Politik, ki je verjel v komunizem in gverilo, danes pa v osebni odnos z Jezusom

Privzeta profilna slika
Prejeto

(vir foto: www.sbs.com.au/)
POSLUŠAJ ČLANEK
Tamrat Layne je bil nekoč človek, ki je verjel v dvoje. V socializem in v to, da svoboda čaka na drugi strani puškine cevi.

Ko je postal premier Etiopije, je začel spoznavati zablode obojega.

Danes, potem ko je vmes preživel še 12 let v zaporu in tam srečal Jezusa, je prepričan, da je v življenju najbolj pomemben osebni odnos z Jezusom in odpuščanje.

Pred dnevi se je v tem delu Evrope mudil nekdanji premier Etiopije Tamrat Layne. Človek, ki je opravil pot od gorečega komunista in gverilskega borca, do človeka, ki pričuje o tem, kako mu je Jezus podaril novo življenje.

Svojo zgodbo je v Ljubljani delil z obiskovalci Evropskega večera Lojzeta Peterleta. Kot je povedal, je bil njegov prvi stik s komunizmom in socializmom v sredini sedemdesetih let prejšnjega stoletja: „Takrat je bila ta marksistično-leninistična ideologija še posebej priljubljena v Afriki.“

In s tem mamljiva za mladeniča, ki je sanjal o tem, da se bo znašel v poklicu, v katerem bo pomagal ljudem in svoji državi, zaradi česar je bil že kot študent aktiven v študentskem gibanju. „V socializmu in komunizmu smo videli rešitev. Po dveh letih poglabljanja v to ideologijo, sem pri osemnajstih postal komunist. Komunizmu sem predal svoje življenje in živel po njegovih načelih. Sprva nas je bilo pet navdušencev, v dveh letih smo z mrežo celic pokrili celotno Etiopijo.“

Potem je leta 1974 v Etiopiji izbruhnila revolucija. Ustanovili so komunistično stranko in v okviru celic začeli prikrito delati. „Podobno kot komunistični revolucionarji v drugih državah, smo tudi mi uporabljali strategijo majhnih skupin, ki so se združevale v mreže,“ razlaga Layne.

Komunisti so se borili proti komunistom


Ko se je vojaška oblast lotila predvsem pobijanja mladih in študentov v mestih, se je s somišljeniki umaknil v gore, kjer so kot gverilci delovali naslednjih 15 let. „Ko smo začeli, smo imeli malo ljudi in malo orožja. Sčasoma smo rekrutirali vse več ljudi, jih izurili in v 15 letih sestavili vojsko 150.000 ljudi.“

„Naš moto je bil, da svoboda pride iz puškine cevi. Borili smo se z vladnimi silami, ki jih je podpirala Sovjetska zveza, kar je bilo po svoje paradoksalno, ker so tudi sovjeti komunisti.  Komunisti smo se borili proti komunistom -  oni so bili  komunisti sovjetskega, mi komunisti kitajskega tipa,“ ponazori situacijo.

 

Po 15 letih so Layne in sodelavci porazili vladno vojsko in leta 1991 prevzeli oblast. „Postal sem premier tranzicijskega obdobja z vsemi težavami, ki jih to prinaša. Začeli smo graditi Etiopijo v socialistično državo.“

V praksi spoznal, da socializem ne deluje


Kot premier je bil Layne zadolžen predvsem za ekonomska vprašanja. Tako je kmalu ugotovil, kako malo uporabna je ideologija, v katero je verjel, v praksi: „Po približno treh letih sem začel pod vprašaj postavljati socialistični način upravljanja in vladanja. V stranki sem želel politiko od socialističnega načina premakniti k tržnemu gospodarstvu in demokraciji.“

Kar mu je prineslo težave. „Moj najboljši prijatelj, ki je bil takrat predsednik, politike ni želel spremeniti, in najine razlike so zrasle v konflikt moči. Po 5 letih so prihajale volitve in kazalo je, da bi ga lahko premagal, zato se me je želel prej znebiti. S pomočjo zarote in na podlagi lažnih obtožb me je poslal v zapor.“

Bolj kot zapor sta ga ubijala jeza in sovražtvo


Leto 1996, prvo leto v zaporu, kjer je prebil 12 let, je bilo peklensko, pove. „Bil sem v samici, prvih šest mesecev tudi v temnici, nihče me ni smel obiskati, niti žena in otroka. Z razbitim steklom sem si prerezal žile, skušal sem storiti samomor, a sem preživel. Bil sem jezen, razočaran, poln sovraštva. Tako zelo, da sem imel od tega glavobole. Še posebej sem bil jezen na predsednika, ki me je poslal v zapor. Sicer sem bil v celici, a sem vseskozi, noč in dan sem razmišljal, kako bi ga ubil.“

Danes ugotavlja, da sta ga jeza in želja po maščevanju ubijali bolj kot dejanski zapor. „Medtem ko sem jaz koval maščevanje, se ubijal s sovraštvom, je on delal svoje in name še pomislil ni!

Nato je Layne v brezupnem položaju začel iskati upanje. „Lahko sem bral knjige, zato sem študiral religije. Hinduizem, budizem, dve leti celo islam in sem skušal biti dober musliman. Namen je bil torej najti neko pot, upanje ...“

Ni delovalo. „Po po petih letih sem bil še bolj jezen, razočaran, maščevalen in bolj brez upanja. Vmes so me še mučili, pretepali, večino časa sem imel vklenjene roke in noge.“

Kdo je ta Jezus?


Potem pa je po petih letih v nekem trenutku pristal v bolnišnici, kjer se je pravzaprav začela pot njegove transformacije.  „Sestra mi je prinesla kos papirja, na katerem so bili zapisani stavki Jezus te ima rad, Jezus je pot po kateri greš, Jezus je edini, ki ti lahko da novo življenje. Ta zadnji je zaposlil moje misli. Pet let sem iskal prav to novo življenje. Komunizem sem medtem že zapustil, celo življenje sem bil ateist, izgubil sem vse -  družino in položaj. In zdaj ta papir pravi, da mi lahko Jezus da novo življenje. Začel sem se spraševati, kdo je torej ta Jezus.“

In to tako goreče, da se je lotil celo nekakšne molitve, čeprav kot zaprisežen komunist ni znal moliti. „Govoril sem - ti, ki trdiš, da si Jezus in daješ novo življenje, če si resničen, zakaj mi ne pokažeš, kako mi lahko daš novo življenje. To sem ponavljal več ur. Potem sem zaspal ponoči se je v svetlobi prikazal Jezus in dejal - imam to življenje, da ti ga dam, vendar mi sledi.“

Zgodile so se mu mir, veselje, upanje


Tako opisuje svojo nenavadno izkušnjo srečanja z Jezusom, ki se je, kot pravi, ponovila trikrat, preden je bil dokončno odločen, da mu sledi. Po tej odločitvi je bila sprememba izrazita in velika: „Prve tri stvari, ki so se mi zgodile, so bile bile mir, veselje in upanje. Prej sem bil jezen, kregal sem se s pazniki, jih zmerjal … Potem sem postal prijazen s pazniki, ki so se začeli spraševati, kaj se dogaja. Pozdravljal sem jih, spraševal, kako so … Znova sem imel tudi upanje, zato sem jim povedal, da bom nekega dne zapustil celico. Sprva so bili zelo sumničavi in jih je zanimalo, kaj se dogaja. Ves čas je name pazilo 9 paznikov. Trije so po moji izkušnji sprejeli vero.“

Čeprav je najprej upal, da mu bo Jezus dejansko hitro pomagal iz zapora, je tam ostal še sedem let, ki jih danes imenuje zlata leta: „Ta čas mi je koristil, izkoristil sem ga, da sem študiral besedila, zbližal sem se z Bogom, naučil sem se moliti. Vsi komunistični pogledi so se razblinili, perspektiva, kako vidim ljudi, življenje se je čisto spremenila. Nasilen človek, ki je bil 15 let gverilec, je začel govoriti o ljubezni, miru in spravi. Zaporniška celica je bila grozljiv kraj, a bil sem pomirjen, poln upanja.“

Edino skrb so mu predstavljali žena in otroci, ki so morali po njegovi aretaciji pobegniti iz države. „Tudi žena je bila komunistka in borka. Molil sem zanje in jokal za njimi. Upal sem, da bo tudi žena spoznala Jezusa. Ko mi je eden od paznikov, ki je sprejel vero, pretihotapil telefon, sem ji povedal, kaj se mi je zgodilo. In dejala mi je,  da se je njej v istem času kot meni, zgodilo nekaj podobnega. In da mu tudi ona sledi.“

Odpustil predsedniku, ki ga je dal zapreti


In potem je prišel dan, ko je odkorakal iz zapora. „Poklical sem v urad prijatelja in predsednika, ki me je dal zapreti. Po nekaj dneh so sporočili, da ga naj obiščem v pisarni. Objel sem ga, mu povedal, da mu odpuščam in ga imam rad. Mislim, da ni mogel verjeti svojim ušesom.“ Layne pravi, da je bil to zanj občutek dokončne osvoboditve in spremembe.

V politiko se ni vrnil. Namesto tega danes po svetu ljudem razlaga svojo izkušnjo notranje spremembe, srečanja z Jezusom, pripravlja seminarje za voditelje. Ko je, kot pravi, ugotovil, da mu je, kot „zakrknjenemu komunistu, ki je v bojih ubil veliko ljudi“, Jezus odpustil, si je odpustil tudi sam, več ljudi je prosil za odpuščanje.

Sporočilo Slovencem


Moč odpuščanja je tudi sporočilo, ki za je prinesel Slovencem. „Vem, da ste tudi pri vas šli čez izzive in boje, da imate kot narod rane. Moja država je šla čez eno najdaljših vojn v Afriki. Ko smo se 15 let borili, so umirali ljudje na  naši in vladni strani. Vsi so bili Etiopijci, bratje. Umrli so milijoni. Verjamem, da lahko mojo deželo reši le pot odpuščanja, enako velja za Slovenijo in druge države s podobno izkušnjo. Druge poti ti. Druga možnost je namreč krog sovraštva, vojne in maščevanja.“

Zanimiv je njegov pogled na vloge v procesu odpuščanja. Medtem ko so številni prepričani, da mora priti do tega na obeh straneh, Layne opozarja, da Bog posameznika sodi po njegovih dejanjih, ne dejanjih nekoga drugega: „Zakaj se potem mi toliko sprašujemo o drugih? Opravimo svoj del odpuščanja! Pa ne želim poenostavljati odpuščanja. Odpuščanje je boleče. Je pa edina pot.“

E. V.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30