Novosti iz Vatikana Cerkev vse bolj delijo. Kdo vse protestira, kaj je v ozadju in katera reforma bo naslednja?

POSLUŠAJ ČLANEK

Vihar nasprotujočih si mnenj o deklaraciji Fiducia supplicans, s katero je Vatikan pred mesecem dni odprl duhovnikom možnost neformalnega blagoslavljanja istospolnih parov, se še vedno ni polegel. Prihajajo novi odzivi škofov, poteza pa ob tednu molitve za edinost kristjanov ogroža celo ekumenska prizadevanja, saj vzhodne cerkve zahtevajo pojasnila. Kaj je bil pravzaprav namen dokumenta, kaj nam sporoča o načinu vladanja papeža Frančiška in na katere reforme še moramo biti pripravljeni pred iztekom njegovega pontifikata?

Če se je zdelo, da je Evropa »predbožično novost« iz Vatikana v nasprotju z mnogimi afriškimi in azijskimi škofi sprejela relativno dobro, pa tudi na našem kontinentu kake velike enotnosti ni najti. Poleg ukrajinskih, madžarskih in poljskih so se dokaj zadržano pred kratkim odzvali nizozemski škofje, skupnost britanskih katoliških klerikov pa je zapisala, da ne vidi situacije, v kateri bi tak blagoslov para lahko zadostno ločili od izraza odobravanja zveze, in da se zdijo ti blagoslovi pastoralno in praktično nedopustni. 

Videti je, da nad kontroverznostjo deklaracije niso navdušeni niti najvidnejši vatikanski uradniki: državni tajnik Parolin je komentiral, da je »dokument vzbudil zelo močne odzive« in da se je »dotaknil zelo delikatne, zelo občutljive točke«, zato bo potrebna nadaljnja raziskava. Kardinal Kurt Koch, prefekt Dikasterija za pospeševanje edinosti kristjanov, pa je v intervjuju za televizijo EWTN razkril, da je od vseh vzhodnih ortodoksnih cerkva prejel dolgo pismo z negativnimi odzivi: »Imeti hočejo nekaj razlag in pojasnil glede tega dokumenta,« je dejal. Dodal je, da je govoril z madžarskim ortodoksnim patriarhom Hilarionom, ki je izrazil »velik šok ob branju dokumenta«. Problematiko bodo naslovili na ekumenskih srečanjih, ki bodo naslednji teden potekala v Rimu. 

Na kritike se je odzval tudi papež Frančišek, ki je v intervjuju za italijansko televizijo dejal, da »poteze včasih niso sprejete /.../ A v večini primerov, ko neke poteze ne sprejmeš, je to zato, ker je ne razumeš.« Dodal je, da bi moral tisti, ki se z neko odločitvijo ne strinja, na to opozoriti v bratskem pogovoru. »Kadar nečesa ne maram in si to vzamem k srcu, obstaja nevarnost, da postanem upornik in pridem do grdih sklepov /.../ To se je zgodilo s to zadnjo odločitvijo o blagoslavljanju vseh,« je dejal. V istem intervjuju je sicer papež vernike razburil s stavkom, ki ga je izrazil »ne kot dogmo vere, ampak kot svojo osebno misel«: »Rad mislim, da je pekel prazen; upam, da je res,« je dejal. Kot so opozorili komentatorji, pekel – če verjamemo Jezusovim besedam v evangeliju – nikakor ni prazen, prav pa je, da si prizadevamo, da bi se mu izognile vse duše. A misel, ki jo je izrazil papež, je nevarna prav zato, ker nas lahko odvrne od potrebne skrbi za svojo dušo in duše drugih.

Andrea Gagliarducci, ugledni italijanski vatikanist, pa v objavi Fiducie supplicans prepoznava eno ključnih karakteristik Frančiškovega pontifikata, zaradi katere mu nekateri lepijo oznako »peronizma«. Gre za pogosto uporabo »poskusnih balončkov«, to so izjave ali odločitve, s katerimi vzbudi glasen odziv javnosti, nato pa svoje nadaljnje poteze temu prilagodi. Za to je šlo denimo v primeru sojenja kardinalu Becciuju, pravi Gagliarducci. Nekaj podobnega lahko morda prepoznamo v aferi Rupnik, ko je papež po prehudem pritisku javnosti vendarle dvignil zastaralne roke (vendar o tem, ali se je preiskava zoper umetnika, ki mu koprska škofija ni naložila nobenih omejitev, dejansko začela, ne vemo nič ...).

A velika novost trenutnega, bržkone sklepnega dela pontifikata je, da je papež na mesto prefekta Dikasterija za nauk vere postavil velikega zaveznika in teologa, ki je bistveno vplival tudi na njegovo lastno misel, Victorja. M. Fernandeza, čigar novoodkrita knjiga, polna perverznosti in »porno-teologije«, kot so jo poimenovali, je pred kratkim znova razburila vernike. Fernandez svoja prepričanja pogosto razlaga v intervjujih in smeši tiste, ki izpostavljajo doktrinalne in praktične probleme njegovih odločitev, piše Gagliarducci. 

Kot nadaljuje, je objava deklaracije služila dvema namenoma: izboljšati papeževo javno podobo ter prešteti vrste tistih, ki so zvesti njegovi liniji. »Tisti, ki hočejo reforme /.../, zahtevajo poslušnost papežu in se pritožujejo nad odporom. Tisti, ki namesto tega opažajo pasti za novimi dokumenti, tvegajo, da bodo vrženi v vrtinec organiziranih skupin, ki napadajo Cerkev iz t. i. 'tradicionalnega sveta' desnice.«

Tako kot Fernandez tudi papež za popravljanje svoje javne podobe vedno znova uporablja intervjuje, hkrati pa hitro spremeni svojo odločitev, ko je javnost nastrojena preveč agresivno – tako je bilo v Čilu leta 2018, ko se najprej ni soočil s problematiko škofa, ki je podpiral spolnega predatorja Karadimo, po protestu vernikov pa si je premislil in na koncu celo dosegel odstop vseh tamkajšnjih škofov.

Tudi Frančiškovi predhodniki so se soočali s kritikami sekularnih in cerkvenih medijev, mnogi s precej hujšimi – razlika v tem pontifikatu je, da je »javno mnenje postalo integralni del papeževega načina vladanja«, piše Gagliarducci, ki razlog za to išče v tem, da morda papež išče soglasje glede nekaterih odločitev, ki bi jih lahko sprejel v prihodnosti in bi bile še bolj nepriljubljene. Katere odločitve so to?

Že dalj časa se pojavljajo govorice, da naj bi papež hotel še bolj pritisniti na »tradicionaliste« in ukiniti naloge komisije Ecclesia Dei, ki je že tako bila z reformo Dikasterija združena v drug urad. Druga sprememba, ki se napoveduje, je reforma konklava. Pri tem naj bi papež želel zmanjšati pomembnost generalnih kongregacij, tj. srečanj kardinalov pred konklavom, tako da bi jih raje razdelil v male skupine z moderatorjem, tako kot na sinodi. Poleg tega naj bi nameraval zmanjšati kvorum za izvolitev novega papeža po določenem številu glasovanj. Čas bo pokazal, ali se bodo reforme uresničile ali pa gre le za preverjanje terena, pravi vatikanist, ki pa dodaja, da je šla debata glede Fiducie supplicans bržkone predaleč, da bi se papež lahko potegnil nazaj. »To je pomembno, ker je zdaj na kocki nauk Cerkve,« piše in na koncu opozarja, da je pri vsem skupaj odsotno nekaj velikega: vera. »Papeževa dejanja, konec koncev, ne le ustvarjajo krize. Zaradi njih Kristus izgine iz debate.«

Če se zdi označevanje vseh, ki so do zadnjih potez Vatikana vsaj rahlo skeptični, za konservativce in tradicionaliste vprašljivo, pa so se nekateri posamezniki ob trenutni krizi resnično radikalizirali do mere, ko »ni več poti nazaj«. Ameriški škof in nekdanji apostolski nuncij Carlo Maria Viganó, ki je zaslovel z obtožbo papeža Frančiška zaradi neprimernega ravnanja glede spolnih zlorab kardinala McCarricka, je v zadnjih letih prešel na najbolj skrajni pol kritikov papeža in pokoncilske Cerkve ter se na krilih teorij zarot postavil na čelo radikalnega tradicionalizma. Kot je pisalo več medijev, naj bi se dal Viganó ponovno posvetiti v škofa s strani angleškega škofa, ki je bil sam nedopustno posvečen od Marcela Lefebvra, kasneje pa celo izključen iz skupnosti FSSPX. Nekdanji nuncij naj bi prav tako že nekaj let ustanavljal skupnost podobno mislečih ter posvetil več duhovnikov in domnevno celo škofa ter tako prešel v popolno shizmo, pišejo pri La Nuova Bussola Quotidiana in ugotavljajo, da ustvarjanje »nove cerkve« ne more pripeljati nikamor: »Krizi, povzročeni od tistih, ki trmasto skušajo ovreči razodeti nauk, se zoperstavljajo osebnosti, ki se, čeprav izhajajo iz upravičenih ugotovitev, slepijo, da bodo rešitev našli v gradnji Cerkve po svoji meri,« piše Riccardo Cascioli in sklene, da je bil tak eksperiment že preizkušen in neuspešen, samo ljubezen in poslušnost do Kristusa pa nam lahko pokažeta pravo pot – in ta ljubezen in poslušnost prideta iz vztrajanja v resnici znotraj Katoliške cerkve. 

KOMENTAR: Urban Šifrar
Vloga duhovnikov in škofov

V času, ko vse večje zmede med verniki Katoliške cerkve ni več moč zanikati, toliko pomembnejša postaja vloga duhovnikov in škofov – kljub vatikanskim poskusom centralizacije. Škofje so tisti, ki morajo svojim vernikom pokazati jasno pot razodete resnice in hkrati poskrbeti, da se ne bodo prepuščali obupu. 

V tem duhu je anonimni duhovnik, ki se je z dopisi že večkrat oglašal glede primera Rupnik, nadškofa Zoreta pozval, naj naroči odstranitev Rupnikovega mozaika v kapeli zavoda sv. Stanislava, saj da je ta »po vseh obtožbah glede duhovnih, fizičnih in spolnih zlorab, po dokazanem nemoralnem življenju, po zadnjem letu vatikansko-rupnikarijanskih mahinacij /.../ v najpomembnejši katoliški izobraževalni ustanovi v Sloveniji popolnoma neprimeren in celo grotesken.«

Kako se bo vse skupaj končalo, je – poleg Božje volje – odvisno od naših molitev in posta, pa tudi od pritiska na odgovorne in tega, da ne pozabimo na krivice, ki so bile storjene in ostajajo brez vsakršnega zadoščenja.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike