Slovenska šola in petice za pometače cest

Prijateljica Anni mi je pred dnevi poslala tole zelo zgovorno sporočilo: "Na vhodu na fakulteto Stellenbosch v južni Afriki piše: 'Za uničenje nekega naroda ne potrebujemo atomske bombe! Zadošča že, da privolimo v manj kakovostno šolstvo, da zamižimo ob neprimernih učiteljih, ki poučujejo naše otroke, da toleriramo tiste, ki goljufajo na izpitih, in one, ki jim pri tem pomagajo.

Da privolimo v negativno selekcijo.

Posledice so hude.

Bolniki umirajo zaradi zdravnikov, ki imajo nepopolno znanje, zgradbe se rušijo, ker so jih gradili inženirji, ki so jim bile diplome podarjene, denar se izgublja v rokah ekonomistov, ki jih v času študija ni nihče naučil, kako naj ga plemenitijo.

Na sodiščih, kjer ni znanja, le korupcija, boste zaman iskali pravico. 

Ko se pozabi na vrednote, ki so veljale stoletja, smo naredili vse, da bo narod, ki mu pripadamo, izginil z obličja Zemlje."

Priznam – zelo me je pretreslo, ko sem brala, imela sem celo občutek, kot da so v Južni Afriki te besede zapisali na podlagi naših – slovenskih izkušenj.

Kaj, torej, se dogaja s slovenskim šolskim sistemom?

Stroka tarna, da tisto pravo, kleno, vseobsegajoče znanje že nekaj časa izgublja na pomenu, po drugi strani pa je odličnjakov vedno več. Kako je to mogoče?

Da bi nekoč učitelji izpraševali napovedano? »Preko našega trupla!« bi vam odgovorili.

Na maturi, pri slovenskem jeziku, smo imeli na voljo tri naslove. Nikomur od profesorjev ni padlo na pamet, da bi nam štiri leta ''prijazno'' oblikoval odnos do tega ali onega maturitetnega naslova, ki je ostajal skrivnost vse do zadnjega, in ne tako, kot to počnejo danes.

V roke mi je prišel lanskoletni priročnik Esej na maturi, ki vsebuje natančno in sistematično predstavitev romanov, predpisanih za maturo leta 2021. V prvem razdelku priročnika je natančna analiza Vojnovićeve Fige, v drugem analizira Pettersonovega romana Konje krast, tretji pa se ukvarja s primerjalnim in analitičnim delom obeh romanov. Sklepni prispevek vsebuje tudi številne predloge za pripravo in pisanje maturitetnega eseja. Kaj sploh še ostane dijaku?

Spominjam se dogodka iz drugega letnika gimnazije. Zgodilo se je pri biologiji. Profesorica je bila po prometni nesreči mičkeno pozabljiva, pa se je sošolkam zdelo, da bi si ocene lahko malo popravile kar same. Samo tri smo bile takšne reve, da tega nismo storile. Žal pa se je zgodilo tisto, česar ni nobena pričakovala. Pri goljufiji jih je ujela razredničarka.

Vse, ki so sodelovale pri ''projektu'', so imele na koncu leta popravni izpit iz biologije. A to, verjemite, ni toliko bolelo, kot so bolele besede, ki jih je izrekla razredničarka, Vesna Žele Falatov: ''Pa tako sem vam zaupala!''

Učitelje smo spoštovali, tudi bali smo se jih. Enako naši starši. Če so se nekateri poznali med seboj, tega nismo vedeli. Da bi se kdo od učiteljev neprimerno obnašal pred dijaki ali kazal golo rit sredi Prešernovega trga? Verjemite: nikoli več ne bi videl šole od znotraj!

Odličnjaki so bili nekoč sila redki. V razredu je bilo nekaj prav dobrih, precej dobrih, samo po sebi je bilo umevno, da so nekateri razred tudi ponavljali. A – pozor! To še ni pomenilo, da se kasneje, v življenju niso znašli in bili zelo uspešni. Nekateri celo bolj od onih, ki so imeli same petice.

Pometači cest

Pred leti sem naletela na fanta, njegovo zgodbo sem tudi zapisala, ki je na račun ''ponudbe in povpraševanja'' kot študent zelo dobro živel. Tistim, ki so imeli denar, da so mu lahko plačali, je pisal seminarske in diplomske naloge in celo magisterije. Nekaj časa je sicer ''le'' inštruiral, a je odnehal, ko je spoznal, da bi večina staršev raje videla, če bi njihovim otrokom vlival znanje v trde buče kar z ''lijakom''.

Pa, kot je povedal, ni bil edini, ki je dobro služil s podpiranjem lenobe. Prostodušno je priznal, da je staršev, ki so za svojega otroka pripravljeni storiti vse, vedno več, ne manj.

Ob njegovih besedah se zmeraj spomnim, kaj so nam govorili včasih: ''Če se ne boš učil, boš pa ceste pometal!'' In to so odrasli tudi resno mislili.

Špela Kuralt je v Delu zapisala:« Na letošnjem nacionalnem preverjanju znanja (NPZ) šestošolci ne pri slovenščini ne pri matematiki v povprečju niso dosegli 50 odstotkov točk, precej boljši so bili pri angleščini. Devetošolci prav tako pri slovenščini v povprečju niso dosegli 50 odstotkov točk, niti en devetošolec v celotni Sloveniji ni dobil vseh točk.«

Je kdo presenečen nad temi rezultati? Ja? Ne?

V Sloveniji je vse več otrok z odločbo o statusu otroka s posebnimi potrebami. Med njimi so tudi otroci s čustvenimi in vedenjskimi težavami. Otrok, ki imajo starše, ki se čutijo dolžne, da ves čas poskušajo vplivati na učitelje in ravnatelja, tudi ni malo. V razredih se ne manjka takšnih, ki se v šoli dolgočasijo. Ker je vse preveč ''izi''.

Vsi skupaj pa dnevno, leto za letom, požirajo na kupe že zdavnaj preživelega balasta, zelo malo ali nič pa se ne uče o stvareh, ki bi jih v življenju več kot zelo potrebovali: podjetništva, retorike, kako prepoznati in izražati čustva, obvladovati jezo, bes. Kaj pomeni odgovornost, kako pomagati sebi in drugim.

Jutranji list je te dni pri naših sosedih razkril zanimivo ''šolsko afero'', in to osem dni pred koncem šolskega leta, ko sta se oceni pri dveh predmetih sinu hrvaškega predsednika Zorana Milanovića "čudežno" izboljšali. Milanovićeva žena naj bi od ravnateljice šole zahtevala "ponovni premislek", pri tem je bila uspešna, saj sta se dve štirici čudežno spremenili v petici.

Komentatorji na družabnih omrežjih so se sicer rahlo zgražali, a ne preveč.

In to je tisto najbolj žalostno. Kaže, da smo se na nek način že navadili, da nekateri lahko kupijo vse. Danes ocene, jutri službo, pojutrišnjem pravico na sodišču ali svobodo kar tako.

Hipotetično vprašanje: koliko bi nas kolesarilo – in to vsak petek – dokler ne bi dosegli, da iz šolskih klopi izginejo vse anomalije, ob katere se spotikamo?