Ni blaženosti, če ni spreobrnjenja, da lahko cenimo in živimo Božje darove.

Dragi bratje in sestre, dober dan! Bogoslužje današnje nedelje nam daje v razmišljanje Blagre (prim. Mt 5,1-12a), s katerimi se začne velik govor, imenovan 'na gori' 'ustava' Nove zaveze. Jezus razodeva voljo Boga, voditi ljudi k sreči. To sporočilo je bilo že navzoče v pridiganju prerokov, da je Bog blizu revnim, zatiranim in jih bo rešil tega trpinčenja.

V tem svojem pridiganju pa Jezus izbere posebno pot, saj začne z besedo 'blagor', to je srečni, nadaljuje z opisom stanja, zaradi katerega so takšni, ter zaključi z obljubo. Vzrok za blaženost oziroma srečo ni v zahtevanem stanju: »ubogi v duhu«, »žalostni«, »lačni pravičnosti«, »preganjani« … temveč v obljubi, ki sledi, ki se jo sprejme z vero kot Božji dar. Začne se s stanjem stiske, se zatem odpre Božjemu daru in se vstopi v novi svet, v 'kraljestvo', ki ga je Jezus oznanjal. To pa ni samodejni mehanizem, temveč življenjska pot hoje za Gospodom, zaradi katere realnost stiske in žalosti vidimo v novi perspektivi in jo okušamo glede na udejanjeno spreobrnjenje. Ni blaženosti, če ni spreobrnjenja, da lahko cenimo in živimo Božje darove.

Ni blaženosti, če ni spreobrnjenja, da lahko cenimo in živimo Božje darove.

Ustavil se bom ob prvem blagru: »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo« (v. 4). Ubog v duhu je tisti, ki je sprejel občutja in držo tistih ubogih, ki se kljub temu njihovemu stanju ne upirajo, temveč znajo biti ponižni, poslušni in pripravljeni za Božjo milost. Sreča ubogih v duhu ima dve razsežnosti, in sicer do stvari in do Boga. Do materialnih dobrin uboštvo v duhu pomeni zmernost, saj se jim ni nujno potrebno odpovedati, temveč v okušanju bistvenega, v podelitvi; v sposobnosti, da vsak dan znova občudujemo dobroto stvari, ne da bi se obtežili z neprozornostjo pogoltnosti, več imam, več hočem. To pa ubija človeka. Tisti, ki več ima in več hoče, ni srečen. Do Boga pa je hvala ter priznanje, da je svet blagoslov in da je na začetku njegovega izvora Očetova stvariteljska ljubezen. Je pa tudi odprtost Zanj, dojemljivost za njegovo gospodovanje, saj On je velik, ne jaz, ker imam toliko stvari, On je hotel svet za vse ljudi.

Ubog v duhu je kristjan, ki se ne zanaša na samega sebe, na svoje materialno bogastvo, ne vztraja trdovratno pri svojem mnenju, temveč s spoštovanjem prisluhne ter se voljno pokori odločitvi drugih. Če bi bilo po naših skupnostih več ubogih v duhu, bi bilo manj razdeljenosti, nasprotij in polemik! Ponižnost kot dejavna ljubezen, je bistvena krepost za sobivanje v krščanskih skupnostih. Ubogi v tem evangeljskem smislu so tisti, ki imajo vedno pred sabo za cilj nebeško kraljestvo in tako razodevajo, da je to že v kali navzoče v bratski skupnosti, kjer se daje prednost podelitvi pred posedovanjem. To želim poudariti: dati prednost podelitvi pred posedovanjem. Vedno imeti srce in roke takole (stegnjene v dajanje) in ne tako (stisnjene k sebi). Ko je srce takšno, je stisnjeno srce in ne ve, kako ljubiti. Ko pa je srce takšno (odprto v dajanje), hodi po poti ljubezni.

Ubog v duhu je kristjan, ki se ne zanaša na samega sebe, na svoje materialno bogastvo, ne vztraja trdovratno pri svojem mnenju, temveč s spoštovanjem prisluhne ter se voljno pokori odločitvi drugih.

Devica Marija je zgled in prva med ubogimi v duhu, saj je bila popolnoma poslušna Gospodovi volji, naj nam pomaga izročiti se Bogu, bogatemu v usmiljenju, da nas napolni s svojimi darovi, predvsem z obiljem svojega odpuščanja.

Papež Frančišek (Angel Gospodov, nedelja, 29. januar 2017)