O treh proslavah ali kaj počnejo partizani in domobranci v aktualni politiki

Peter Merše
praporščaki na proslavi za dan državnosti (2011) foto: Peter Merše
Če boste naključnega Slovenca vprašali, kako poteka politična debata v Sloveniji, je zelo verjetno da bo v svoj odgovor vključil stavek: »Na koncu pridemo do tega, da se pogovarjamo o partizanih in domobrancih.«

A v političnih debatah v resnici sorazmerno redko pridemo do točke, ko bi se pogovarjali o tem. A veliko besed v javnosti v resnici je namenjeno prav ohranjanju mita o partizanih in domobrancih.

Zvočni posnetek komentarja Petra Meršeta najdete na dnu prispevka.

Kolekcija pomlad poletje, ki ustvarja občutek, da se pogovarjamo le o partizanih in domobrancih


Temu je namenjena kar celotna kolekcija »pomlad-poletje« na slovenski »obeležitveni« sceni. Uvod v sezono se začne že dosti prej v prvem januarskem vikendu z romarskim shodom v Dražgoše.

V svoj polni tek sezona pride 27. aprila, prek prvega maja do "Dneva zmage", ki sledi dober teden kasneje. Sledi serija spominskih slovesnosti in tekov ob žici, ki jih nato v juniju zmoti tiha in manj opazna komemoracija v Kočevskem rogu.

Ko smo res že siti sezone komemoracij z rdečo zvezdo na sto in en način, konec junija napoči Dan državnosti, ki bi po logiki moral povezovati vse Slovence, saj gre vendar za našo skupno državo. A tudi ta je običajno zaznamovan z večno dilemo, ali praporščaki z rdečo zvezdo sodijo na proslavo, ko praznujemo odcepitev od diktatorskega režima, ki nas je pod tem simbolom zatiral, kar običajno vodi v organizacijo dveh proslav in jamranja o razdeljenosti.

Še preden se spomnimo vseh dogodkov osamosvojitvene vojne, ki je k sreči trajala le 10 dni, smo Slovenci končno na zasluženem oddihu na Hrvaškem, kjer skušamo pozabiti na prej omenjeno sezono.

O proslavi, alternativni proslavi in nadomestni proslavi v času epidemije


Koronavirus je v letošnji sezoni kreatorjem prekrižal načrte za izvedbo performansev za ohranjanje vrednot revolucije, zaradi česar so odpadli dogodki v aprilu in maju, nato pa se je virus umiril ravno toliko, da je bila izvedena komemoracija brez občinstva v Kočevskem Rogu. Morda je ravno zato še več ljudi slišalo govora, ki sta ju povedala predsednik republike in vlade.

Sledila je preprosta državna proslava ob dnevu državnosti, ki je bila zaradi izrazito domoljubne vsebine označena kot primer odsotnosti vsakršne modernosti. Vprašanje praporov z rdečo zvezdo pa je vlada enostavno rešila s protikoronskimi ukrepi, s čimer je s proslave iz zdravstvenih razlogov odslovila vse praporščake.

Tisti, ki imajo vsako letos polna usta zgražanja nad alternativnimi proslavami v organizaciji stranke SDS, so se letos poslužili - alternativne proslave. No v resnici le deklarativno. Alternativna proslava SDS ob dnevu državnosti je namreč na spoštljiv način na drugem kraju in ob drugem terminu praznovala spomin na začetek slovenske državnosti.

Letošnja alternativna proslava je bila organizirana tako, da je imela namen motiti uradno proslavo. Da bi povabljenci na Kongresnem trgu in domoljubni Slovenci ob televizijskih ekranih lahko uživali v praznovanju Slovenstva, je bila okolica Kongresnega trga konkretno ograjena in dobro varovana.

Da je policija tveganje motečih elementov na proslavi ocenila pravilno, je dokazal raper Zlatko, ki bi v primeru, da bi bilo policije in ograj manj verjetno uspel zmotiti tok proslave. A župana Jankovića to ni zmotilo. Vabilo na uradno proslavo je zavrnil zaradi odsotnosti praporščakov, pri tem pa se je zgražal nad ograjami in varovanjem.

Izrazil je željo, da bi protesti »ostali« spoštljivi, kar je glede na videno na protestniški alternativni proslavi prav smešno, in napovedal »nadomestno« proslavo ob Dnevu zmage za 4. avgust. Tedaj naj ne bi bilo nobene ograje, prišli bodo lahko vsi praporščaki in tudi sam dan ni izbran naključno, saj gre za rojstni dan Janeza Stanovnika, ki mu želi Janković v Ljubljani postaviti spomenik.

Napredne sile in Janez Stanovnik


Kot je povedal Janković bomo tedaj praznovali »zmago naprednih sil, ki so omogočile, da je nastala slovenska država« ter njihovega predstavnika Janeza Stanovnika.

Napredne sile, ki jih omenja Janković so sicer res zmagale, a izvedle krvavo revolucijo. Z besedami »slavljenca« Stanovnika: »Cilj NOB ni bila samo osvoboditev, ampak tudi revolucija, socialna revolucija, to je zgraditev novega družbenega reda«. Stanovnik je priznal tudi, da je vedel za poboje, a ne čuti krivde v njihovem prikrivanju.


Nastajanje Slovenske države je Stanovnik kot predsednik predsedstva Socialistične republike Slovenije pospremil z besedami: »Zame bi bila odcepitev Slovenije samomor. To bi bilo navzkriž z zgodovinskimi interesi slovenskega naroda,« pripisujejo pa mu tudi del krivde za neukrepanje pri razoroževanju slovenske teritorialne obrambe.

Glede na to, da se leta 2020 pogovarjamo o postavitvi spomenika sicer zelo zanimivemu človeku, a z vidika zgodovine tako sporni osebnosti, razumem ljudi, ki jamrajo nad političnim diskurzom o partizanih in domobrancih.

Pomen pogovora o partizanih in domobrancih


A če sem še do nedavnega mislil, da večino, ki nad tem jamra moti brezplodno pogovarjanje o poglavju iz zgodovine, mi je župan Janković odprl oči, da je za mnoge v resnici problem, ker se pogovarjamo o partizanih in domobrancih. Morda bi se morali samo o partizanih. Če v pogovor dodamo še domobrance namreč kvarimo mit slovenskega odpora proti okupatorju, ki je bil v resnici predvsem boj za oblast, vsaj z vidika njegovih vodilnih, ki so tisti, ki dobivajo spomenike.

Problem je še toliko večji, ker smo ta mit razbili leta 1991 z resničnim »osvobodilnim bojem« slovenskega naroda, ki se je uprl režimu rdeče zvezde in resnično zaživel tisočletne sanje ter navkljub vsem silam, ki so delovale proti njemu zmagal vojno in ubranil slovensko samostojnost in demokracijo.

Za ohranjanje privilegijev in struktur, s katerimi tudi demokratizacija (še) ni uspela počistiti, je ohranjanje mitične kolekcije pomlad-poletje ključna zaradi mita lažnega herojstva in junaštva, s katerim se tako radi poistovetimo.

Tema je tako pogosto na sporedu ravno zato, ker prikriva globoke rane, ki še vedno zevajo v obliki nepokopanih kosti in nezaceljenih ran preteklosti. Pomembno je, da se izkristalizira resnica, da se nato lahko spravimo in zacelimo rane in skupaj praznujemo resnično junaštvo slovenskega naroda, ko smo stopili skupaj in se podali na samostojno pot suverenih demokratičnih narodov.

Mesto-heroj pa bi, namesto da postavlja spomenike in organizira proslave spornim osebam iz preteklosti, lahko za začetek poskrbelo vsaj za pokop s strani partizanov pobitih Romov. Ko bomo kolekciji pomlad-poletje dodali prave barve in vsebine, ko ne bomo več potrebovali kričečih mitov, se bomo morda lahko začeli tudi več pogovarjati o politiki, kot umetnosti možnega za ustvarjanje naše skupne prihodnosti, brez zlorabe partizanov in domobrancev za zamegljevanje ciljev v prihodnosti za opravičevanje sedanjih privilegijev iz preteklosti.

Zvočni posnetek komentarja Petra Meršeta

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Zoran Janković
Vlada ne pove, kdo je odločil, da kanal C0 ne potrebuje presoje vplivov na okolje
  • 02. 08. 2024
Kjer v Donavo Sava se bistra izlije …
  • 30. 09. 2024
Primer Marte Kos: ko se Vučić in Janković srečata v Loznici
  • 01. 10. 2024