Povolilna melanholija ali poraz demokracije

Jan Zobec
Vir: Shutterstock
POSLUŠAJ ČLANEK

V nedeljo 22. marca smo si Slovenci nastavili ogledalo. Izid volitev daleč presega golo porazdelitev poslanskih mandatov v Državnem zboru. V bistvu smo se na teh volitvah rentgensko poskenirali – tako po svojem političnem in ekonomskem IQ kot po stopnji moralnega razvoja. Slika je za nekatere dobra, nekateri celo slavijo in razglašajo zmago. Seveda, glede na število mandatov in rezultate prejšnjih volitev. Ampak mandati so eno, primerjava z izidom izpred štirih let je drugo, nekaj povesem tretjega pa je slika o nas samih.

Kdo pravzaprav smo, koliko smo politično dozoreli in predvsem, kje smo glede na stopnjo moralnega razvoja? Gremo v smeri razvoja in krepitve integritete nacionalnega telesa ali nazadujemo in tavamo proti razkroju? In kaj nam rezultati volitev sporočajo o dinamiki demokracije? Se demokratičnim idealom približujemo, stagniramo, ali se od njih oddaljujemo, in dalje, se pravna država krepi ali usiha, nazaduje, razkraja?

Kajti vedeti moramo, da je življenje pravne države na koncu odvisno od nas samih. Ljudje lahko namreč na volitvah legitimirajo zlorabe oblasti, korupcijo in samovoljo oblastnikov. Kako? Tako, da oblast, ki to sistematično počne, pač ponovno izvolijo in s tem nagradijo ter potrdijo njeno samovoljo, zlorabe in skorumpiranost.

Ljudje lahko na volitvah legitimirajo zlorabe oblasti, korupcijo in samovoljo oblastnikov. Tako, da oblast, ki to sistematično počne, pač ponovno izvolijo.

Rezultat volitev: pat položaj

Politično sporočilo volitev je enako kozarcu do polovice napolnjenem z vodo. Je tak kozarec na pol prazen ali na pol poln? Pogled, ki vključuje časovno dinamiko, sugerira, da je na pol poln. Golobova koalicija je izgubila 13 mandatov, njegova stranka kar 12 poslanskih sedežev, SDS je bistveno izboljšala svoj rezultat, še posebej na račun glasov mlajših volivcev, prav tako NSi in Demokrati, ki so z dveh poslancev prišli do šestih.

Če odmislimo Stevanovićevo Resnico, ki je v tej konstelaciji osamelec, kaže nastali položaj podobno sliko kot pred tridesetimi leti, ko ni bilo jasnega zmagovalca in je pat položaj odločil prestop člana SKD Cirila Pucka – za kar je plačal grozovito ceno.

V bistvu smo se na teh volitvah rentgensko poskenirali – tako po svojem političnem in ekonomskem IQ, kot po stopnji moralnega razvoja.

Poraz demokracije

A pri oceni volitev je treba upoštevati ključni moment. Že res, da je uspeh SDS, ko število prejetih glasov še nikoli ni bilo tolikšno, niti leta 2004, ko je bila ta stranka zmagovalka, naravnost epohalen. Vendar ko ta rekord umestimo v kontekst vladavine Golobove koalicije, njegov lesk v hipu zbledi.

Po štiriletni vladavini Svobode, Levice in SD, ki je dobesedno razgradila vse podsisteme, uničila razvojne perspektive Slovenije, ko celo ekonomist Jože P. Damijan ugotavlja, da je bila Golobova vlada »izjemno protirazvojna in zelo razdelitveno usmerjena, predvsem je prerazdeljevala obstoječe in najraje razdeljevala denar drugih« ter da »vsekakor ne potrebujemo vlade, ki bi bila tako enostranska in levo populistična«, ko se je Golobova stranka na volitve podala kar brez programa, in ko pride na koncu še razkritje tistega, kar smo že itak dolgo vedeli, a nas je zaradi dokumentiranosti in konkretne otipljivosti vse zadelo v sredino čela: korupcija, je modus operandi tranzicijske levice, nekaj vsakdanjega, lahkotnega, normalnega in samoumevnega, je tokratni volilni rezultat čisti poraz. 

Vir: dz-rs.si

Poraz desnosredinskih strank, poraz demokracije, pravne države in najbolj poraz vseh slovenskih državljanov in državljank. Po drugi strani pa zmaga zlorab, korupcije, oblastne samovolje, ugrabljenih institucij, laži, prelomljenih obljub, neodgovornosti in indolentnosti.

Pomeni namreč ljudsko legitimacijo vsega tega – volilno zmago ugrabljene, kleptokratske države kot koncepta upravljanja z javnimi zadevami.

Pomeni nadaljnjo razgradnjo pravne države in zaton demokracije. Smisel periodičnih svobodnih in neposrednih volitev je namreč v tem, da se oblast menja. Da se skozi daljše obdobje oblastno izmenjujeta leva in desna politična opcija, etatistična in libertarna, progresivna in konservativna. Sistem zavor in ravnotežij mora delovati tudi v časovni dimenziji. Ena oblast mora nadzirati drugo, razkrivati njene zlorabe, samovoljo in druge nepravilnosti. Sčasoma se potem politika izčisti, naj bo leva ali desna.

Kadar pa se desetletja na oblasti ohranja le ena politična opcija, čeprav v obliki le navidezno novih strank in novih obrazov, a z istimi strici iz ozadja, ki podeljujejo nekakšne licence, ko vse podsisteme obvladuje le eno omrežje in ena politična opcija, ki je za nameček obremenjena še s totalitarnim DNK, potem se imunski sistem, ali če hočete samokorekcijski mehanizem, oslabi do mere, da za oblastnike ni več nobenih ovir in nadzora, ko je za njih dejstvo, da so na oblasti, samoumevno, ker če na oblasti ne bi bili oni, potem bi bil nekdo drug, kar pa se, kot je rekel eden od njihovih idejnih očetov, nikoli ne bo zgodilo.

Gre za globoko krizo – politično, ekonomsko, demografsko, krizo demokracije, vrednot in morale, ki jo povzroča dolgotrajno monopoliziranje oblasti in razgradnja nadzornih mehanizmov.

Podredili so si vse institucije

Zakaj se to ne bo zgodilo, smo videli in vidimo vsi. Ugrabitelji države so si v desetletjih zavožene tranzicije podredili vse institucije mehanizma zavor in ravnotežij. Ko instrumentalizirajo tako rekoč vse, od ustavnega sodišča, sodstva, policije, tožilstva, davkarije, inšpekcijskih služb, NPU, Sove, do KPK in ključnih finančno kapitalskih ustanov, ko si podredijo javno RTV, osrednje medije, ko si organizirajo še specialne enote, kot so razni Jenulli, Nike Kovač, Mukiji ipd., za katere ne veljajo nobena pravila in omejitve, potem se začne dogajati enako kot z organizmom, ko mu odpove imunski sistem.

Če se to počne desetletja, potem se oblast in podsistemi, s katerimi upravlja, izrodijo do mere, da se začne družba pogrezati v krizo. Globoko krizo – politično, ekonomsko, demografsko, krizo demokracije, vrednot in morale.

Ko instrumentalizirajo tako rekoč vse, potem se začne dogajati enako kot z organizmom, ko mu odpove imunski sistem.

Položaj v Sloveniji je toliko težji, ker ima oblast svoje korenine v nedemokratičnem totalitarnem sistemu. Le-tega poveličuje, slavi in časti. Je ob takem vse bolj totalitarnem obvladovanju družbe, ko oblastna samovolja postaja iz dneva v dan bolj očitna in brezsramna, ko se predsednik vlade in predsednik Gibanja Svoboda druži z samodržcem, očitno dosmrtnim županom 10%, s katerim sta, sodeč po njunih izjavah in medsebojnih izrazih zvestobe in naklonjenosti največja bestiča slovenske politike, presenečenje, da le nekaj dni po volitvah županova parapolicija brutalno obračunava z lastniki zemljišč, ki branijo svojo posest pred protipravnimi in protiustavnimi vdori v njihovo lastnino in se hkrati borijo za vse nas pred ekološko bombo, ki nam jo podstavlja omenjeni samodržec?

Postajamo družba brezpravja, družba, v kateri instrumentalizirana policija ščiti nasilje, kjer preganja tiste, ki razkrivajo korupcijo in kjer spletnega vplivneža, ki je kritičen do narcisoidnega predsednika vlade, že na letališču, skupaj z njegovo partnerko NPU aretira, mu premeče stanovanje ter zaseže elektronske naprave. Z vsako novo levosredinsko koalicijo, ki svojo legitimnost črpa iz omrežij starih struktur, ohranjenih in pomlajevalnih, kulturno obnavljajočih se skozi celotno obdobje tranzicije, je demokracije manj, pravne države manj in človekovih pravic manj, dokler ne bo ta sveta trojica, kot tri stebre svobodne demokratične družbe označuje Joseph H. H. Weiler, pomahala v slovo in odstopila prostor diktaturi in brezpravju, kakršnega poznamo v nekaterih državah latinske Amerike. Zakaj? Zato, ker so volivci tako hoteli.

Postajamo družba brezpravja, družba, v kateri instrumentalizirana policija ščiti nasilje, kjer preganja tiste, ki razkrivajo korupcijo.
Izbrano za naročnike
Ali bi Murnik moral prejeti Bloudkovo nagrado ali Bloudek Murnikovo?
Terminologija, ki podaljšuje mitologijo (11. del): »Narodni izdajalec« pomeni le »izdajalec« komunistov
Šentjur, mesto, kjer se je rodila pesem Slovenec sem
Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

[Video] Aljuš Pertinač: V demokraciji je kritika oblasti nujna (Odmev tedna, 6. 3. 2026)
  • 06. 03. 2026
Prisluhi: Veliko vprašanj brez odgovorov
  • 31. 03. 2026
[Video] Marko Lotrič, Polona Rifelj: Od vseh držav v Evropi največ ukrade ljudem Slovenija (Volitve 2026, 17. 3. 2026)
  • 17. 03. 2026

Ekskluzivno za naročnike

Kremna juha iz mlade špinače
16. 5. 2026 ob 12:00
Histerija
15. 5. 2026 ob 6:00
Primorska avtocesta – jama brez dna
14. 5. 2026 ob 13:13
Vse naročniške vsebine