Slovenska šola in petice za pometače cest

Foto: depositphotos.com

Prijateljica Anni mi je pred dnevi poslala tole zelo zgovorno sporočilo: “Na vhodu na fakulteto Stellenbosch v južni Afriki piše: ‘Za uničenje nekega naroda ne potrebujemo atomske bombe! Zadošča že, da privolimo v manj kakovostno šolstvo, da zamižimo ob neprimernih učiteljih, ki poučujejo naše otroke, da toleriramo tiste, ki goljufajo na izpitih, in one, ki jim pri tem pomagajo.

Da privolimo v negativno selekcijo.

Posledice so hude.

Bolniki umirajo zaradi zdravnikov, ki imajo nepopolno znanje, zgradbe se rušijo, ker so jih gradili inženirji, ki so jim bile diplome podarjene, denar se izgublja v rokah ekonomistov, ki jih v času študija ni nihče naučil, kako naj ga plemenitijo.

Na sodiščih, kjer ni znanja, le korupcija, boste zaman iskali pravico. 

Ko se pozabi na vrednote, ki so veljale stoletja, smo naredili vse, da bo narod, ki mu pripadamo, izginil z obličja Zemlje.”

Priznam – zelo me je pretreslo, ko sem brala, imela sem celo občutek, kot da so v Južni Afriki te besede zapisali na podlagi naših – slovenskih izkušenj.

Kaj, torej, se dogaja s slovenskim šolskim sistemom?

Stroka tarna, da tisto pravo, kleno, vseobsegajoče znanje že nekaj časa izgublja na pomenu, po drugi strani pa je odličnjakov vedno več. Kako je to mogoče?

Da bi nekoč učitelji izpraševali napovedano? »Preko našega trupla!« bi vam odgovorili.

Na maturi, pri slovenskem jeziku, smo imeli na voljo tri naslove. Nikomur od profesorjev ni padlo na pamet, da bi nam štiri leta ”prijazno” oblikoval odnos do tega ali onega maturitetnega naslova, ki je ostajal skrivnost vse do zadnjega, in ne tako, kot to počnejo danes.

V roke mi je prišel lanskoletni priročnik Esej na maturi, ki vsebuje natančno in sistematično predstavitev romanov, predpisanih za maturo leta 2021. V prvem razdelku priročnika je natančna analiza Vojnovićeve Fige, v drugem analizira Pettersonovega romana Konje krast, tretji pa se ukvarja s primerjalnim in analitičnim delom obeh romanov. Sklepni prispevek vsebuje tudi številne predloge za pripravo in pisanje maturitetnega eseja. Kaj sploh še ostane dijaku?

Spominjam se dogodka iz drugega letnika gimnazije. Zgodilo se je pri biologiji. Profesorica je bila po prometni nesreči mičkeno pozabljiva, pa se je sošolkam zdelo, da bi si ocene lahko malo popravile kar same. Samo tri smo bile takšne reve, da tega nismo storile. Žal pa se je zgodilo tisto, česar ni nobena pričakovala. Pri goljufiji jih je ujela razredničarka.

Vse, ki so sodelovale pri ”projektu”, so imele na koncu leta popravni izpit iz biologije. A to, verjemite, ni toliko bolelo, kot so bolele besede, ki jih je izrekla razredničarka, Vesna Žele Falatov: ”Pa tako sem vam zaupala!”

Učitelje smo spoštovali, tudi bali smo se jih. Enako naši starši. Če so se nekateri poznali med seboj, tega nismo vedeli. Da bi se kdo od učiteljev neprimerno obnašal pred dijaki ali kazal golo rit sredi Prešernovega trga? Verjemite: nikoli več ne bi videl šole od znotraj!

Odličnjaki so bili nekoč sila redki. V razredu je bilo nekaj prav dobrih, precej dobrih, samo po sebi je bilo umevno, da so nekateri razred tudi ponavljali. A – pozor! To še ni pomenilo, da se kasneje, v življenju niso znašli in bili zelo uspešni. Nekateri celo bolj od onih, ki so imeli same petice.

Pometači cest

Pred leti sem naletela na fanta, njegovo zgodbo sem tudi zapisala, ki je na račun ”ponudbe in povpraševanja” kot študent zelo dobro živel. Tistim, ki so imeli denar, da so mu lahko plačali, je pisal seminarske in diplomske naloge in celo magisterije. Nekaj časa je sicer ”le” inštruiral, a je odnehal, ko je spoznal, da bi večina staršev raje videla, če bi njihovim otrokom vlival znanje v trde buče kar z ”lijakom”.

Pa, kot je povedal, ni bil edini, ki je dobro služil s podpiranjem lenobe. Prostodušno je priznal, da je staršev, ki so za svojega otroka pripravljeni storiti vse, vedno več, ne manj.

Ob njegovih besedah se zmeraj spomnim, kaj so nam govorili včasih: ”Če se ne boš učil, boš pa ceste pometal!” In to so odrasli tudi resno mislili.

Špela Kuralt je v Delu zapisala:« Na letošnjem nacionalnem preverjanju znanja (NPZ) šestošolci ne pri slovenščini ne pri matematiki v povprečju niso dosegli 50 odstotkov točk, precej boljši so bili pri angleščini. Devetošolci prav tako pri slovenščini v povprečju niso dosegli 50 odstotkov točk, niti en devetošolec v celotni Sloveniji ni dobil vseh točk.«

Je kdo presenečen nad temi rezultati? Ja? Ne?

V Sloveniji je vse več otrok z odločbo o statusu otroka s posebnimi potrebami. Med njimi so tudi otroci s čustvenimi in vedenjskimi težavami. Otrok, ki imajo starše, ki se čutijo dolžne, da ves čas poskušajo vplivati na učitelje in ravnatelja, tudi ni malo. V razredih se ne manjka takšnih, ki se v šoli dolgočasijo. Ker je vse preveč ”izi”.

Vsi skupaj pa dnevno, leto za letom, požirajo na kupe že zdavnaj preživelega balasta, zelo malo ali nič pa se ne uče o stvareh, ki bi jih v življenju več kot zelo potrebovali: podjetništva, retorike, kako prepoznati in izražati čustva, obvladovati jezo, bes. Kaj pomeni odgovornost, kako pomagati sebi in drugim.

Jutranji list je te dni pri naših sosedih razkril zanimivo ”šolsko afero”, in to osem dni pred koncem šolskega leta, ko sta se oceni pri dveh predmetih sinu hrvaškega predsednika Zorana Milanovića “čudežno” izboljšali. Milanovićeva žena naj bi od ravnateljice šole zahtevala “ponovni premislek”, pri tem je bila uspešna, saj sta se dve štirici čudežno spremenili v petici.

Komentatorji na družabnih omrežjih so se sicer rahlo zgražali, a ne preveč.

In to je tisto najbolj žalostno. Kaže, da smo se na nek način že navadili, da nekateri lahko kupijo vse. Danes ocene, jutri službo, pojutrišnjem pravico na sodišču ali svobodo kar tako.

Hipotetično vprašanje: koliko bi nas kolesarilo – in to vsak petek – dokler ne bi dosegli, da iz šolskih klopi izginejo vse anomalije, ob katere se spotikamo?

23 komentarjev

  1. Odličen prispevek!

    Res pa je, da nekateri vplivni starši hodijo v šolo z odvetniki in izsiljujejo. Spomnimo se, kakšne cirkuse so vzganjali šolniki in starši v času pandemije!

    Kar onemela sem, ko sem slišala, da se da napredovati v osnovni šoli v naslednji razred – kar z dvema nezadostnima – do šestega razreda. Če to ni potuha, potem ne vem, kako se temu reče!

    Očitno so šolniki plačani tudi po ocenjevanju – več je odličih učencev, višja je plača. Posledično je večina tudi zelo dobro ocenjena, pozitivne pa na koncu kar delijo. Ob vpisu v srednje šole se ta primanjkljaj v znanju zaradi dobrih ocen ne zazna, zato pa takšen osip in neznanje pri učencih.

  2. O tem bi se morali pogovoriti v Sloveniji, a šolsko oblast in sindikat bolj zanima novolevičarska ideologija. Premalo številčen narod smo, da bi si na šolskem področju lahko privoščili zdrse. To si lahko privoščiko na primer ZDA, ki gre po potrebi v Indijo in od tam pripelje par tisoč novih, že izšolanih matematikov. V Slovenijo prihajajo samo šibko pismeni.

  3. Ocene čisto ničesar ne pokažejo o osebi, ki se uči. Ocene od 1 do 5 v OŠ in SŠ so pač neko merilo, kako ocenjevati, je pa seveda od učiteljice/učitelja odvisno, kako si predstavlja ocenjevanje. Človek pač ne moreš postati na podlagi ocen. To ti prinesejo izkušnje, preizkušnje, padci, doživetja, odnos z ljudmi,….
    Bolj podpiram opisno ocenjevanje, ravno sina sem imela v 1. razredu, učiteljica se res potrudila za vsakega, da je pri vsakem predmetu napisano, kaj obvlada, kaj še ne zna, kaj so šibke točke, kaj razume in kaj ne.
    Tako bi moralo biti vse razrede. Samo kaj ko bi se potem spet učitelji bunili, da imajo več birokratskega dela.

      • Kaj te pa moti,če izrazim svoje izkušnje,če povem svoje mnenje in omenim sina?
        Če dam kritiko ni dobro,če pohvalim vse,kar je na sinovi šoli,spet ni dobro.!
        Vedno ko pišem in komentiram,izhajam iz lastnih izkušenj,kaj pa ti? Večinoma pišeš cinično in sarkastično.
        In dokler ne bos komentiral z imenom in priimkom in se boš skrival,pač ne moreva komentirati na enaki ravni.

  4. Zelo, zelo dober prispevek.
    Res bi lahko primer iz Južne Afrike veljal tudi za Slovenijo in to na vseh področjih.

    Gospa Milena, kako jasno ste predočili, da znanje v šolah pada. Imajo pa tam veliko balasta, ki učence samo utruja.

    Že več let je opaziti, da v Sloveniji pada dudi NARODNA ZAVEST in s tem seveda tudi SLOVENSKI jezik.
    To je pokazala tudi letošnja analiza, da so šolarji slabi v Slovenščini in boljši v angleščini.
    Vse to lahko rećemo, da je močen odraz tega, da nam vlada pretežno Levica, ki narodno zavednim Slovencem, kar da nalepko – Fašist.
    In tem žaljivim nalepkam, si se Slovenci morali upreti!
    Imeti rad domovino in svoj jezik, naj bi vendar bila VREDNOTA!

    Vojnovič, pa je bil celo literarno nagrajen. Ko sem v roke vzela njegov roman “Čefurji raus” in ugotovila KATASTROFALNO SLOVENŠČINO, sem si mislila, da v mojih časih s takim znanjem slovenščine, ne bi izdelala razreda.

    In, ko take romane nagrajujemo, dejansko pljuvamo po slovenskem jeziku.
    To je tudi vzrok, da potem učenci bolje obvladajo ANGLEŠČINO v primerjavi s SLOVENŠČINO.

  5. Kaj ste pa pričakovali, razen goljufanja.

    Zaradi imperativa, da se morajo šolati cele generacije, da mora biti čim manj popravnih izpitov, da naj ne bi smel nihče ponavljati letnika, se jih veliko preveč prebije brez ali s poamnjkljivim znanjem celo do univeritetne dipolme.

    Šolske ustanove in učitelji v njih so tudi brez prepotrebne avtoritete.

    In kako naj bi si jo sploh pridobile, če pa za pedagoške poklice večinsko odločajo najslabši dijaki.

  6. NPZ v 6. razredu nihče ne jemlje resno. Vseeno, če je ali ga ni.

    Hvala bogu, če je odličnih več. (Jih je res?) Otroci imajo boljše pogoje za šolsko delo in več podpore s strani šole in staršev kot v preteklosti. Znanje, ki je pred 60 leti pomenilo odličen uspeh, danes večinoma ne bi zadostovalo niti za zadostnega. Otroci predelajo več snovi, niso pa nič kaj bolj razgledani. Sistem masovno proizvaja tisto, kar potrebuje: levake. 🙂

    Kar bi v šolstvu morali spremeniti je, da bi bilo več snovi, podajanja in preverjanja znanja povezanega s praktičnim delom. Fantje bi se manj poženščili in z večjim zanimanjem bi hodili v šolo.

    Otrok s posebnimi potrebami je več, ker imajo starši otroke vedno pozneje po 35. ali celo po 40. letu.

  7. Selekcija obstaja vedno. A ne vedno na istem mestu. Ko se poganjas za dobro sluzbo ti nic ne koristijo ocene izpred desetih let. Steje znanje in reference, ter soft kompetenca.
    Ampak opisane slabosti teh javnih sol bodo avtomaticno ojacale pomembnost privatnih sol.
    Nekoc davno v neki dezeli je bila navedba « british educated » skoraj garancija za dvojno placo. Danes so elitne univerze referenca. Kdor tam diplomira, ima odprta vrata.
    Se spomnim profesorja matematike na faksu, ki nas je pogledal in rekel, da smo slabsi od predhodnih generacij, ampak boljsi od tistih, ki bodo prisli za nami. To je bilo pred 50 leti🤪

  8. Mislim, da se je pri razmislekih o šoli in kakšna naj bo danes in v prihodnosti, precej neproduktivno nostalgično ozirati v pretekle čase, ko so “otroci spoštovali učitelje in se jih bali”. Če se otrok boji učitelja, ne gre za spoštovanje, ampak za ustrahovanost. Naš cilj bi moral biti izkoreniniti v družbi vsakršno ustrahovanje otrok. Nenazadnje je znanost v zadnjih desetletjih jasno povedala, da je tudi za učenje najbolj optimalno varno, prijazno, empatično, sproščeno … okolje.
    Moti me tudi vedno isto podcenjevanje in minimaliziranje čustvenih in vedenjskih težav otrok. Ti otroci so v stiski in s svojim vedenjem kličejo na pomoč odrasle, ki jih ne bi smeli prezreti in odpraviti z etiketami, kot so “razvajen”, “zavit v vato”, “samo išče pozornost”, “samo izsiljuje” – kar se prepogosto dogaja.
    In kot je omenila ga. Barbara, bi morali razmisliti tudi o tem, ali so res ocene od 1 do 5 tisto, kar najbolj spodbuja kakovostno učenje in radovednost otrok.
    Mislim, da bi bilo, ko si želimo bolj kakovostno šolo, bolj produktivno kot v “dobre stare čase” pogledati malo čez meje naše države, kaj vse se že rojeva po svetu. Predvsem pa naj imajo pomembno mesto v razpravah o šoli tudi strokovnjaki s področja duševnega zdravja. Šola naj bi bila varovalni dejavnik za otroke in njihovo zdravje, a je prepogosto rizični.
    Sprašujem se tudi, zakaj je v Sloveniji tako prezrta odlična knjižica Karla Gržana z naslovom “95 tez za izhod iz slepe ulice vzgoje in izobraževanja”. V njej je toliko sijajnih idej in izhodišč za razmislek in razpravo, da bi jo moral vzeti v roke vsak pedagog in bi jo morali citirati vsi, ki razmišljajo o sodobni šoli.

    • Jasna, v celoti pritrjujem, tisti, ki zagovarja učiteljevo avtoriteto na podlagi zgodovine, tepežkanja, ustrahovanja, izobraževanja po socialistično, je pač zaostal v nekem obdobju.
      Sedaj bi morala že končno biti šola varen prostor za različne debate, za dialog, za čustveno opismenjevanje, za učenje nenasilne komunikacije, za spoštovanje različnosti, drugačnosti, za učenje solidarnosti in pomoči drug drugemu. Ter kar je prvo človeški odnos.

  9. Nekoliko več špartanskega pristopa ne bi škodilo našin šolarjem, dijakom in študento.

    Nobene potrebe ni, da se jih polaga v vato in išče tisoče poblemov, ki jih tarejo, zaradi katerih pridobivanje znanja naj ne bi bilo na prvem mestu.

    Bodo potem, ko bodo že v službah, tudi jokali, kako se nihče ne zmeni za njihove čustvene ter vedenjske težave in kako se preveč zahteva od njih, plačo bi pa vlekli celo.

    Je že tako v življenju, da nismo vsi geniji in da nam vsem niso dostopne vse stopnje akademske izobrazbe. Če bi vrnili ugled in mesto moderniziranim in sodobnim poklicem, kakršni so strojni in elktro inštalaterji, mizarji, zidarji pleskarji, krojači in drugi častivredni poklici, bi bilo manj nesrečnih ter nezadovoljnih, hkrati pa več bogatih ljudi. .

    Dokler si pa starši obetajo, da bo ravno njihov ne preveč brihtni potomec uspešen ekonomist, modni odvetnik, iskan lepotni kirurg, spoštovan diplomat ali kar je še takih nedosanjanih fantazij, bo tudi vedno veliko razočaranih otrok in staršev. Sicer pa, kako naj bo drugače, ko pa ljubeče mamice svojin sinovom do tridestega leta in čez brišejo riti, v hčerkah pa bi rade dočakale uresničitev svojih neizsanjanih sanj.

    Jaz naprimer ne vem, ali sem sposoben preteči 100m v dobrih devetih sekundah, pravzaprav ne vem, ali sem jih sploh sposoben preteči.

    Zato se samokritično ne lotim maratona. Pa zato nisem prav nič nesrečen, frustriran in prikrajšan.

    • Žal mi je, da nekateri še vedno vidite rešitev v špartanski vzgoji, ki je sinonim za nasilje, grobost in popolno odsotnost sočutja, nežnosti in prijaznosti … odnosa. Če resno vzamemo čustvene in vedenjske težave otrok, se odzivamo na njihove stiske in jim pomagamo, jim pokažemo, da je najbolj normalno, da smo ljudje drug z drugim nežni in prijazni … Jih učimo, kako se spoprijemati s stresom itd. … Potem bodo ti otroci v odraslosti živeli zadovoljujoče in polno življenje, tudi na poklicnem področju. “Problematični” odrasli so ravno tisti, ki so bili v otroštvu zlorabljeni z nasiljem ali pa prezrti in zanemarjeni od tistih odraslih, ki naj bi skrbeli zanje. Oblika zanemarjanja otroka je tudi permisivna vzgoja, v kateri odrasli bolj skrbi zase in svoje potrebe kot za otroka in njegove resnične potrebe.

      • Jabolko ne pade daleč od drevesa in otroci so po navadi kopije ali vsaj približki svojih staršev.

        Nerealistični in frustrirani starši so potem zgled svojim otrokom.

  10. Delam kot učitelj in verjemite naporno je. Pritiski na pozitivne ocene so iz vseh strani. Imamo listo učiteljev s številom popravni izpiti na oglasni deski. Trudiš se za znanje in avtoriteto nazadnje te vsi povozijo, na čelu z vodstvom. Kolega zaključi pozitivno in uživa doma jaz se ubijam in pripravljam in popravljam popravne izpite. Težko in res zelo težko je stati za svojimi načeli in vztrajati na naredil boš, če boš znal.

  11. Tudi lastna izkušnja o tem, kako je pisanje seminarskih nalog, diplomskih del in magisterijev lahko zelo donosen posel. Sama sem seminarske naloge in diplomo ali dve za denar prijateljem znancev ali so-sošilcem pričela pisati že v študentskih letih – ostala sem brez staršev, denarja ni bilo, na ta način sem si zadlužila za hrano in oblačila in plačilo študentskega doma, seveda pa sem še delala preko študentskega servisa. Ko sva s sestro končali študij in se vrnili v domače mesto, je bilo treba plačevati za najemnino in položnice. Ker študentskega statusa nisva imeli, zaposlitve pa tudi niso padale z neba, sem po naključju, na prošnjo znanke, le-tej napisala literarni esej, za katerega je dobila odlično oceno. In se je pričelo: čez noč sva bili s sestro zasuti z naročili za eseje in seminarske naloge, sprva en razred srednje šole od tiste znanke, potem se je v slabem mesecu stvar razširila najprej na celotno srednjo šolo, pa na srednje šole v mestu, sama sem se nato specializirala za pisanje diplomskih del in treh, če me spomin ne vara, magisterijev. Sprva je bilo zabavno – branje vedno novih in novih del, preučevanje zanimivih področij, in odkrito povedano – če sva s tem pomagali kakšnemu revežu do boljše karierne poti, s sestro nisva imeli moralnih pomislekov, da pomagava. A se je pojavljala vse bolj bogata in razvajena klientela, hvatači megle in talenti za ribarjenje v kalnem, in se nama je pričelu upirati. A kaj, preživeti je bilo treba. Najbolj pa me peče vest, da sem diplomo (takrat še kot srednješolka, tik pred odhodom na študij) napisala eni socialni delavki, hčerki mestnega komunističnega veljaka in bogataša, ker je teta samohranilka pač bila podnajemnica v njihovi smrdljivi vlažni kleti (skupaj s psom ladtnikov, si morete misliti!) in se ni dalo odkloniti. Ta dipkoma je bila spisana zastojn. No ta ista ženska se je nato kot socialna delavka še za časa Juge izživljala nad resničnimi reveži, jim odrekala socialno pomoč, vohunila za njimi (kje so kupovali hrano, kaj, bog ne daj, da je kakšna sirota v dar dobila torbico – takoj je odvzela pomoč družini in otrokom), skratka, hudoba od babe, da ji ni para. Zelo nestrokovna, celo pojma skupnega gospodinjstva ali bivanja na skupinskem naslovu (npr. v bloku) ni ločila in zaradi nje je bila marsikatera družina lačna, zasmehovana, prezirana in ponižana. Pa takrat to niso bili ljudje, ki bi sistem socialne pomoči izkoriščali, ker se ga v jugi za reveža to ni dalo, oni partijski pa so itak bili deležni privilegijev, sicer namenjenih socialno šibkih, in so razvajeni, riti polni otročaji partijcev preko rdečega križa hodili na morje, deca socialističnega lumpenproletariata pa so o morju lahko le sanjarila – razen, ko so tu in tam komu dopustili iti zraven za vzorec, da bi se prikrivala zloraba tega in podobnih institutov s strani bogatih in privilegiranih v Novem razredu. No, ona babura je na CSD postala tudi vodilna, v penziji je šele kaksnih 10 let in se danes znajo ljudje povedati, kako grozljivo jih je v stiski poniževala – šele pred nekako 20 leti, ko je zaživel sistem pritožb in je drugostopenjske reševalo ministrstvo, je bila njena samovolja vsaj minimalno omejena. Ni ji pa bil problem vzeti provizije ladtnikov zelenjavnih in sladoledarskih stojnic po Sloveniji, ki so niti ne na skrivaj žulili miljone, družinske člane pa prikazovali kot socialne reveže – ti so pobirali izdatne socialne pomoči, otroške dodatke in neprofitna stanovanja. Do njih je bila usluźna. Po revežu pa “udri, nije ti brat”. Vest me peče, da je ta babura prišla do diplome na račun diplomskega dela, ki sem ji ga spisala sama, je pa res tudi to: če ne bi jaz, bi pa kdo drug. Danes bi ta fenomen kupovanja diolom najbrž poimenovali kar “maslešovanje”.

    S pisanjem seminarskih nalog, diplomskih del itd. se da solidno za silo preživeti, pravi biznis je. A ko vidiš nekoga, ki je zasedel direktorsko mesto ali pomembno mesto v občinski ali javni upravi, ti pa veš, da je diplomo kupil, te res mine do življenja. S sestro sva dejavnost opustili takoj, ko sva našli honorarno zaposlitev, so naju pa še leta cukali za rokav s ponudbami, predvsem za pisanje diplomskih del, a sva zavrnili. Sami tudi diplomirani nikoli nisva imeli potuhe in lahko stavite, da nobeni ni bilo zajamčeno direktorsko ali drugo vodilno mesto. Je pa hecno, ko kih danes srečam v mestu, bahajo se s prestižem in luksuznimi avtomobili, pa čisto vsak pogleda stran. Jaz vem, da se globoko v sebi bojijo, da je nekatere morda celo sram. Je pa zanimivo, preko tega pisanja diplom in magistrskih sem dobila dober vpogled v to, na katerih fakultetah gre to gladko skozi. Kar o teh fakultetah tudi nekaj pove. Ker mi ni jasno, kako so ti ljudje pred diolomskimi komisijami uspešno zagovarjali svoje diplomsko ali magistrsko delo. Močno dvomim, da so prebrali vsaj polovico uporablhene literature aki celo razumeli materijo – pa so vseeno uspevali. Kar o slovenskem šolstvu pove VSE.

Komentiraj