Po Arktiki (11. del): Prehod v zahodni svet

Marsikdo bi ob podrobnejšem pogledu na inuitsko življenje trdil, da je vdor zahodne kulture Inuite pahnil v hudo eksistencialno krizo. Nekateri gredo še dlje – zahodnjake in njihov način življenja krivijo za postopni propad njihove tradicije. Naivno bi lahko celo trdili, da jim je bilo včasih bolje, kot pa jim je danes. To lahko z malo logike zelo hitro ovržemo, a moramo njihov položaj pogledati z več različnih perspektiv. 

Inuiti so eni izmed zadnjih domorodcev, ki so vzpostavili stik z zahodnjaki pred približno 150 leti. Zahodnjaki, predvsem belci, so bili tisti, ki so za Inuite pomenili ključen izhod iz njihovega nomadskega načina življenja, ki je bil vse prej kot rožnat. Ko sva začela raziskovati Inuite, se nama je zelo hitro postavilo precej očitno vprašanje – kako so ti ljudje tisoče let preživeli v neizprosnih arktičnih razmerah z desetmesečnimi zimami, dolgimi polarnimi nočmi in izjemno omejenim naborom orodja, hrane in naravnih dobrin? Odgovor je precej jasen: težko. Izjemno težko.  

Odvisnost od narave 

Zaradi absolutne izolacije od česarkoli, kar bi vsaj približno spominjalo na razvijajočo se civilizacijo, jim ni bila na voljo nobena zunanja pomoč. Orodje so naredili iz kamna in kosti. Jedli so surovo meso, ribe in jagodičevje ter koreninice poleti. Nikakor si niso mogli zakuriti. Nenehno se je bilo treba seliti, saj so sledili živalim. Narava je bila tako njihov vir preživetja, hkrati pa njihov največji, smrtni sovražnik. Ker je po eni strani zagotovila življenje, po drugi pa jim ga je lahko zelo hitro vzela, so do nje razvili izjemno globok odnos, ki je temeljil na strahospoštovanju in absolutni odvisnosti. Narava je bila tista, ki je Inuitom dajala smisel. Vsak dan znova jih je na nek način trpinčila, a jim je dala ravno dovolj, da so lahko preživeli, a le pod pogojem, da so jo znali izkoristiti na pravi način. Iz izjemno omejenega nabora naravnih dobrin so se Inuiti skozi generacije naučili, kako naravo obvladati, da jim najmanj škoduje in hkrati največ da. A to je bilo vse – narava je bila edina realnost, v kateri so Inuiti do konca 19. stoletja obstajali.  

Tehnološki oziroma tehnični napredek Inuitov, sklepava, je bil v nekem obdobju zelo strm, kar naenkrat pa je začel stagnirati, saj jim narava dobesedno ni ponudila dovolj dobrin, s katerimi bi lahko operirali, si izdelali boljše orodje, orožje, prevozna sredstva, hiše itd. Zelo dolgo, morda tisočletja, Inuiti niso doživeli nikakršnega izboljšanja v svojem načinu življenja. Stalno so imeli pred seboj tistih nekaj sulic in orodij, jelenovo in tjulnjevo meso, igluje in vlečne pse. To je bilo vse. Prav tako niso imeli nikakršnega načina zapisovanja informacij in znanja. Niso se razvijale različne miselnosti, filozofije. Niso imeli vpogleda v psihologijo in človekovo delovanje.  

Cilj ali smisel Inuitov pred stikom z Zahodom je bil tako precej jasen – preživeti. Vsak dan je bil nov, izjemno krut izziv. Cilj ni bil odpreti svoj posel, narediti nov avtomobil, ugotoviti, kako delujejo rakete – kompleksni izumi sistemov, ki danes poganjajo svet. Zakaj to omenjava? To so vprašanja, ki osmišljajo življenja ljudi na Zahodu in drugod. Vprašanje Inuitov pred stikom z nami je bilo veliko bolj preprosto, a hkrati zelo srhljivo – kako, če sploh, preživeti dan? 

Cilj ali smisel Inuitov pred stikom z Zahodom je bil precej jasen – preživeti. Vsak dan je bil nov, izjemno krut izziv. 

Prihod belcev 

Med Inuite so proti koncu 19. stoletja prišli kitolovci, trgovci in misijonarji. S seboj so imeli stvari: orodje, orožje, čolne, ladje, tobak. Imeli so dolge brade, nenavadna oblačila, bili so bele polti in svetlolasi. Ko sva govorila s starešinami, so podoživljali svoje prvo snidenje z belci. Opisovali so jih kot misteriozne ljudi, kot nekaj skoraj nedoumljivega. Na nek način ta opis ni tako zelo zgrešen, posebej če vemo, kaj je za inuitska življenja pomenil obisk in prihod belcev.  

S stvarmi, ki so jih belci prinesli iz Evrope in od drugod, se je obstoj Inuitov obrnil na glavo. Z orožjem so bili lahko kar naenkrat veliko bolj učinkoviti lovci. Kovinsko orodje je pomenilo veliko bolj efektivno pripravo hrane in oblačil, k čemur je pripomogel tudi nov tekstil. Hkrati so dobili našo hrano – moko, sladkor, čaj, olje … Za Inuite je prihod belcev prvič v njihovi dolgi zgodovini pomenil znaten napredek in stremljenje oziroma upanje na izboljšanje kakovosti življenja. Belce so posledično sprejeli z odprtimi rokami, saj so poosebljali izhod iz neizprosnega in negotovega načina življenja, ki so ga živeli do takrat. Z materialnega vidika se je Inuitom praktično čez noč obetalo boljše življenje. A čeprav so materialne dobrine resnično pomenile izhod Inuitov iz nenehne bitke z materjo naravo, so hkrati (morda kontraintuitivno) predstavljale tudi zelo pritajeno eksistencialno past, v katero so Inuiti z našo pomočjo brezglavo zabredli. 

V tisočletjih filozofije in razvoja različnih miselnosti, katastrof, iz katerih smo se učili, izboljšav, vzpostavitve prostega trga in vseh procesov, ki so poganjali napredek, smo zahodnjaki prišli do civilizacije, kot jo poznamo danes. Z drugimi besedami – da smo prišli do točke, kjer smo danes, smo imeli dolg, kompleksen, nelinearen učni proces. Naučili smo se, kako deluje civilizacija, kako izkoristiti njene prednosti in kako se (poskusiti) ubraniti pred njenimi negativnimi platmi. Razvili smo kritično mišljenje, ki je močno pogojeno s poznavanjem zgodovine, psihologije, filozofije in vrste različnih antropoloških področij. Inuiti tega istega privilegija dolgega učnega procesa, ki bi jih vpeljal v zahodnjaški način življenja, niso bili deležni. Vsako dobrino, novo stvar, orodje, živilo … so sprejeli brez hudih mentalnih naporov ali oporekanj, saj je vsaka izmed teh stvari pomenila olajšanje pri preživetju in korak bližje udobnemu življenju. Ko je šlo za zadovoljitev osnovnih življenjskih potreb, je bila kakovost življenja izboljšana skoraj dobesedno čez noč. A dobrine, ki so jih belci prinesli z Zahoda, niso le zadovoljile osnovnih življenjskih potreb, temveč so kasneje močno ogrozile vse, kar so Inuiti bili, in močno spremenile to, kar so. 

Dobrine, ki so jih belci prinesli z Zahoda, niso le zadovoljile osnovnih življenjskih potreb, temveč so kasneje močno ogrozile vse, kar so Inuiti bili, in močno spremenile to, kar so. 

Zahodnjaški način življenja 

Kar naenkrat je tesna povezanost in odvisnost od narave propadla. Potreba, da bi se zanašali nanjo, se je močno zmanjšala, hkrati pa jim narava ni več predstavljala akutne grožnje, saj so dobili nove, učinkovitejše načine, da jo obvladajo ter se pred njo zaščitijo. Znanje, ki so ga imeli starešine in ki je bilo v zgodovini ključno za njihovo preživetje, je začelo izgubljati pomen. Način lova je dobil popolnoma novo obliko, vlečne pse so zamenjale motorne sani, kmalu pa lov dejansko ni bil več potreben, saj je bil predstavljen koncept trgovine in denarja. Dobili so stalne zaselke, selitev kar naenkrat ni bila več potrebna, na enem mestu so lahko imeli vse. Hrana (meso) je s kuhanjem sicer postala bolj okusna, a tista uvožena je predstavljala tudi padec kakovosti in hranilne vrednosti inuitske prehrane. Oblačila iz živalskih kož je zamenjal sintetični tekstil. Pripeljan je bil koncept šole, kot ga poznamo mi in ki nikakor ni primeren za učenje o inuitskem življenju. Praktično vsak vidik njihove prejšnje realnosti je bil spodkopan in skoraj dokončno zavržen. Inuitom je bil podarjen zahodnjaški način življenja in nihče izmed njih ni dvakrat pomislil, ali ga bo sprejel, kaj šele pretehtal njegove morebitne negativne posledice. 

Nenadoma boj za preživetje ni bil več tisti, ki je osmišljal življenje Inuitov. Ni bilo več bojazni o tem, kako bodo jutri prišli do hrane, kje bodo spali, kako bodo preživeli večdnevni snežni metež. To je pomenilo, da je bilo treba smisel začeti iskati drugje. A za Inuite to ni »zavedni« proces – smisel se sam poskuša naseliti v njih oziroma jih poiskati tam, kjer mu oni dajo prostor. Na žalost pa je to na vseh napačnih mestih oziroma tam, kjer ni upanja za trajnost in razvoj smisla. Ker so Inuiti sprejeli našo kulturo brez kritičnega razmišljanja, so se zelo hitro začele aktivno manifestirati vse negativne plati našega udobnega in naprednega življenja ter negativno vplivati na duševno stanje inuitske družbe. Življenjski smisel Inuitov se je naselil v slabih navadah in vseh negativnih vidikih naše kulture, na katere tudi zahodnjaki nismo resnično imuni: alkoholizem, droge, igre na srečo, hitra hrana, videoigre, pornografija … Če mi, ki imamo vse pogoje za prepoznavanje destruktivnosti naštetih faktorjev, ne moremo ubežati odvisnosti od njih, kako jim bodo Inuiti brez vsakršnega predznanja ali zavedanja, kaj lahko odvisnosti zanje pomenijo na dolgi rok?  

Pomembno je omeniti tudi družbena omrežja. Na Severu so se zares razpasla šele v zadnjem desetletju. To je edini kanal, ki Inuitom ponudi uvid, kakšno je življenje na Zahodu. Jasno pa je, da ljudje svoja življenja na družbenih omrežjih skrbno kreiramo, prirejamo in ne damo resnične ali celotne slike o tem, kakšno je v resnici. Inuiti vidijo to olepšano sliko, v njih to sproža hrepenenje po našem življenju, ki pa ga ne bodo nikoli mogli imeti. 

(D212, 51-53)