Pisateljica umaknila zahtevo za umetniško pokojnino

Privzeta profilna slika
Tina S. Bertoncelj
Foto: Facebook (Narodna in univerzitetna knjižnica)

»Ne želim biti umetniška upokojenka s tremi nosilci umetniških pokojnin, ovenčanih s Prešernovo nagrado in to z nosečnico ovito v slovenski simbol, razparano in uničeno slovensko zastavo, z razgaljeno človeško hranilko psa in duhovnikom, ki se je s svojim človeka nevrednim življenjem dokončno umazal,« je v dopisu ministrici za kulturo zapisala pisateljica Breda Smolnikar.

»Sporočam vam, da nimam več zahteve za umetniško pokojnino, ki sem jo do letos ostro postavljala vsem dosedanjim kulturnim ministrom,« je pisateljica Breda Smolnikar zatrdila v dopisu, ki ga je naslovila na ministrico za kulturo Asto Vrečko. »Kot vsi dosedanji kulturni ministri, ste tudi vi zavrnili to mojo zahtevo za umetniško pokojnino, ki se je v vseh desetletjih dodeljevala glede na kvaliteto ustvarjalca in ne samo na priznanja Prešernovo nagrado,« je še dopisala in dodala, da ji je le ministrica Majda Širca ponudila malo priznavalnino, ki pa jo je zavrnila, saj ji je šlo za princip in ne za denar. Pokojnina pisateljice je je konec decembra 2024 dosegla 942,86 evrov, po umrlem možu pa ji je bilo dodatno prisojenih še 59,82 evrov.

Vir: X @andrejhoivik

Svoj umik zahteve je pojasnila z besedami: »Ne želim biti umetniška upokojenka s tremi nosilci umetniških pokojnin, ovenčanih s Prešernovo nagrado in to z nosečnico ovito v slovenski simbol, razparano in uničeno slovensko zastavo, z razgaljeno človeško hranilko psa in duhovnikom, ki se je s svojim človeka nevrednim življenjem dokončno umazal.« Pisateljica je priznala, da je kar nekaj let trajalo, da je pozabila na to nagrajeno trojko, ki ji jo sedaj ponovno kažejo in ponovno nagrajujejo. »In mi ponovno ustvarjate gnus, ki sem ga začutila ob Prešernovem nagrajenju te trojke,« je še dodala in nadaljevala: »Sama sem se sedemkrat veselila materinstva, imam štiri otroke, pisala sem o boli, ki jo čuti mati, ko izgublja otroka in nikakor ne morem sprejemati takih nagrajencev, ne morem in nočem biti njihova nagrajevana kolegica umetnica.« 

Branje slovenskih knjig bo pomagalo dvigniti kulturni nivo našega parlamenta

Pisateljica je tudi zatrdila, da bo oddala podpis za referendum. Prav tako je zapisala, da bo svojo knjigo »Si dekle ali si žena« poslala poslanki in poslancu, ki ju z zanimanjem posluša – Andreju Hoiviku in Nataši Sukič. Glede na svojo petnajstletno borbo za svobodo ustvarjanja jima bo priložila še njena in Jolkina »Pisma«. »Pa naj ti dve moji obsežni samozaložniški knjigi posodita še drugim parlamentarcem ostalih skupin v branje! Branje slovenskih knjig bo zagotovo pomagalo dvigniti tudi trenutni kulturni nivo našega parlamenta. Tako čutim,« je še zapisala.

Breda Smolnikar se je rodila slovenskima staršema 19. januarja 1941, in sicer v mestu Herceg Novi v Črni gori. Ob začetku vojne se je z družino preselila v Slovenijo v Domžale. Skupno z vsemi ponatisi in prevodi je izdala petindvajset knjig in eno zgoščenko. S pisanjem je pričela pri devetnajstih letih in leta 1963 pri Mladinski knjigi izdala svoje prvo delo Otročki, življenje teče dalje. Pod psevdonimom »Gospa« je pričela s pisanjem za odrasle in si nakopala težave, saj je pisala za tisti čas politično neustrezno. Pod psevdonimom Gospa je izdala naslednja dela: Balada o divjem mleku (1980), Ko je umiral Stob (1982), Mrtvi Stob (1983) in Stobovske balade (1985). Leta 1998 je za mesec dni na povabilo švicarskih pisateljev odšla v Švico, kjer je v samostanu Ittingen napisala pripovedko Ko se tam gori olistajo breze (ena od Zlatih dépuških pripovedk), ki je istega leta izšla v samozaložbi. Delo je sprožilo sodni postopek petih neznanih tožnic, ki naj bi v tej knjigi prepoznale svoje že davno pokojne starše. Sodni postopek je trajal osem let in se končal leta 2007 na Ustavnem sodišču RS v prid pisateljice. V času za javnost zaprtega sodnega procesa je kot odgovor na ta sodni proces izdala kar nekaj del. V samozaložbi je izdala tudi deli Stobovske elegije (2002) in Spuščena zanka (2003). Leta 2006 je pri Cankarjevi založbi izdala Poletje v zgodbi. Njeno zadnje izdano delo je Veliki slovenski tekst (2010) – izdano v samozaložbi ob zaključku njene petdesetletne literarne poti in ob sedemdesetletnici rojstva. S tem delom je končala svojo literarno pot, navaja Wikipedija.
 
Izbrano za naročnike
Vlasta Nussdorfer: »V času kovida sem dobivala grozna pisma, nič ni bilo prav«
Je čas za skupno vojsko EU?
Golobji parazit
Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Jedrska elektrarna Krško
Jedrska tragikomedija
  • 02. 11. 2024
Tudi Ruparjevi proti privilegijem za kulturniško elito
  • 16. 04. 2025
dojencek, otrok
Ustavno dopustno eksperimentiranje z družino
  • 17. 04. 2025