Globlji problemi Cerkve, ki jih skicira poročilo McCarrick o spolnih zlorabah

Vir slike: https://newspunch.com
POSLUŠAJ ČLANEK
V enem najbolj temačnih filmov, kar jih poznam, Kler (Clergy, 2018), na temo spolnih zlorab v poljski Cerkvi, je ključen trenutek en sam stavek, z nadškofije poslan medijem, ki bi utegnili poročati o pedofilskem škandalu: »Klevetanje očeta Lisowskega bo razumljeno kot osebni napad na nadškofa Mordowicza«. Duhovnik Lisowski je obtožen pedofilije, a nadškofa Mordowicza (ki sicer ni kriv takega greha, ima pa na grbi vseh sort drugih stvari) izsiljuje s poznavanjem njegovih grehov. In zato ga nadškof zaščiti, a le zato, da zaščiti sebe.

Klobčič denarnih tokov, spolnih škandalov, prikrivanja, laži in usod vernikov se s tem dodatno zaplete in se mota naprej, z molkom medijev vred. V enem naslednjih prizorov je oče Lisowski že na letalu na poti v Rim, kjer začne novo službo, nadškof Mordowicz pa se veseli, da mu je uspelo potlačiti še en škandal.

Zakaj ta uvod? Ker sem imel fiktivni prizor razjarjenega nadškofa Mordowicza stalno pred očmi, ko sem listal po Poročilu o nekdanjem kardinalu McCarricku, ki je bil zaradi spolnih zlorab nad mladoletniki odslovljen iz kleriškega stanu.

»Klevetanje kardinala McCarricka bo razumljeno kot osebni napad na desetine drugih vpletenih«, bi lahko parafrazirali. Kar je nakazano v fiktivnem filmu, dobi dejansko obliko v omenjenem Poročilu. Gre za izjemno zavozlan klobčič, tako da 461 strani dokumenta nakaže le nekatere nitke, o kompleksnosti problema pa daje samo slutiti.

Poročilo je pozitiven korak naprej


Vsekakor je Poročilo zelo pozitiven korak naprej, ker je tudi prvi javno objavljen dokument te vrste. Sveti Sedež se je na željo papeža vsega skupaj lotil objektivno, jasno in analitično. Smo na dobri poti, da tak pristop postane standard in odločilno pripomore pri sanaciji Cerkve. A ena bistvena težava ostaja: dokument ne postavi nobenega vprašanja in zato tudi ne da nobenega odgovora.

Poročilo dokaže vse klevete na račun kardinala McCarricka, a glavni problem ostaja nerazrešen: kako je mogoče, da je do tega masovnega prikrivanja prišlo? Da kardinali McCarricki, očetje Lisowskiji in nadškofje Mordowiczi v imenu dobrodelnosti delijo naokrog denar, s tem pletejo mreže poznanstev, krijejo hrbet eden drugemu in ob tem žrtvujejo vse, od Cerkve do njenih najmlajših članov?

Odgovorov na vse to v Poročilu ne bomo našli. Niti nisem prepričan, da naj bi jih iskali, kajti sam datum izdaje dokumenta to nekako preprečuje. Njegova »skorajšnja« objava je bila najavljena pred točno enim letom, končan in pripravljen je bil pred devetimi (!) meseci, iznenada pa se Poročilo o škandalih nekdanjega washingtonskega nadškofa pojavi ravno nekaj dni po razburkanih ameriških predsedniških volitvah, ko se Washington in ZDA »slučajno« ukvarjajo s čisto drugimi problemi. Zato ni čudno, da dokument niti ni prišel do izraza in zato tudi ni slabo, da ga še enkrat poskušamo privleči na plano.

Hladna sterilnost prikriva odgovornost in tragedije


Kaj me je kot duhovnika v Poročilu najbolj zmotilo? To, da je tehnično-hladno kot dobro hlajen špricer. Kot da bi bilo pisano s sterilnim skalpelom v operacijski dvorani, ne pa s tragičnimi zgodbami vernikov in s škodo, prizadejano celotni Cerkvi in družbi.

Kronološka objektivnost Poročila je sicer zelo dober začetek, in odlikuje ga mnoštvo preverljivih detajlov, ki v novo luč postavljajo mnoga dosedanja ugibanja, tudi tista s strani monsinjorja Viganòja, ki je v Poročilu omenjen osupljivih 306-krat.

Objektivnost je torej zagotovljena, žal pa se precej zgubi dejstvo, da gre tu za globoko subjektivne faktorje: gre za vrsto osebnih odločitev posameznikov. McCarricka, nuncijev, (nad)škofov in navsezadnje treh papežev. Vsi ti ljudje so vplivali ali sprejemali odločitve. Nekateri med njimi so – to je sedaj dokazano – krili hrbet eden drugemu, v smislu zgoraj opisanega filmskega prizora. Drugi – očitno sam Janez Pavel II. – pa so zato sprejemali napačne odločitve. Analitični hlad Poročila nekako izpusti to skrajno osebno noto klera in žrtev.
Najboljša posledica tega Poročila bi bila, če bi se lahko nehali pogovarjati o lisowskih, mccarrickih, mordowiczih in kleru, ter raje prešli k žrtvam in njihovim družinam, predvsem tistim prizadetim

Vse se vrti znotraj klera


In druga stvar, ki me je zelo zmotila, je s tem povezana: mccarricki, lisowskiji, nunciji, mordowiczi, (nad)škofje, viganòji, papeži … vse se vrti okrog in znotraj tega: kler. Čeprav je Poročilo spisano na račun spolnih deviacij, gre zadaj očitno za nekaj čisto drugega, in to je notranja igra moči, »dobrodelnega« denarja, kariere in še česa. Gre za nekakšen samozadosten klobčič črno-vijoličnih obrob, ki se kar mota in mota. Kar je izven njega, je kolateralna škoda: ugled Cerkve, predani škofje, dobri duhovniki in nič hudega sluteči verniki, celo tisti najmlajši. Vse to v McCarrickovi zgodbi ni štelo prav veliko, ker se vse vrti okrog klera.

Kakšen bo zaključek?


Morda komu to zveni vse preveč filmsko, ampak to je povzetek skoraj 500 strani dolgega Poročila, avtoriziranega s strani Svetega Sedeža. Zato si upam trditi, da ta dokument sicer res govori o McCarricku, vendar to ni bistvo. Bistvo je to, da dokument skicira precej globlje probleme Cerkve, ne poda pa nobenih odgovorov. Morda pa jih niti ni treba dati, morda jih mora dati kdo drug? Recimo (ameriški) škofje?

Vprašanj brez odgovorov pa ni malo: vsi so nekaj vedeli, zakaj ni nihče reagiral? Se to danes še dogaja? Se lisowskiji, mccarricki in mordowiczi še sprehajajo naokrog = je hierarhična struktura ameriške Cerkve še zdaj tu in tam pod vplivom »mccariškega« klera? Zakaj Poročilo v fokusu ohranja posledico – nasilje nad mladoletnimi – ne ukvarja pa se z izvirom, to je zlorabo moči, zavržnim moralnim življenjem, predatorstvom in preprečevanjem klevetanja kardinala McCarricka?

Najboljša posledica tega Poročila pa bi po mojem bila, če bi se vsaj za trenutek lahko nehali pogovarjati o lisowskih, mccarrickih, mordowiczih in kleru, ter raje prešli k žrtvam in njihovim družinam, predvsem tistim prizadetim. V Poročilu namreč niso dobile svojega mesta, pa čeprav – roko na srce – bi morale biti v prvem planu. Vsaj Gospodu Jezusu so gotovo.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike