Postsinodalna spodbuda o Amazoniji brez rahljanja celibata. Papež predvsem o okolju in socialnih pravicah

Uredništvo
12

Embed from Getty Images

Tresla se je gora, rodila se je miš. Široka debata o celibatu v katoliški cerkvi je najbrž opravila svoje, saj papež Frančišek v danes objavljenih zaključkih lanske škofovske sinode o Amazoniji ne omenja posvečenja “preizkušenih” ovdovelih ali poročenih moških kot rešitve za pereče vprašanje pomanjkanja duhovnikov v tej regiji. V Vatikanu sicer poudarjajo, da je Frančišek besedilo napisal že 27. decembra, pred kontroverzno izdajo knjige kardinala Saraha s tekstom Benedikta XVI.

V posinodalni spodbudi Draga Amazonija (Querida Amazonia) Frančišek spodbuja vlogo laikov v cerkvenih skupnostih in poziva k več misijonarjem na območju. Predlaga tudi, da se ženskam da več nalog znotraj cerkve, predvsem pa v spodbudi piše o okolju prijaznem pristopu v Amazoniji.

Tudi iz zbranih tvitov se vidi, da je celotna tema zelo zaposlovala katoliško in tudi drugo javnost. Zdi se, da se marsikdo izmed liberalnejše usmerjenih katoličanov tokrat ne strinja s papežem, a vseeno je več tistih, ki so veseli, da do sprememb ni prišlo.

Papež je možnost posvečenja ovdovelih ali poročenih moških za odpravo pomanjkanja duhovnikov v Amazoniji omenil v delovnem dokumentu škofovske sinode, ki je potekala oktobra lani v Vatikanu. A njegov predlog je razdelil Cerkev. Med odločnimi nasprotniki posvečenja poročenih moških je tudi Frančiškov predhodnik, papež Benedikt XVI.

V posinodalni spodbudi papež omenja tudi vlogo žensk pri širjenju vere v Amazoniji. Zavrača možnost, da bi ženske postale duhovnice, a spodbuja, da bi jim omogočili uradne cerkvene službe. To je predlagal že v delovnem dokumentu in s tem sprožil burno razpravo v cerkvenih vrstah.

Papež v dokumentu Draga Amazonija omenja “četvero velikih sanj”. Da bi se ta regija borila za pravice najbolj ubogih, da bi varovala svoje kulturno bogastvo, da bi ohranjala svojo naravno lepoto ter da bi se krščanske skupnosti v Amazoniji angažirale in vključile v družbo.

Frančišek poudarja, da je okolju prijazen pristop tudi socialni pristop ter opozarja na zasužnjevanje avtohtonih prebivalcev s strani lokalnih oblasti in kapitala. Gospodarske dejavnosti, ki spodbujajo opustošenje, uboje in korupcijo v Amazoniji pa papež v dokumentu označi za “krivico in zločin”.

Opozarja tudi na nujnost ohranitve kulturnih korenin, a zavrača “zaprto domorodstvo”. Kot navaja, se tudi druge kulture lahko učijo od ljudstev, ki “so razvila kulturni zaklad v povezanosti z naravo”. Papež tudi priporoča, da je v kakršnem koli načrtu za Amazonijo treba upoštevati pravice tamkajšnjih ljudstev in pri tem poskrbeti tudi za varovanje njihovega naravnega okolja, s katerim so ljudje tesno povezani.

Frančišek tudi izpostavlja, da je od “zdravja Amazonije” odvisno ravnovesje planeta. Piše, da obstajajo močni interesi, ki niso samo lokalni, ampak tudi mednarodni. Zato rešitev po njegovem ni v internacionalizaciji Amazonije ampak v večji vlogi vlad držav v regiji. Trajnostni razvoj pa bi moral pomeniti, da bi bili prebivalci vedno obveščeni o načrtih, ki jih zadevajo.

Spoštovanje lokalnega prebivalstva in njegovih običajev papež predlaga tudi glede vere. Med drugim omenja, da je treba do določene mere sprejeti tudi simbole avtohtonih prebivalcev ter verske obrede približati njihovi kulturi.

Umik kardinala na dan postsinodalne spodbude je zgovoren

Zanimivo je, da je prav na dan, ko je v javnost prišla papeževa postsinodalan spodbuda, svoj umik z mesta predsednika Nemške škofovske konference najavil kardinal Reinhard Marx. Liberalni nemški kardinal je bil eden največjih kritikov papeža in tudi zagovornik ukinitve celibata. Njegovo dejanje je tako razumeti kot poraz.

Mnogi so namreč na morebitno posvečenje poročenih mož v Amazoniji z velikim strahom gledali ravno iz razloga, ker so nemški škofje pod vodstvom kardinala Marxa že napovedovali, da bodo po zgledu Amazonije tudi sami opustili celibat.

 

12 KOMENTARJI

  1. Vsaj zaenkrat se zdi, da je agendi nemške škofovske konference bil zadan hud udarec. Deo gratias. Ne dvomim pa, da bodo sami nadaljevali s potjo v vedno večjo “Bedeutungslosigkeit”.

  2. in še to: odstop kardinala Marxa pove veliko o teh ljudeh. nekaterim cerkvenim dostojanstvenikom je kariera pomembnejša kot duše vernikov. odstop, pa ja de! saj nismo v politiki! služba kardinala je: služenje, evangelizacija in vodenje duš k Bogu. in to je njihova primarna naloga, ne pa lobiranje, podkupovanje in politikanstvo.

  3. Zakaj je celibat uveden? Da potomci duhovnikov ne dedujejo! Pred stoletji, ko je bil uveden celibat, pa so duhovniki imeli (in še imajo) otroke, so za vsakega otroka morali plačevati odpustke. Kako pripravno, vse je dovoljeno, če le plačaš!
    Vedno sledi denarju!

    • Malce korekcije: Res je, celibat je uveden, ker potomci duhovnikov praviloma nimajo česa dedovati. Zvonik sinu, oltarno sliko in 17 klopi prvi hčerki…D?
      Duhovniki pa NE plačujejo odpustke za otroke, ampak so v resnih škripcih, kako jim (OTROKOM!) sploh kaj dati za začetek njihove ekonomske eksistence.
      Zato je celibat preprosta rešitev za preprečevanje finančnih stisk.
      Pa ni le to, je še veliko več: Vsi taoženjeni vemo, da zakon z boljšo polovico zeloooo vpliva na nas možakarje. In Duhovni Pastirji so bolj na razpolago zaupanim vernikom, če niso vezani. Saj piše v Sv. Pismu, da človek ne more služiti dvema gospodarjema

  4. Mislim, da nihče, ki zaupa v Svetega Duha ni bil niti malo prepričan o tem, da bi se po sinodi odpravil celibat. In jezi me, da niti v Cerkvi ljudje nismo sposobni dialoga in argumentirane izmenjave mnenj. Pogovor o perečih temah kot je pomanjkanje duhovnikov je nujen, ampak če je iskren in podprt z deli Svetega Duha, se Cerkev ne bo spreminjala na silo in pod pritiski lobijev, kot se je pričakovalo.

    • V časih, ko je cerkev še dovoljevala širjenje vere z mečem, so bili duhovniki strašni božji bojevniki, danes je njihova vloga v vojski zgolj simbolična. Artur Švarc5. februar 2018 | 8:47:34
      Seveda je duhovščina, ki je del vojaških enot, z vojaki na ali vsaj blizu bojišča, niso pa udeleženi v spopadih. Ruska vojska je že 2013 duhovnike bolj aktivno vključila v enote z mobilnimi molilnicami in njihovim »poveljniškim« centrom, zdaj pa so napovedali še bolj aktivno vlogo – vozili bodo bojna vozila in upravljali s telekomunikacijami. Razlog je logičen in namenjen temu, da duhovniki ne bodo le statisti.

      Za zdaj bo 30 vojaških duhovnikov, ki so del letalskih in padalskih enot, znalo voziti BMD-4M. Ruska ortodoksna cerkev napoveduje, da se ne bodo urili z orožjem, pač pa bodo znali voziti reči, ki z bojišča odpeljejo ranjene vojake.

      Kaj boste rekli na to, da imajo ruski župniki žene in pot v taborišče, če se spozabijo z dečki? Kaj boste rekli na to, da ruski župnik lahko pelje tank po Siriji in spusti bombo v Alkajdo ali ISIS? Naš pa mora nastaviti drugo lice, če pride zmešan odslužen ISIS v cerkev in mu eno primaže.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime