Papeške univerze – izobraževanje in evangelizacija

Za Slovence je univerzitetni študij že skoraj pričakovan korak na življenjski poti mladega človeka, ki je ravnokar vstopil med, tako rekoč, odrasle. Zaradi edinstvenega okolja učenja, spoznavanja novih ljudi, pridobivanja veščin in soočenja z izzivi univerza odločno prispeva k osebni rasti mladih, ki so prihodnost slovenskega naroda.

Univerze imajo izredno pomembno vlogo in nezanemarljiv vpliv na razvoj naše države in življenja. Obstaja veliko različnih oblik univerz, sploh zunaj naše države, ki so se razvile iz skupnih predhodnic iz srednjega veka.

Zibelka univerz in akademskega sveta

Čeprav korenine organiziranega šolanja segajo v antični svet, imajo sodobne univerze svoj začetek v srednjem veku, v obdobju ponovnega prebujanja mest, razvoja mednarodne trgovine in še posebej okrevanja klasične filozofije ter znanosti.

Studium generale (lat. za »splošni študij«) je hitro postal eno glavnih središč učenosti in raziskovanja. 

Prvi dve izmed teh ustanov sta univerzi v Bologni (ustanovljena okoli leta 1088), ki je slovela po študiju prava, in v Parizu (ustanovljena sredi 12. stoletja), ki je bila usmerjena predvsem v študij teologije in filozofije. Tema sledita univerzi Oxford in Salamanka.

Pomemben vidik univerz so bile žive skupnosti študentov in profesorjev (magistrov), ki so se združevale v cehe. Ime za univerzo izhaja iz latinskega samostalnika universitas, ki pomeni skupnost ali društvo.

S tem je podčrtan glavni pomen prvotnih univerz: združevanje ljudi v skupnost s ciljem pridobivanja znanja in širjenja novih idej. To je še posebej izrazito v obliki študija, ki ni bil omejen v stroge meje učbenikov in predmetnika.

Posledično je bil študij dolg in zahteven. Zaradi dragocenosti in redkosti knjig je pomembno vlogo igralo pomnjenje.

Poleg predavanj so bile velikega pomena disputacije, ko so študentje imeli priložnost sodelovati in prispevati k širjenju obzorja znanosti. Magister (učitelj) je podal kakšno tezo, študentje pa so zasnovali argumente in protiargumente.

Vloga papeža in Katoliške cerkve v uveljavljenju univerz

Katoliška cerkev je s svojo vesoljnostjo in mednarodnim značajem imela pomembno vlogo pri oblikovanju, širjenju in uveljavljanju novonastalega akademskega sveta, ki je izredno hitro pridobival na veljavi. Četudi so univerze imele različne ustanovitelje, bodisi posvetne bodisi cerkvene, je ravno papež držal v roki »pečat univerzalnosti«, s katerim je lahko univerzam občutno olajšal njihovo delovanje.

Eden izmed najpomembnejših »pečatov« je privilegij za učenje kjerkoli (lat. ius ubique docendi), ki se je najpogosteje podelil s papeško bulo. Ta posebni privilegij je nekaj podobnega kot danes mednarodno priznan magisterij. Akademiki, ki so pridobili magisterij na teh priznanih univerzah, so lahko poučevali kjerkoli po Evropi. S tem so se ideje tudi hitreje širile in razvijale.

Pomemben korak v razvoju akademskega sveta je tudi papeška bula Parens scientiarum (lat. za Mati/starš znanosti), ki jo je papež Gregor IX. podelil univerzi v Parizu leta 1231 po uporu študentov in profesorjev, katerega je zanetilo kršenje njihovih pravic.

S to bulo je bila uveljavljena samouprava univerze, akademska svoboda, univerza pa je prišla pod papeško pristojnost. Tako se je papež uveljavil kot osrednja avtoriteta v svetu univerz in s tem tudi v svetu znanosti: imel je moč potrjevanja in ustanavljanja univerz.

Papeške univerze danes

Danes so papeške univerze osrednje katoliške ustanove, ki izobražujejo bodoče voditelje in strokovnjake Katoliške cerkve. Papeške univerze niso omejene zgolj na Rim, ampak se nahajajo po vsem svetu. Tako lahko, na primer, najdemo v Krakovu, na Poljskem, univerzo Janeza Pavla II., ki je bila povzdignjena v status papeške univerze leta 2009. Enako lahko najdemo papeške univerze tudi zunaj Evrope.

Glavna vloga papeške univerze je, da podpira Cerkev pri evangelizaciji, zaradi česar glavno mesto zasedajo fakultete z vsebinami, kot so filozofija, teologija in kanonsko pravo.

Najprestižnejše od teh univerz se seveda nahajajo v Rimu – središču katolištva. Vsaka izmed njih je zaznamovana s kakšno edinstveno značilnostjo, ki jo loči od ostalih, zaradi česar se tudi skupnosti študentov med seboj razlikujejo.

Gregorijanska univerza – velikan med papeškimi univerzami

Ustanova, v kateri se je izobrazilo 17 papežev in vsaj 24 svetnikov, uživa velik prestiž in veljavo tako v cerkvenih kot posvetnih krogih. Gregoriana, ki izhaja iz t. i. Rimskega kolegija, ki ga je ustanovil sveti Ignacij Lojolski, je največja papeška univerza v Rimu in ima tudi enega izmed največjih naborov študijskih programov; od teologije, kanonskega prava, psihologije do antropologije.

Univerzo vodijo jezuiti in je zelo cenjena pri Slovencih, saj je iz nje izšlo veliko pomembnih posameznikov za naš narod, na primer Alojzij Šuštar, ki je poleg drugih vrlin imel pomembno vlogo pri osamosvajanju slovenskega naroda.

Na univerzi je med drugimi znanimi Slovenci študiral tudi dr. Ivan Rebernik, ki je skoraj pol stoletja delal v papeških knjižnicah in bil v času papeža Benedikta XVI. slovenski veleposlanik pri Svetem sedežu.

Univerza Svetega Tomaža Akvinskega – središče tomistične in aristotelske misli

Pred kratkim izvoljeni papež Leon XIV. je še posebej povezan z univerzo, ki je znana kot Angelicum. Tam je sedanji papež doktoriral iz kanonskega prava. Univerza, ki je poleg tega še alma mater papeža Janeza Pavla II., je znana po svoji močni avtoriteti na področju tomizma (filozofska šola svetega Tomaža Akvinskega) in aristotelizma (Aristotelova filozofija).

Tako uživa precejšen ugled po svetu, sploh v Severni Ameriki, od koder prihaja precejšen del profesorjev in študentov. Zaradi tega je tudi znana kot ena izmed redkih papeških univerz v Rimu, ki ima možnost predavanj v angleščini.

Na Angelicumu kot zanimivost radi pokažejo, kam je papež Janez Pavel II. po predavanjih hodil na kavo ali pod katero oljko na univerzitetnem vrtu se je učil v vročih poletnih dneh. Sama univerza je v stavbi bivšega samostana, kar ustvari še posebej odlično okolje za učenje in premišljevanje o 'višjih' vprašanjih.

Univerza Svetega križa – izpolnitev sanj svetega Jožefmarije

Kljub temu, da je univerza relativno mlada (ustanovljena leta 1984; v papeško univerzo je bila povzdignjena leta 1998), je univerza Svetega križa danes ena izmed ključnih papeških univerz v Rimu in hitro pridobiva na ugledu.

Ustanovljena v želji, da bi vsak posameznik, ne glede na poklic, imel priložnost študija teologije, ima univerza Svetega križa ugled akademske strogosti in hkrati velike prilagodljivosti, saj ponuja vrsto programov, ki se lahko izvajajo tudi na daljavo.

Te univerze seveda niso edine papeške univerze v Rimu; tam je kar dvaindvajset papeških univerz in institucij. Vsaka izmed univerz je edinstvena in ponuja svojevrstno strokovnost in študijsko okolje, kar ustvari še posebej barvit svet papeških univerz v Rimu.

Rim – priložnost za Slovence

Slovenija ima kljub vsem svojim pomanjkljivostim in izzivom veliko bogastvo, ki se izraža zlasti v kulturi družbe in našega življenjskega sloga. Posledično je tudi zelo udobno ostati »zapečkar«.

Ampak ravno zaradi naše majhnosti bi bilo dobro osredotočiti se navzven in vzpostavljati mednarodne vezi. Papeške univerze so zaradi svoje mednarodnosti (v njih ni niti ena narodnost zares dominantna) ponujale – in še vedno ponujajo – Slovencem ravno to prednost: pridobivanje komunikacijskih sposobnosti in čezmejno povezovanje. So tudi odlična priložnost za učenje jezikov, kot so italijanščina, francoščina, španščina in angleščina, ki v našem globalnem svetu igrajo še pomembnejšo vlogo kot včasih.