseda filozofa o kovidnem potrdilu

Od bralca smo prejeli prevod govora, ki ga je v italijanskem senatu 7. oktobra 2021 imel filozof Giorgio Agamben. Besedilo objavljamo v celoti:

Ustavil bi se le ob dveh točkah, na katere bi rad pritegnil pozornost parlamentarcev, ki bodo morali glasovati za uzakonjenje odloka.

1. Prva točka se nanaša na razvidno (poudarjam: razvidno) protislovnost omenjenega odloka. Vi veste, da se je vlada z odlokom št. 44 iz leta 2021, imenovanim Kazenski ščit, ki je sedaj preoblikovan v zakon, razrešila vsake odgovornosti za škodo, ki bi jo lahko proizvedlo cepivo. Da je ta škoda lahko zelo velika, izhaja iz dejstva, da 3. člen omenjenega odloka izrecno omenja 589. in 590. člen kazenskega zakonika, ki se nanašata na nenaklepni umor in nenaklepne poškodbe. Kakor so opazili pravni strokovnjaki, to pomeni, da država ni pripravljena vzeti nase odgovornosti za cepivo, ki ni zaključilo svoje preizkusne faze, kljub temu pa skuša obenem prisiliti z vsemi sredstvi državljane k cepljenju pod grožnjo izključitve iz družbenega življenja, in sedaj, z novim odlokom, o katerem boste glasovali, celo pod grožnjo izključitve iz sveta dela. Ali si je možno, se sprašujem, zamisliti situacijo, ki bi bila juridično in moralno bolj abnormalna? Kako lahko država očita neodgovornost tistim, ki se odločijo, da se ne bodo cepili, ko pa ista država že izhodiščno formalno zavrača vsako odgovornost glede možnih težkih posledic, tj. (spomnimo se 589. in 590. člena) smrti in poškodb zaradi cepiva. Želel bi, da parlamentarci razmislijo o tem protislovju, ki po mojem izrisuje pravo juridično monstruoznost.

2. Druga točka, na katero bi rad pritegnil vašo pozornost, se ne nanaša na zdravstveni problem cepiva, pač pa na politični problem digitalnega kovidnega potrdila, ki se ga ne sme zamešati s prvim. Izdelali smo veliko cepiv, ne da bi nas to prisililo k izkazovanju potrdila za vsak naš premik. Znanstveniki in zdravniki so rekli, da digitalno kovidno potrdilo nima nobenega zdravstvenega pomena, pač pa služi temu, da prisili ljudi k cepljenju. Jaz pa mislim, da je možno in da je treba reči nasprotno, in sicer da je cepivo sredstvo, ki prisili ljudi, da imajo digitalno kovidno potrdilo, tj. pripomoček, ki omogoča nadzor in sledenje njihovim premikom na način, ki nima primere.

Politologi že dolgo vedo, da so naše družbe prešle iz modela, ki se mu je svoj čas reklo disciplinarna družba, k modelu družb nadzora, tj. družb, ki temeljijo na digitalnem, v principu neomejenem nadzoru obnašanj posameznika, ki jih je možno kvantificirati v algoritme. Na te nadzorne naprave se že počasi navajamo. Vendar, vas sprašujem, do katere točke smo pripravljeni sprejeti širitev tega nadzora? Ali je mogoče, da državljani družbe, ki se ima za demokratično, se znajdejo v situaciji, ki je slabša od tiste, v kateri so se nahajali državljani Sovjetske zveze pod Stalinom? Mogoče veste, da so sovjetski državljani morali izkazati propisko, nekakšno prepustnico za vsak prehod iz ene vasi v drugo, mi pa moramo izkazati digitalno kovidno potrdilo tudi, ko gremo restavracijo, v muzej, ali v kino; in sedaj, kar je še veliko huje, po odloku, ki se ga skuša uzakoniti, tudi vsakič, ko se gre v službo.

Poleg tega, kako je mogoče sprejeti, da prvič v zgodovini Italije po fašističnih zakonih iz leta 1938 o Nearijcih, se ustvarjajo drugorazredni državljani, ki utrpevajo omejitve, ki v strogo juridičnem smislu (seveda oba pojava sta povsem drugačna in vlečem med njima le juridično analogijo) so enake tistim, ki so jih utrpevali Nearijci. Nanašale so se namreč ravno na možnost dela. Toda Nearijci so se lahko prosto gibali, so lahko šli v restavracijo…

Vse daje misliti, skratka, da je treba postaviti odloke, ki si sledijo eden za drugim, kakor da bi jih izdajala ena sama oseba, v okvir preosnove institucij in paradigem vladanja v naših družbah. Gre za preosnovo, ki je toliko bolj zavratna, ker se dogaja, tako kakor se je zgodilo s fašizmom, brez spremembe besedila ustave: dogaja se na prikrit način. Model, ki se na ta način razgrajuje in odpravlja, je model parlamentarnih demokracij z njihovimi pravicami, ustavnimi jamstvi in na njihovo mesto vstopa model vladanja, v katerem se neizogibno vse bolj omejuje svoboščine posameznika v imenu bio-varnosti in nadzora.

Zdi se mi, da izključno osredotočanje pozornosti na okužbe in na zdravje onemogoča, da bi dojeli pomen te velike preosnove, ki se dogaja v politični sferi in onemogoča, da bi se zavedali dejstva, na katerega nas sicer vlade neutrudno spominjajo, da varnost in izredno stanje nista prehodna pojava, pač pa predstavljajo novo obliko vladanja. Mislim, da je v tem smislu bolj pereče kot kdajkoli prej, da parlamentarci pretehtajo z izredno pozornostjo politično preosnovo v teku in se ne zaustavijo le pri vprašanju zdravja. Ta preosnova bo namreč po nujnosti oropala parlament njegove oblasti in ga omejila na to, da bo, kakor se sedaj dogaja, preprosto v imenu bio-varnosti potrjeval odloke, ki jih izdajajo organizacije in osebe, ki imajo s parlamentom prav malo skupnega.