»V naslednjih dneh bomo na naši schengenski meji začeli postavljati začasne tehnične ovire, tudi v obliki ograje, če bo potrebno,« je včeraj napovedal premer Miro Cerar.
Najbolj skrivnostno vprašanje v danem trenutku, namreč katere druge »začasne tehnične ovire« ob ograji ima premier v mislih, morda cestne stožce, korita za rože, zid iz lego kock ali kaj podobnega, do danes ostaja neodgovorjeno. A tudi če se bodo migranti po obmejnih stezah z našimi policisti preganjali preko steeplechase zaprek, je jasno, da žičnata ograja na meji bo, kakorkoli jo že poimenujemo.
Pri procesu, kako je naša socialno čuteča levičarska vlada prišla do soglasne odločitve o postavitvi žičnate ograje pred begunci, ki se je še pred meseci zdela drastična in nemogoča, sta zanimiva dva vidika.
Najprej, kakšna je cena večmesečnega pripravljanja terena za sprejem tovrstne odločitve, ki so jo plačali tako Slovenci kot migranti sami. In navsezadnje, vizionarstvo madžarskega premiera Viktorja Orbana, ki je kot eden redkih državnih voditeljev v Evropi predvidel vso realnost migrantske situacije in, vsem kritikam navkljub, v skladu z njo tudi pravočasno ukrepal.
Orban je vedel, da EU ni sposobna storiti ničesar
Začnimo s slednjim. Morda se komu še danes zdi Orbanovo ravnanje z migranti nehumano in nevredno evropskih vrednot. A (ob Dancih) je edino on na območje izvora problema pošiljal sporočila, ki so v korist vseh vpletenih.
Orbanovo vizionarstvo ni v postavljanju ograj, ampak v pravočasnem spoznanju, da Evropa ni sposobna celovitega sistemskega pristopa k rešitvi problema in da bodo zato vpletene države prepuščene same sebi.
Medtem je Merklova eksodus iz begunskih kampov v vojni soseščini v Mojzesovem slogu zapeljala preko razburkanih valov Egejskega morja ter blodenja v dežju in mrazu po blatnih pustinjah zahodnega Balkana.
A danes, tri tisoč tristo let kasneje, ob oslih in kamelah poznamo še kakšna modernejša prevozna sredstva, ki bi množicam lahko prihranila pešačenje do obljubljene dežele, če se jih ta res tako zelo želi.
Sploh pa vode Mediterana bežečim niso bile kot zid na levi in desni, ampak so se zgrnile na tisoče izmed njih. V pretresljivih prizorih se je utopilo več sto otrok in zgolj redki imajo srečo, da jih žive iz valov potegne kakšno mimo vozeče plovilo.
Nam je tega res bilo treba?
Če bi poslušali Orbana, nikakor ne. Prvi je spregledal nemško improvizacijo ter spoznal, da sistematičnega evropskega pristopa k iskanju rešitev ne bo. V zavedanju, da bodo države ob migrantskem pritisku prepuščene same sebi, je mesece pred vsemi zagradil schengensko mejo ter v časnikih na Bližnjem vzhodu plačal celostranske oglase s sporočili beguncem, naj ne prihajajo na Madžarsko.
Če bi tovrstna sporočila usklajeno in enotno na jugovzhod pošiljala EU kot celota, bi tamkajšnji špekulanti migrantski eksodus takšnih razsežnosti iz kampov v Turčiji in Libanonu sprožili mnogo težje. Prihranjena bi bila človeška življenja in marsikatero trpljenje, evropskim državam pa ograj verjetno sploh ne bi bilo treba postavljati.
Cena strahu pred mediji in aktivisti
In kaj bi bilo, če bi, ob impotentnosti EU, Orbanovem zgledu pravočasno sledila tudi slovenska vlada? Zagotovo bi s strani dominantnih medijev ter aktivističnih skupin doživela pogrom neslutenih razsežnosti. Zato se je raje odločila za zavlačevanje ter postopno mehčanje terena pred neizogibno odločitvijo. Cena tega je nečloveško trpljenje ubogih ljudi na poljih Rigoncev in v prenatrpanih halah v Dobovi ob dejansko neobvladljivem migrantskem navalu.
Ironija bi bila popolna z izobešenjem božičnih lučk, ki bi utripajoč na žici usmerjale migrantski val.
Vse za ceno tega, da bo ograja namesto v avgustu našo mejo krasila sredi prazničnega decembra. Ironija bi bila popolna z izobešenjem božičnih lučk, ki bi utripajoč na žici usmerjale migrantski val.
Po toči zvoniti …
Z božičnimi okraski ali brez, veselodecembrske ograje čez polja in gozdove matere Evrope ne bodo več rešile ničesar. Po toči zvoniti je prepozno in njihov preventivni učinek je minil. Domino efekt zapiranja meja pred prihajajočimi ljudmi bo zgolj sprožil Cerarjevo »humanitarno katastrofo neslutenih razsežnosti«, pred katero si bodo države od severa navzdol mirno umile roke.
Kot človeku mu je težko, a Miro Cerar se lahko tolaži, da bo s postavitvijo ograje odgovornost za človeške tragedije z njegovih ramen padla na koga drugega južno od rek Sotle in Kolpe.
Če mu kakšne spet ne bodo zakuhali prebrisani Hrvati, bodo mase prebežnikov obtičale nekje med zidovi naših nekdanjih bratskih republik, pač odvisno od zidarskih spretnosti vpletenih.
Da za tujce v mestu ni prostora, je navsezadnje tudi del božičnega izročila civiliziranega sveta.
Imam nekaj pripomb:
“Orbanovo vizionarstvo…” — ne, ampak so Madžari pogledali koliko ljudi bi rado šlo v “žermanijo”, kje je poteka najkrajša trasa od “Grćke do Žermanije” ter koliko imajo lastnih kapacitet da jih sprejmejo. Ko je bila mera polna se je pojavil “Murus Orbani”. Temu se z drugo besedo reče pragmatizem, kakšno vizionarstvo neki.
“Evropa ni sposobna celovitega sistemskega pristopa k rešitvi problema…” — ne, Evropa pobere najboljše prakse in jih naknadno implementira.
“bodo zato vpletene države prepuščene same sebi” — ne, temu se reče, da se ne vtika v pristojnosti držav Članic. Mimogrede, ta del stavka je ista demagogija kot jo zganjajo “mainstreamerji”. Ko je treba potegnit nekaj denarja je EU super stvar, ko pa moramo sami kaj narediti in se izpostaviti pa se pojavi izjava, da “Evropa nima pojma in še čakamo da se najde.”
Pravila Schengna uveljavljamo mi, na naši državi je da se ta pravila izvajajo, MI SMO SEVER, MI SMO MURUS HADRIANI!
Takoimenovana “tehnična sredstva” za varovanje meje so lahko tudi MINE! Ne vem, zakaj je treba rabiti birokratsko latovščino in ne reči in zapisati jasno: OGRAJA.