»Nič nisem vedel,« se je kölnski kardinal zlagal glede spolnih zlorab

Nekdanji kölnski nadškof, kardinal Joachim Meisner, ki je sicer veljal za »enega zadnjih branikov prave vere v Nemčiji«, je svojo zbirko spisov o primerih spolnih zlorab poimenoval »Bratje v megli« [Brüder im Nebel]. To je le ena podrobnost iz v četrtek objavljene 800-stranske preiskave o ravnanju v primerih spolnih zlorab, ki jo je izvedla kölnska odvetniška družba Gercke & Wollschläger. Ne gre torej za poročilo o spolnih zlorabah – ta statistika že obstaja – temveč o tem, kako se je ob njihovih prijavah ukrepalo.

Neodvisni pravniki opravili svoje delo

Preiskava našteva 202 domnevna storilca (od tega 177 klerikov in 68 laikov) ter 314 žrtev med letoma 1975 in 2018. Več kot polovica žrtev so bili otroci, mlajši od štirinajst let. Avtorji, sicer spoštovani pravniki, so zagotovili, da je bila nadškofija izjemno naklonjena njihovemu delu in da so imeli dostop do vseh dokumentov in oseb. Preiskava je bila torej temeljita, pravno utemeljena in neodvisna.

Na kratko: poročilo kaže na hude kršitve dolžnosti do obveščanja, poročanja, sankcioniranja in preprečevanja ter zanemarjanje primerne komunikacije in sploh oskrbe žrtev. Še bolj na kratko: opisuje »rutino izogibanja odgovornosti«.

Veliko banaliziranja in zakrivanja

Glede na poročilo je bilo očitno v zadnjih desetletjih v kölnski nadškofiji zagrešenega veliko banaliziranja, prikrivanja in zakrivanja teh dejanj. Ko je škandal leta 2010 prvič pretresel nemško Cerkev, je na primer zgoraj omenjeni kardinal Meisner pred mediji – čeprav je imel v pisarni celo mapo »Bratov v megli« – povsem šokirano zagotavljal, da si še nekaj mesecev prej ne bi mogel misliti, da je to mogoče. »Nič nisem vedel,« je odgovarjal novinarju.

Zdaj pa vemo, da je ta leta 2017 preminuli cerkveni dostojanstvenik, eden od izjemno cenjenih kardinalov v času prejšnjih dveh pontifikatov in sopodpisnik slavnih dubia proti Amoris Laetitii … v štiriindvajsetih primerih kršil svoje dolžnosti nadrejenega. Ni razčistil resnih primerov zlorab, ni jih prijavil v Rim, ni sankcioniral storilcev, ob tem pa je neprimerno postopal z žrtvami.

Oba nekdanja nadškofa torej. Štirje nekdanji generalni vikarji. Predsednik cerkvenega sodišča. Pa še kdo: vsi ti so v poročilu obtoženi nevestnega ravnanja. Začasno, do razjasnitve, svoje službe ne opravljata kar dva od treh kölnskih pomožnih škofov.

Kaj vse je še bilo zaupno, ne-zapisano in ne-arhivirano?

Papežu je še isto popoldne odstop ponudil hamburški nadškof Stefan Heße, ki mu poročilo iz njegovega časa kot vodje osebja in kasneje kot generalnega vikarja v Kölnu očita enajst kršitev dolžnosti v devetih primerih.

Študija na primer omenja, da se je v primeru neke zlorabe leta 2010 strinjal, da se ne naredi zapisnika o pogovoru z duhovnikom, obtoženim spolnega nasilja. Najbolj verjetno zato, da bi spis o tem duhovniku »ostal čist«. In take informacije postavljajo bistveno več vprašanj kot pa nanje odgovorijo: kaj vse je še bilo zaupno, ne-zapisano in ne-arhivirano?

Kardinal Woelki, opran sumov, nemudoma ukrepal

Kardinal Woelki je sicer sam naročil dve študiji, od katerih pa prve zaradi metodoloških nejasnosti ni želel objaviti, kar je sprožilo val zgražanja v preteklih mesecih in krizo zaupanja v dobre namene kardinala.

Zato je bil v zadnjem letu sam stalno pod pritiskom, da je soudeležen pri prikrivanju, a je s predstavitve drugega poročila odšel opran očitkov. Še dobro, sicer bi kölnska nadškofija v petih minutah ostala brez večine predpostavljenih. Ker poročilo zadeva nekatere škofe, za katere je pristojen Sveti Sedež, pa je poročilo še isti dan romalo v Rim.

Woelki do poročila sicer ni imel dostopa in je za njegove izsledke izvedel šele na tiskovni konferenci, skupaj z javnostjo. Kar direktno je nato v petminutnem govoru izpolnil dve svoji veliki obljubi, namreč, da se bo javno imenovalo odgovorne in nemudoma ukrepalo. Zato je na licu mesta javno suspendiral predsednika cerkvenega sodišča in enega pomožnega škofa.

Naredil je še eno veliko stvar: prekinil je zaščitniško držo do svojega mentorja in predhodnika, kardinala Meisnerja, ter njegove besede, da »nič ni vedel«, posredno označil za laž.

Odprta vprašanja

Pod vprašanjem pa seveda ostaja prvo poročilo; ostaja vprašanje, zakaj je bilo ukrepanje ob zlorabah s strani klerikov lažje in bolj prizanesljivo kot v primeru zlorab s strani laikov; predvsem pa se opazovalcu poraja vprašanje, kaj so mislili ti ljudje, ko so bili – že globoko v 21. stoletju, na primer po odmevnih razkritjih v Bostonu leta 2002 – zadolženi za ukrepanje?

V četrtek je bil torej v Kölnu narejen še en velik korak k prepoznavanju in preprečevanju spolnega nasilja. Študijo je naročil in v skladu z njo ukrepal kardinal osebno. In čeprav je misel na zlorabe in neprimerno ukvarjanje z njimi strašansko boleča, pa je vsaj ena škofija pokazala pot vsej družbi, kako je treba ravnati v primeru spolnih zlorab. Iz tega primera se lahko učijo cele države, ne samo druge katoliške škofije.

Tri pasti

Na koncu pa omenimo še tipične tri pasti ob takih novicah. Prvič, da se po nepotrebnem začne tolči po Cerkvi, ki je do danes edina, ki se vsaj poskuša soočiti s svojo preteklostjo. Razni jastrebi se namreč začnejo zbirati po tem, ko Cerkev v želji po izboljšanju stanja prizna svoje napake.

Drugič, da se začne zadevo izkoriščati v nepovezane namene. Razna gibanja po Nemčiji si stalno prizadevajo, da bi spolne škandale Cerkve izkoristila za druge namene, kot so uvajanje ženskega duhovništva (ker da moški očitno ne znajo kontrolirati duhovniške »moči«), ukinitev celibata (ker da potem pedofilije ne bo več oziroma kakor da zunaj Cerkve pedofilija ne obstaja) in splošne spremembe v katoliški moralni teologiji. Vsakega od teh argumentov pa je v resnici treba predelati posebej.

Tretjič, ponovim, kar sem pred meseci že enkrat zapisal: kölnsko poročilo se je pravilno ubadalo z napakami cerkvene hierarhije in jih tudi pokazalo. Potem pa je čas, da preidemo od pasti govorjenja o instituciji k dejanskim žrtvam in njihovim družinam; ter k strašansko ranjeni Cerkvi, oropani zaupanja v svoje pastirje.

10 komentarjev

    • AlojzZ, res ne. Naši si zatisnejo oči in ušesa in karavana gre dalje. Poročilo poslano v Vatikan pa… res se v Slo nič od sprevrženih dejanj v RKC ne dogaja, nikoli se ni, kaj si pa vrane v Vatikanu predstavljajo. Če škof ne ve, če ne prijavi na civilno sodišče se lepo pomete pod preprogo v spovednici se opere krivde in gre v nov kurnik nadlegovat nove piščančke in kokoši. Za bruhat.

  1. Hja, tudi koservativna usmerjenost posameznika ni ne alibi ine ne zdravilo proti nemoralnosti. Na žalost je tako; takšni posamezniki so morda še bolj pod udarom ni skušnjavami Hudiča, da delajo nasprotno temu, kar v svojih visokih idealih razglašajo.
    P.S. – pa sem sam privrženec konservativnega krila Cerkvene hierarhije, ampak oči si pred težavami ne smemo zatiskati.

Komentiraj