Ob začetku šolskega leta del učiteljstva skrbi pljusk LGBTQ ideologije v šole

POSLUŠAJ ČLANEK
Po počitniških tednih se okoli 270.000 slovenskih učencev in dijakov danes vrača v šolske klopi. Za vas smo izbrali nekaj zanimivih statističnih podatkov in o izzivih, ki šolarje, šolnike in starše čakajo v naslednjih mesecih, povprašali Matevža Vidmarja, direktorja vrtca in kateheta, podpredsednika Društva katoliških pedagogov Slovenije.

Ta med drugim pravi, da ga ob nedavni kontroverzni odločitvi Ustavnega sodišča skrbi, da bo LGBTQ ideologija »pljusknila« v vzgojno-izobraževalne kurikulume in bodo katoliški učitelji primorani podajati vsebine, ki "predstavljajo popolno nasprotje njihovih življenjskih prepričanj".

Kot navaja SURS, število osnovnošolcev od leta 2010/11, ko je bilo teh najmanj v samostojni Sloveniji (161.046), narašča; letos jih je tako nekaj manj kot 200.000, od tega 21.123 prvošolcev. Med temi je čedalje več takih, ki šolo začnejo obiskovati leto kasneje kot večina – v zadnjem šolskem letu je bilo med prvošolci že 12 % sedemletnikov.

Zaradi večjih generacij učencev se povečuje tudi število učiteljev, pri čemer je posebej zanimiva razlika med spoloma: v osnovnih šolah poučuje 88 % učiteljic in le 12 % učiteljev, v srednjih pa 34 % učiteljev in 66 % učiteljic.

Opazne so tudi precejšnje razlike med zanimanji fantov in deklet: med dijaki nižjega poklicnega izobraževanja je bilo v preteklem šolskem letu 28 % žensk, v srednjem poklicnem izobraževanju jih je bilo 30 %, v srednjem tehniškem in strokovnem pa 46 %. "Ravno obrnjeno je bilo v programih srednjega splošnega izobraževanja; v teh je bilo vključenih več žensk (62 %) kot moških," navaja SURS.

V največji meri so se fantje odločali za področji Tehnika, proizvodne tehnologije in gradbeništvo (44 % vseh dijakov) ter Informacijske in komunikacijske tehnologije (8 %), dekleta pa za programe Zdravstvo in socialna varnost (12 % vseh dijakinj), Transport, varnost, gostinstvo in turizem, osebne storitve (11 %) ter Poslovne in upravne vede (10 %).


Papič: Snovali bomo prenovo programov


Novo šolsko leto se začenja brez epidemioloških omejitev, ostajajo le ukrepi, kot so redno prezračevanje in priporočeno samotestiranje v domačem okolju; posameznik lahko na mesec v lekarnah brezplačno prevzame deset testov. Novost pa je spremenjen termin zimskih počitnic: te bodo zaradi svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju v Planici prestavljene na teden med 30. januarjem in 5. februarjem za vzhodno oziroma na teden od 6. do 12. februarja za zahodno polovico države.

Ob začetku šole je minister za šolstvo dr. Igor Papič zapisal, da ga veseli, da "v novo šolsko leto vstopamo mirno in dobro pripravljeni na izzive, ki so pred nami". Leto bo po njegovih besedah vsebinsko razgibano, skupaj bomo "snovali prenovo vzgojno-izobraževalnih programov in programskih dokumentov, vse pa bo naravnano v smeri celostnega pristopa zagotavljanja kakovostnega, vključujočega, pravičnega in trajnostno naravnanega sistema področja vzgoje in izobraževanja".

Kaj pa o izzivih v novem šolskem letu pravijo v Društvu katoliških pedagogov Slovenije? V krajšem intervjuju smo govorili z Matevžem Vidmarjem, podpredsednikom društva in koordinatorjem Tedna vzgoje, ki ga pripravljajo v začetku septembra.

Matevž Vidmar


Prejšnje šolsko leto je znova močno zaznamovala epidemija nalezljive bolezni in ukrepi, povezani z njo. Soočanje z novonastalimi razmerami je večini šolarjev in šolnikov predstavljalo največji izziv, ki je v ozadje verjetno potisnil druge problematike. V čem pa sami oz. v DKPS prepoznavate največje izzive za novo šolsko leto? Je to »sanacija« težav, ki jih je povzročilo šolanje na daljavo, ali morda kaj drugega? S čim bi se morali na področju vzgoje oz. izobraževanja (na ministrstvu, v posameznih šolah in vrtcih ali v društvih, kot je vaše) prednostno ukvarjati?

Problematika, ki je bila v preteklih dneh deloma izpostavljena, je kadrovska stiska. Ob dejstvu, da vsi pričakujemo nek nov val epidemije, me osebno najbolj čudi dejstvo, da odgovorni niso predvideli, da lahko vodstvo vzgojno izobraževalne ustanove v trenutku ostane brez zaposlenih. V majhnih kolektivih, kot je naš (g. Vidmar je direktor vrtca, op. a.), se to še toliko bolj pozna. Kot potrditev dejstva, da je to realen pričakovan problem, naj navedem podatek, da se je z različico omikron v našem kolektivu januarja 2022 okužilo 80 % kadra. Seveda ne vsi naenkrat, je pa to precej vplivalo na organizacijo dela. Ker so bile takrat še obvezne karantene za tiste, ki so bili v visokorizičnem stiku, je veliko otrok ostalo doma. Letos na to ne moramo računati, zato se mi zdi skrb pomanjkanja kadra upravičena.

Glede na to, da v lanskem šolskem letu vrtcev nismo zapirali, tudi letos tega ne pričakujem. Zagotovo pa se je poznalo pri kar nekaj otrocih, da so v letu 2020 in 2021 bili primorani biti doma. Sam sicer ne bi uporabil izraza »sanacija težav«, pač pa bolj ponovna socializacija in vključitev v okolje. Je pa obdobje predšolske vzgoje tisto, ko je otrok kot srkajoči um, kar pomeni, da hitro lahko hitro nadoknadi tisto, kar mu starši doma niso mogli nuditi, predvsem druženje s sovrstniki.

V Društvu katoliških pedagogov Slovenije vidimo v novem šolskem letu obilo izzivov. Seveda je prvi povezan z našim temeljnim poslanstvom, zaradi česar tudi pripravljamo Teden vzgoje, da opozorimo na pomembnost ne le izobraževalne plati, pač pa tudi vzgojne, v vseh vzgojno-izobraževalnih ustanovah, od predšolske vzgoje pa do univerzitetnih ustanov.

Izziv so tudi naši redni programi, ki jih organiziramo tekom šolskega leta, med njimi mednarodna konferenca na temo domovinske vzgoje v novembru, pa različni strokovni seminarji, ki jih organiziramo tekom celotnega šolskega leta in ne nazadnje duhovne vaje za učitelje in pedagoge, ki so navadno v poletnih mesecih.

Končno pa lahko rečem da z budnostjo in zaskrbljenostjo spremljamo posledice odločitve Ustavnega sodišča glede porok in posvojitev otrok s strani istospolno usmerjenih. Skrbi nas namreč, da bo LGBTQ ideologija »pljusknila« v vzgojno-izobraževalne kurikulume in da katoliškim učiteljem ne bo omogočeno uporabiti ugovora vesti, pač pa bodo primorani podajati vsebine, s katerimi se ne le ne strinjajo, pač pa predstavljajo popolno nasprotje njihovih življenjskih prepričanj.

Geslo letošnjega Tedna vzgoje, ki ga prirejate v začetku septembra, je »V vzgoji hodimo skupaj« in se naslanja na Sinodo o sinodalnosti papeža Frančiška. Kaj konkretno se skriva za tem naslovom, s čim okvirno se bodo ukvarjali prispevki in kakšne ugotovitve pričakujete?

Če malo hudomušno odgovorim, se za naslovom nič »ne skriva«, pač pa bolj odkriva naša želja, da opozorimo, kako pomemben je proces vzgoje ter da smo zanj odgovorni vsi. Če nas je papež s sinodalnim gibanjem spodbudil, da se zavedamo, da hodimo skupaj in da se na tej poti poslušamo in tudi slišimo, potem je zavedanje, da se na tej poti

tudi vzgajamo, toliko pomembnejše. Konkretno pa smo za Teden vzgoje prosili 8 različnih avtorjev, da zapišejo svoje misli o povezanosti vzgoje in sinodalnosti. V gradivu, ki je dostopno na spletni strani dkps.si, je tako zbranih 8, lahko bi rekli, sinodalnih zapisov, med avtorji pa so tako škofje kot ravnatelji javnih osnovnih šol, skratka, pisan izbor. Verjamem, da bomo s Tednom vzgoje nekaj prispevali na poti sinode.

Mnogi strokovnjaki v slovenskem šolskem sistemu opozarjajo na »inflacijo ocen«, ko imamo vedno več odličnjakov, hkrati pa vse manj pridobljenega resničnega znanja. Kako sami oz. v društvu gledate na to problematiko?

Glede tega vprašanja se res težko opredelim, saj neposredno nisem vpet v šolski sistem. Bi pa kot katehet predstavil svoje opažanje. Kot prvo, da so otroci tako vajeni šolskega sistema ocen, da imam vsako leto težave, da jih pri verouku prestavim iz tega miselnega sistema v drugačen sistem, kjer ni važna številčna ocena, pač pa dogovor o tem, kaj bo tekom leta opravljeno. In na koncu ni ocene, ali si stvar opravil zadostno ali odlično in vse vmes, ampak koliko in kako si to opravil ter ali si se za to potrudil.

Zavedam se, da si šolski sistem tega ne more privoščiti, ob manjšem številu otrok pa si lahko. Gre za oseben odnos, kjer skušam oceniti, koliko je kdo zmožen in koliko od njega zahtevam. Neko pridno dekle lahko dobi odlično oceno, a se zanjo ni potrudila, po drugi strani pa nekdo, ki ima učne težave, v učenje vloži veliko napora. Bi pa kot drugo opažanje izpostavil, da so opozorila na »inflacijo ocen« kar na mestu. Tudi pri sistemu, ki sem ga omenil, je velikokrat pritisk najprej s strani otrok, večkrat pa tudi s strani staršev.

Zdi se mi, da morajo biti danes vsi nekaj posebnega, vsi odlični, vsi unikatni, vsi vrhunski (glasbeniki, športniki ali kaj drugega, najbolje pa da kar vse skupaj). In s tem ne bi bilo nič narobe, saj verjamemo, da je Bog vsakega od nas ustvaril posebnega, kot teolog naj napišem malo drzno misel, Bog je v vsakega od nas položil nekaj vrhunskega. Problem nastane, ko v posamezniku želimo najti nekaj, kar Bog v njega ni položil, še večji problem pa je, ko se nad otrokom, večinoma s strani staršev, zaradi tega ustvarja pritisk. No, in k temu bi lahko šteli tudi pritisk glede ocen, ki pa se, verjetno, vrši tudi na učitelje, in posledica je tisto, kar ste omenili, torej inflacija ocen.

Kaj bi ob začetku novega šolskega leta sporočili, položili na srce šolarjem, staršem, šolnikom in vsem ostalim delavcem v izobraževalnem sistemu?

Za vse starejše, ki smo vpeti v vzgojno-izobraževalni sistem, bi res izpostavil to zavedanje, da v vzgoji hodimo skupaj. Vzgoja pa je umetnost, pri kateri štejejo najmanjši detajli. Od jutranjega pozdrava, prijaznega ali neprijaznega pogleda, ki je s tem povezan, in tako dalje, vse do konca dne. Šolarjem in mladini, ki pa so del tega sistema, pa želim, da bi čim bolj izkoristili leta, ki so vendarle do neke mere še povezana z drugačnimi izzivi in težavami, kot jih bodo doživljali, ko bodo odrasli.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike