Nekdanji etiopski komunist Tamrat Layne: Komunizem v sebi nosi le sovraštvo (1. del intervjuja)

Tomaž Kavčič
3

Tamrat Layne je nekdanji etiopski revolucionar, marksist in gverilec. Po zmagi v etiopski revoluciji je zasedel mesto predsednika vlade ter po treh letih vladanja ugotovil, da je z idealom komunizma nekaj hudo narobe.

Zato je želel politični sistem v Etiopiji spremeniti, a so ga njegovi (nekdanji) prijatelji izdali ter vrgli v ječo, kjer je preživel 12 let svojega življenja.

Med časom v zaporu je “srečal Jezusa”, o katerem sedaj Tamrat pričuje po vsem svetu (njegovo življenjsko zgodbo smo pred časom že predstavili).

Pot ga je prinesla tudi v Slovenijo, kar smo na Domovini izkoristili za obširen intervju s tem izjemno zanimivim in izkušenim človekom.

V prvem delu pogovora smo ga povprašali o njegovi revolucionarni poti na čelo Etiopije ter se osredotočili na komunistično idejo – kako ji je podlegel in nato spoznal njeno zmoto.  


Etiopija je ena najstarejših držav na svetu. Pravite, da je bila vedno srečna država, a v 70. letih prejšnjega stoletja se je stvar spremenila. Kako se spominjate tiste strašne lakote in vojaškega udara leta 1974?

Leto 1974 je bilo eno izmed tistih zgodovinskih trenutkov, ko se je v Etiopiji vse spremenilo. Cesarja, ki je naši državi vladal več kot 40 let, je vrh vojske odstavil z oblasti.

Istočasno se je dogajala tudi ljudska revolucija, a ljudje zaradi vojaškega režima niso mogli osvojiti oblasti. Cesar je padel zaradi strašne lakote v državi, a se pod vladavino vojske ni nič spremenilo. Tudi pod vojaško oblastjo naslednjih 17 let so bili ljudje lačni.

Ker se po odstavitvi cesarja ni nič spremenilo, smo še istega leta začeli z revolucijo, uporom proti vojaškemu režimu in diktaturi. Ta se je naslednjih 17 let krepil in rasel, vse dokler nismo leta 1991 vojaškega režima vrgli z oblasti.

Prava substanca komunizma, ko ga zares spoznaš in pogledaš tudi od znotraj, je sovraštvo, je konflikt in nasilje. Je popolnoma proti ljubezni, spravi in enotnosti.

Kot študent ste v tistih letih protestirali proti vojaškemu režimu. Kaj vas je v komunistični ideji tako pritegnilo, da ste jo vzeli za svojo?

Komunizem od zunaj zgleda kot pomoč ubogim, kot demokracija … komunizem ima moč, da privlači mlade ljudi, je zelo zapeljujoč, saj ljudi posrka in jih zavaja. Mladi ljudje si vedno znova želijo sprememb in prav komunizem jim daje tovrstno zavajajočo sliko.

A prava substanca komunizma, ko ga zares spoznaš in pogledaš tudi od znotraj, je sovraštvo, je konflikt in nasilje. Je popolnoma proti ljubezni, spravi in enotnosti.

V čem ste kasneje spoznali, da ste glede narave komunistične ideje najbolj zmotili?

Ko pogledam nazaj, bi rekel, da je bila največja napaka to, da sem se temu komunističnemu gibanju sploh pridružil in da sem ideji slepo sledil.

Prepričan sem bil, da je prav komunizem pot po kateri bomo uspešno gradili našo državo in vanjo privedli splošno pravičnost. A bil sem zaveden od ideologije, ki v sebi nosi le sovraštvo. In to je tisti največji problem, ki ga prinaša ta ideja: človeka uniči od znotraj.

Kaj je šlo pri vaši obnovi Etiopije po komunističnih idealih narobe?

Etiopijo smo po zmagi revolucije poskušali zgraditi samo socialisti in marksisti. Po treh letih vladanja s funkcije predsednika vlade ter jalovih poskusih obnove naše države sem spoznal, da je pri vsem tem nekaj narobe.

Nič ni šlo prav. Gospodarstvo je bilo državno vodeno, ni bilo dovoljeno imeti nikakršne zasebne lastnine, demokracija in demokratične pravice so veljale samo na papirju, ljudje so bili nezadovoljni in zato se tudi naše gospodarstvo ni moglo opomoči.

Le elita je lahko živela bogato in imela nekaj pod palcem.

Nič ni šlo prav. Gospodarstvo je bilo vodeno s strani države, ni bilo dovoljeno imeti nikakršne privatne lastnine, demokracija in demokratične pravice so veljale samo na papirju, ljudje so bili nezadovoljni in zato se tudi naše gospodarstvo ni moglo opomoči.

Zaradi vsega videnega sem spremenil mišljenje, ugotovil sem, da komunizem ni dober za graditev naše države. Želel sem jo spremeniti v pravo demokracijo in vpeljati  tržno gospodarstvo.

Zaradi teh zamisli sem postal sovražnik svojih lastnih revolucionarnih kolegov. Sprli smo se, za mojih hrbtom so se zarotili proti meni, ponaredili dokaze in me vrgli v zapor. Brez kakršnegakoli sodnega procesa.

Kako se človek počuti ob tem, ko ga izda najboljši prijatelj in za 12 let pošlje za zapahe?

Prvih pet let je bilo zame zares težkih. Bolj kot to, da sem bil zaprt, me je bolela izdaja najboljših prijateljev. Dobesedno sem se počutil tako, kot da bi dobil nož v hrbet.

Bil sem besen in zelo razočaran nad prijatelji. V meni sta se kopičila jeza in sovraštvo. To me je po drugi strani spet ranilo, saj te jeza in sovraštvo ranita. To je kot da bi ubijal samega sebe ali pa kot da bi pil strup in upal, da bo moj sovražnik umrl. A sem jaz ta, ki strup zares pije.

Tamrat in njegova žene Mulu, vir: tamratlayne.com
Tamrat in njegova žene Mulu, vir: tamratlayne.com

V zaporu ste  živeli v osami, nikogar ni bilo, ki bi vam pomagal. Začeli ste preučevati budizem, islam in hinduizem. A šele krščanstvo vam je dalo smisel v življenju. Kako ste se z njim spoznali?

Naj vas popravim, ne krščanstvo ampak Jezus mi je dal smisel v življenju. Sam tukaj vidim precejšnjo ločnico.

Najprej sem v prvih petih letih zapora spoznaval različne religije, a se ni nič zgodilo. Ničesar ob tem nisem začutil. V petem letu se mi je nato prikazal Jezus, imel je obliko človeka iz katerega je svetila luč. Zaslišal sem glas, ki mi je rekel: “Jaz sem Jezus. Verjemi vame in mi sledi. Sem edini, ki ti lahko dam novo življenje.”

Naslednji dan se mi je zopet prikazal in mi je rekel: “Naredil bom, da boš izpuščen iz zapora. Tako boš lahko šel med ljudi in boš pričeval o meni.” Tako se je tudi zgodilo.

Kako to, da vidite to razliko med krščanstvom in Jezusom?

Po tem, ko se mi je Jezus prikazal, sem v zaporu nekoga prosil, naj mi prinese nekaj, kjer bom lahko bral o Jezusu. Vse življenje sem bil ateist in Jezusa nisem poznal. Tako mi je eden izmed sozapornikov prinesel mojo prvo Biblijo. Začel sem z vsemi evangeliji, ki govorijo o Jezusu. In v teh knjigah, še posebej v tem, kar Jezus govori, nisem našel ničesar, kjer bi bilo kaj napisano o krščanstvu. Jezus govori o spravi, ljubezni in odpuščanju, ne pa o religiji.

V zaporu sem bil sam, z Biblijo in Sv. Duhom. Tam sem sam premišljeval in molil, nisem imel duhovnikov, ki bi me kaj naučili. Ko sem prišel iz zapora, nisem imel pojma o krščanstvu. Na ustih sem imel samo ime Jezus in nič drugega. Kako naj torej sam sebe kličem kristjan, če pa o tem ne vem nič? Jezus o tem nikjer ne govori.

Moram pa biti iskren. Ko to govorim, ne mislim, da je krščanstvo slaba stvar. Krščanstvo zelo spoštujem, a moja osebna izkušnja je taka kot je.

Kako se je vaše življenje spremenilo, ko ste kot deklariran ateist sprejeli Jezusa?

To je bila velika sprememba. Vse je v tej spremembi. To je kot življenje metulja. Iz zapredka nastane buba in iz te bele stvari pride ven tako lep metulj. Dolga je torej pot sprememb do nastanka metulja. Je radikalno nasprotje med bubo in metuljem. Tako je tudi v mojem primeru. Radikalna je razlika med tem, da si ateist in komunist, in tem, da postaneš kristjan.

Ko sem prišel iz zapora, sem na ustih imel samo še eno misel: Jezus je moj Gospod. To je zame pomenilo, da se je zgodil sprememba v glavi, v mojem srcu in v tem kar sem počel od tega dneva dalje.

V drugem delu intervjuja je Tamrat spregovoril o razmerah v Afriki, velikih razlikah med črno celino in evropskim kontinentom, o množičnih migracijah … posebej pa je zanimiv del o njegovih pogledih na komunistične voditelje njegovega časa: Fidela Castra, Ernesta “Che” Guevaro in seveda jugoslovanskega samodržca Josipa Broza – Tita.

3 KOMENTARJI

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime