Poklon borcu za svobodo v Janševi diktaturi

Vir zajema slike: Twitter SD
Polaganje venca pred spomenikom Borisa Kidriča ob 75. obletnici ustanovitve slovenske vlade v Ajdovščini je nehote razkrilo banalno, celo shizofreno stanje duha slovenske politike. Kako si lahko sicer razlagamo pogled na veljake ene izmed političnih strank ob globokem poklonu kontroverzni osebnosti iz slovenske zgodovine?



Drug absurd, ki ilustrira praktično isto stvar, je, da v centru Ljubljane na razdalji petdesetih metrov srečamo obeležja, ki poudarjajo diametralno nasprotne politične ideale. Spomenik Borisa Kidriča stoji v parku Sveta Evrope. V bližnji predsedniški palači pa najdemo sobo, ki je posvečena Jožetu Pučniku. Poenostavljeno: če obeležimo Pučnika, dajemo veljavo slovenski osamosvojitvi; ravno s tem namenom je eno od soban po njem poimenoval predsednik Pahor. Z obeležjem Svetu Evrope verjetno dajemo veljavo pomenu človekovih pravic. Pri Kidriču pa se zaradi njegove izredno kompleksne zgodovinske vloge znajdemo v zagati, kaj pravzaprav izpostavljamo.


Posnetek komentarja Marka Balažica je na voljo na koncu prispevka.




Čeprav velja spomenik likovno za enega med kvalitetnejšimi iz tega časa, pa predstavlja človeka, ki je bil v svojem revolucionarnem zanosu osebno odgovoren za življenja mnogih. Zato je pomembno, da do takih oseb vzpostavimo kritično distanco.


Varuhi temeljnih svoboščin in človeškega dostojanstva?!


Danes živimo v pluralni in demokratični družbi, ki se je po svoji ureditvi zavezala k varovanju človekovega dostojanstva in temeljnih svoboščin. V teh okvirih morajo delovati tudi politične stranke.

Mnoge med njimi ravno te vrednote postavljajo izjemno visoko na svoji agendi, kot denimo Socialni demokrati. To jasno izražajo pri opozarjanju na morebitne avtoritarne elemente vladanja bodisi na Madžarskem, v Kataloniji ali pa pri vladi Janeza Janše. Verjetno vse z najboljšim namenom zaščite demokratične ureditve in spoštovanja temeljnih pravic.

Vendarle pa mora biti načelna drža podkrepljena tudi z dejanji oziroma izogibanjem teh, ki lahko dajejo popolnoma drugačno sliko.
Vlada v Ajdovščini ni bila niti prva, niti demokratična, prav tako pa Borisa Kidriča težko označimo za nekoga, ki bi si prizadeval za pluralnost mnenj

Eno izmed takih simbolnih dejanj je bilo zadnje polaganje venca. Vlada v Ajdovščini ni bila niti prva niti demokratična, prav tako pa Borisa Kidriča težko označimo za nekoga, ki bi si prizadeval za pluralnost mnenj. Zavedati se je treba, da s poklonom Kidriču priznavamo tudi vsa njegova sprevržena dejanja. Če bi hoteli iskreno iskati kulturen demokratični dialog, bi morali jasno ločiti dobro od slabega. Tako pa je politična interpretacija znova prevladala nad zgodovinsko resnico in smo se zopet zavrteli v začaranem krogu.

Pričakoval bi, da smo po tridesetih letih demokracije sposobni obsoditi vse totalitarne elemente, ki so svojo moč gradili na račun drugega. Jacques Maritain je podal odlično primerjavo med pomenom legitimne oblasti in moči: »Oblast in moč sta dve različni stvari. Moč je sila, s katero druge prisiliš k ubogljivosti. Oblast je pravica poveljevati in voditi, pravica, da te drugi poslušajo in ubogajo. Oblast se poteguje za moč. Moč brez oblasti je tiranija.« Kidrič je predstavljal ravno tako moč.









Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike