Papež Frančišek orje ledino teološke revolucije

Papež Frančišek pri svojem prizadevanju za konkretno pričevanje Cerkve in katoličanov v življenju nikakor ni prvi: papež Janez Dobri je že pred šestdesetimi leti klical: Odprite vrata Cerkve, da se prezrači...pa jih premnogi vse do danes tiščijo skoraj zapečatene in se zatohlost nikakor ne more prečistiti.

Če je papež mislil na teologijo srca in teologijo zdrave kmečke pameti, potem bi lahko bili na dobri poti. Teologija prvih kristjanov?

Baraga je bil na strani vere srca, janzenisti in modernisti pa so ga gladko odslovili in mu pokazali vrata.

Tudi teologija modernistov z Rupnikovo govorico, ki dribla sama sebe, ljudi pusti prazne. Toliko število besed še Jezus ni uporabljal. Simbolika na simboliko na vsaj petih straneh. Je bila to Marijina drža?

Teologija mora hoditi s križi sodobnega človeka, naj se ozre samo na povprečen dan delavca. 10 najboljših ur človek pusti v službi, kjer je človečnost mnogokrat povožena. Da ne govorimo o duhovnemu dostojanstvu.

Dokler človek ne bo dajal desetino svojega časa in energije za Boga, ne bo v naši Cerkvi nič drugače...

Upam, da se vendarle strinjamo, da je znotraj krščanske teologije prostor za nova iskanja samo v okviru zapisanega v Svetem pismu in da bi teologija, ki bi oporekala ali zanikala svetopisemska in zlasti evangeljska sporočila pa tudi vsebino apostolskih pisem, prenehala biti krščanska teologija. Mislim, da je tudi prav, da se znotraj katoliske teologije ohranja spoštovanje do katoliskih specifik in tradicij. Identita, zakoreninjenost v nečem trdnem je temelj psihične stabilnosti in duševnega zdravja. Enako kot gojimo pripadnost slovenski kulturi in slovenskemu jeziku, čeprav bi bilo bolj praktično in navidez razumno, če bi cel svet prešel na angleščino, bi bilo skoda zametovati v zivljenju navadnega človeka ali pa ucenega teologa specifik, ki nas delajo katoličane. Svoboda misli da. A ne podirati vsega starega. Bachova ali Palestrinova glasba se še vedno posluša, še vedno občuduje Giottovo ali Leonardovo slikarstvo. Tudi stara teologija ni kar za na smetišče.

Teologija bi morala res poiskati sodobnejši jezik, nove koncepte in metafore, da bi sodobnemu človeku približala pokrajine duha. Samo ponavljanje starih formul in fraz, ob katerih se ne sproži nobena predstava več, je treba nadomestiti z novimi, svežimi podobami.
Kaj naj si današnji človek pomaga s popolnim odpustkom, kaj s papeško nezmotljivostjo, z devico brez madeža spočeto, kaj s čudeži, ki so potrebni, da se koga razglasi za svetnika, kaj s priprošnjiki svetniki (nekakšnimi lobisti), kaj z Marijo, ki je nekakšno obvezno mašilo, s katerim se zaključijo pridige, kaj z obveznim celibatom, ki, kot kažejo odkritja zadnjih let, generira spolne deviacije... Kaj s teologijo, ki hoče biti suhoparna eksaktna znanost in ne uvidi, da bi se morala kot veda, ki se ukvarja s presežnim, bolj približati umetnosti in se kot taka zavedati, da govori o presežnem, o katerem je moč kaj povedati le s simboli, ne pa z enopomenskimi besedami in koncepti. Da npr. nebesa niso kraj, da tudi nimajo časovnih dimenzij in torej niso le stvar onkraj smrti, ampak so časovno vsenavzoča. Da vice niso pokrajina onkraj časa, ampak stanje duha in zato ne moremo z odpustki nadomestiti eno leto trpljenja v njih.
Teologija bi morala biti tudi sposobna povedati, v čem se je Cerkev v preteklosti motila, ne pa govoriti o papeški nezmotljivosti in pri tem iskati za lase privlečene omejitve, kdaj papež ni nezmotljiv.
Morala pa bi se bolj vrniti k večji navezanosti na naravo, stvarnost. Zakaj ne pri maši imeti kruha, ne pa neke eterične beline.
Po drugi strani se vrniti k izvorom, k starim močnim simbolom in navadam. Npr. navadi, da je cerkev obrnjena proti vzhodu (ex oriente lux - Kristus), večjega poudarka na telesni drži v cerkvi (neverbalna sporočila), drži rok, telesa, obleki. Seveda z jasnimi obrazložitvami, zakaj vse to. Npr. razlago, kakšna obleka je primerna za v svetišče....
Vse to seveda niso teološka vprašanja v ožjem pomenu, je pa vse to predmet teologije.

Jasno je kaj je Jezus pridigal, kar je pa v totalnem nasprotju od tega kar "krščanska" desnica danes zastopa:

1. Jezus je govoril "ljubi svojega sovražnika" dokler pa desničarji zganjajo neskončna sovraštva do vseh ki jih imajo za nasprotnike

2. V priliki o dobrem Samarijanu, Jezus je posebej učil da ne smemo zganjati sovraštev do preziranih etnično-verskih skupin, dokler desničarji zganjajo sovraštva do taksnih

3. Jezus je zaustavil drhal ki je kamenjala prešuštnico, in jim naročil naj se ukvarjajo z lastnimi grehi, dokler so pa "krščanski" desničarji vedno v prvih vrstah pri verbalnem kamenjanju LGBT oseb in drugih "grešnikov"

4. Jezus je pridigal ločitev države in vere, ko je rekel, dajte Cesarju kar je cesarjevega, Bogu pa kar je božjega, medtem ko "krščanska" desnica zeli skuša skozi državo vsem vsiliti svojo vero, z zakoni proti gej porokam in splavu

5. Jezus je bogatinu rekel naj se znebi vsega svojega premoženja, ker "Lažje gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo". Nasprotno pa imamo demo-"krščanske" stranke ki zagovarjajo nižje davke za bogataše, ker v njihovi verziji "krščanstva" zelo je važno da bogataši zadržijo čim več svojega premoženja

Vglavnem, očitno je da "krščanska" desnica je v totalnem nasprotju s tem kar je Jezus pridigal, in če bi se on danes vrnil ziher bi se prvo odrekel vseh takšnih "kristjanov"

Konservativci pravijo, da ni možno ugotoviti kaj želi papež sploh povedati. To je klasičen izgovor tistih, ki nočejo, da se karkoli soremeni. Četudi se cerkve rapidno praznijo, četudi so teologi samo še sami sebi pomembni, četudi.... bodo ti ljudje gonili svoje do onemoglosti in se niti slučajno ne bodo čutili soodgovorne za stanje v Cerkvi.

To je članek, ki kljub svoji dolžini, ne pove ničesar. Kaj bi rekli na članek, ki bi za Oktobrsko revolucijo pisal, da jo je začel nek Lenin, nič pa kdo jo je izvedel in kaj je bil njen cilj. Mnogo pišete o spremembah statutov, ne pa kdo jih je povzročil in kakšni so cilji. Moti me papežev poziv k spremembi vzorca delovanja, predvsem tisti del, ki »kot svoje izhodišče upošteva široko sodelovanje s sodobno znanostjo«. Tu imate gotovo v mislih po človeku povzročene podnebne spremembe in potrjevanje evolucije (papeška nezmotljivost !!).Papeška induktivna metoda poučevanja teologije je, kot razumem avtorja tega članka, teologija, ki izhaja iz različnih kultur s človeškimi moralnimi normami. Verjetno boste s tem res dosegli množičnost, toda kaj bo na koncu dejal Sodnik, vas ne zanima.

Vsa teologija mora izhajati iz Božje besede, ne pa od poljubne razlage. Kaj torej hoče Bog. Če bomo Božjo besedo lahko razlagali kot protestanti iz vidika človeških hotenj, potem se bomo iz območje absolutnega premaknili v območje releativnega. Nek teolog bo nekega dne ugovil, da Bog zahteva nasilje in nihče ga ne bo ustavil.

Žal še nobeden papež do sedaj ni našel poguma, da bi prekinil z nesmiselno dogmo, ki prepoveduje zakonsko zvezo župnikom in ostalim višjim "politikom" rimokatoliške cerkve. Po novem pa Papež aktivno tolerira mnogospolno družbo, kar pomeni, da tolerira tudi homoseksualnost, da ne rečem še kaj drugega, ker to zmanjšuje grehe cerkvenih uradnikov. Papež podpira tudi uničujočo skrajno levičarsko paradigmo o utopičnem socializmu, ki je le ena od dogm s katero se uspešno laže in zavaja nič hudega slutečim vernikom v socializem, ki so to postali, ker niso bili uspešni v hitrem tempu, ki ga dan danes narekuje nenehni boj človeka proti človeku, katerega končni cilj je živeti na tuj račun, kar je edina resnična želja in cilj vseh članov keterekoli verske ali politične sekte.

Korekten povzetek dogajanja. Tudi Benedikt je čutil, da je teologija (ki je sama sebi namen) nezadostna in je zato klical po teologiji, ki nastaja na kolenih. Socialno usmerjeni Frančišek jo vidi nastajajočo na ulici in v hlevu. Ne zamerimo mu, če pri tem ni najbolj spreten. A čuti isto, kar je čutil že njegov predhodnik: da teologija, ki ni dovolj jasna, ki ni povezana z življenjem, lahko postane sama sebi namen, zgolj filozofska znanstvena panoga. Tudi sam avtor, dr. Kavčič opozarja na potrebo po jasnosti. Teologija nam mora osvetliti teme, ki jih - četudi s prisilo ali željo po uveljavitvi ideologije prebujenstva - lansira sodobni svet. Dati moramo pristne, a tudi jasne in realistične odgovore na teme migracij, LGBT, spolne identitete ipd. Bodimo toliko ponižni, da si priznamo, da na mnoge od teh tem katoliška teologija razen starih definicij (ki seveda nikakor niso kar počez za v koš) ni dala jasnih in uporabnih odgovorov.

Naj še tako obračajo besede “Pojdi in odslej ne greši več,” ostaja nespremenjen.