Nejc Krevs: Žalosti me, da je koalicija prepustila preveč nacionalkinih niti stranki Levica (2. del)

V prvem delu intervjuja z novinarjem Televizije Slovenija in avtorjem filma Med, mleko in nemir Nejcem Krevsom, ki smo ga na Domovini objavili včeraj, smo spregovorili o situaciji v Izraelu in Gazi po napadu Hamasa ter širši geopolitični situaciji, ki je pripeljala do tokratne vojne.

V drugem delu pa smo spregovorili o odzivih mednarodne in slovenske javnosti ter razmerah na Televiziji Slovenija, pa tudi o odnosu, ki ga je imel z nedavno pokojnim Sašem Hribarjem, ki mu je bil kot drugi oče.

Na Zahodu vidimo enotnost v podpori Izraelu s strani političnih elit. Na drugi strani pa vidimo mase na ulicah, ki protestirajo v podporo Hamasu. Kako si razlagate podporo teroristični organizaciji na ulicah evropskih in ameriških mest?

Te razmere nas lahko močno skrbijo, saj se znova stopnjuje antisemitsko ozračje na stari celini, še posebej v Franciji, Nemčiji in Združenem kraljestvu. Vse več evropskih držav se je odločilo za prepoved shodov v podporo Palestini, saj ti odkrito podpirajo Hamasov terorizem in uničenje države Izrael. Upam, da o prepovedi razmišlja tudi Slovenija, ne želim si, da bi se znašli na napačni strani zgodovine. Shode sta med drugim prepovedali tudi sosednji Avstrija in Madžarska. Slovenijo obvezuje solidarni duh Evropske unije, ki temelji na judovsko-krščanskih vrednotah. Zavedati se moramo, da so nam Atene dale demokracijo, Rim pravo, Jeruzalem pa duhovni in kulturni etos.

Jasno je, da na ulicah evropskih in ameriških mest gledamo arabsko diasporo, ki je po naravi še bolj nacionalno zagreta kot domače palestinsko prebivalstvo. Civilisti v Gazi si zdaj želijo samo miru, medtem ko si ljudje na tisoče kilometrov stran želijo novega prelivanja krvi. Ta teden sem bil v Zagrebu na judovski konferenci političnih in verskih voditeljev, kjer so poudarili skrb pred novim evropskim valom nasilja nad Judi, ki se lahko širi prav s protesti v podporo Palestini.

O tem sem želel poročati, vendar se je očitno mnogim na RTV Slovenija zdela trditev pretirana, zato sem jo moral umakniti iz reportaže. No, le dva dneva pozneje, ko so propalestinski protestniki že zažigali avtomobile, proslavljali pokole izraelskih civilistov in razbijali judovske trgovine po Evropi, smo o tem bili primorani poročati tudi na nacionalki. Prav tako bi opozoril še na eno medijsko anomalijo ... zakaj ne poročamo o izraelskih beguncih oziroma začasnih prebežnikih, temveč jih poimenujemo zgolj Izraelci, ki so si denimo v Sloveniji poiskali zatočišče. Tudi Izraelci bežijo pred vojno. Ne razumem, zakaj ne znamo biti solidarni do obeh narodov, tako do Izraelcev kot tudi do Palestincev. Oboji so žrtve, oboji potrebujejo empatijo. Če ne bomo z Izraelom solidarni in če se terorizmu ne bomo odločno uprli, bomo kmalu Evropejci nove žrtve.

Če ne bomo z Izraelom solidarni in če se terorizmu ne bomo odločno uprli, bomo kmalu Evropejci nove žrtve.

V Sloveniji sta tako koalicija kot opozicija stopili složno na stran Izraela, na drugi strani pa imamo radikalno stranko Levica, ki je izrazila izrazito podporo Palestini, celo dvomijo v terorističnost dejanj Hamasa in jih skušajo legitimirati.

Žalosti me ne le zavajanje, temveč predvsem veliko nepoznavanje razmer na Bližnjem vzhodu. Menim, da je to, kar so si privoščili nekateri predstavniki stranke Levica, vredno popolne obsodbe in terja politično odgovornost. Ne želim si, da bi Slovenija postala črna pika na zahodnem zemljevidu. Prav tako si ne želim, da bi nekateri politiki kvarili mednarodni ugled Slovenije. Judovska država je bila žrtev terorizma. Če neka politična sila tega ne priznava in v terorizmu vidi oboroženi odpor, je to nedopustno. Ob tem velja poudariti, da pri številnih mednarodnih konfliktih stopijo na napačno stran najbolj skrajne politične sile iz levice in desnice. Takšne stranke nimajo kaj iskati v širšem evropskem političnem prostoru.

Prav tako bi izpostavil, da je nesprejemljivo govoriti o palestinskih borcih, ki so se infiltrirali na jug Izraela. Gre za teroriste, islamske skrajneže, če hočete. Zamegliti dejstva o ubitih izraelskih civilistih, ki so bili posiljeni in zažgani ter odvrženi po ulicah, je nesprejemljivo. Mislim, da se, z izjemo Levice, tako v koaliciji kot v opoziciji zavedajo tragičnosti dogodkov na jugu Izraela.

Je odziv Evrope in Zahoda intenzivnejši tudi zaradi državljanov Evrope, ki so bili žrtve tega napada?

Mislim, da ne. Evropa je videla, kaj se dogaja ... to presega miselne okvirje humanosti. Boj proti terorizmu ne pozna barve kože, veroizpovedi in različnih političnih prepričanj. Surove eksekucije otrok, starejših in celih družin bodo ostale v zavesti zahodnega človeka. Mislim, da je svet dojel, da imamo opravka z Islamsko državo, preoblečeno v Hamas, ki religijo zlorablja za svoja skrajna dejanja.

To po drugi strani ne sme vzbujati odklona do nedolžnih palestinskih civilistov, ki so ujeti v Gazi in nujno potrebujejo humanitarno pomoč.

Na RTV Slovenija zaznavamo veliko tega sentimenta naklonjenosti Hamasu, podobnega stranki Levica. Od kod ta sentiment?

Težko vam povem, pri meni ga ne boste našli. (smeh) Lahko rečem le, da se na drugih radiotelevizijah trudijo še bolj ohranjati profesionalne standarde, ko poročajo o izraelsko-palestinskem konfliktu. Sam sem trenutno na stranskem tiru glede pokrivanja in komentiranja aktualnih dogodkov v Izraelu in na avtonomnih palestinskih ozemljih.

Žalosti me, da je koalicija prepustila preveč nacionalkinih niti stranki Levica. Od tod verjetno tudi večja nenaklonjenost in demonizacija Izraela in Združenih držav Amerike. Ta neprestana mantra o imperialističnih silah in kapitalistični hegemoniji je povsem preživeta. Sam verjamem v liberalno demokracijo, rojen sem leta 1995 in me zanima predvsem napredek naše družbe. Občasno imam občutek, da se na RTV Slovenija živi v nekih drugih časih.

Odraščali ste z RTV Slovenija, v nekem intervjuju ste omenili, da ste otrok te hiše. Kako so se razmere na RTV Slovenija spreminjale skozi čas, ki ste ga preživeli tam?

Stagnacija RTV Slovenija traja že kakšno desetletje. Imam srečo, da sem kot najstnik prvič prestopil prag te največje kulturne institucije pri nas. Spoznal sem vse pomembne delovne procese, si nabiral izkušnje in se učil od starejših kolegov in kolegic. To me je pripeljalo do novinarskega in voditeljskega stolčka Infodroma, jutranjih, popoldanskih in večernih poročil, Prvega dnevnika in naposled tudi osrednjega dnevnika in Slovenske kronike. Kratko sem sodeloval tudi z oddajami Studio city, Obzorja duha, Osmi dan in številnimi drugimi televizijskimi oddajami. Sicer pa sem še vedno aktiven tudi v verskem uredništvu Radia Slovenija.

Vedno sem stremel k temu, da bi se čim bolj govorno in fonetično izobrazil. Nikoli nisem preskakoval vrste. Bil sem vse. Od mlajšega dežurnega novinarja, poročevalca in novinarja v redakciji do voditelja različnih oddaj.

Ko zdaj gledam nazaj, se mi zdi, da zaznavam nekakšen boj starejše generacije proti mlajši. Starejša generacija bi še vedno rada imela glavni vpliv na RTV Slovenija. Pri tem pa, kot da so pozabili, da so bili tudi oni nekoč v naših letih in so dobili priložnost, da se usedejo na voditeljski stolček najbolj paradnih oddaj. Ta odnos se mi zdi neprimeren in podcenjujoč do mlajših kolegov, saj smo se že dokazali in še se bomo.

No, ne vem sicer, zakaj bi moral na pozicijo voditelja dnevnika čakati 20 let in več?! Veseli me, da sem presekal iluzorne predstave o tem, da je to nek božanski prestol, namenjen izbrancem. Tudi čas tistih, ki se imajo za bogove, bo minil.

Ekipa, ki se je zadnji dve leti borila proti prejšnjemu vodstvu, je zdaj napovedala, da je čas vračanja ugleda, depolitizacije, in ostalih napovedi. Kako se to kaže v praksi v zadnjih dneh in tednih?

Mislim, da gledanosti ne bo, standardi so tam, kjer so, in stagnacija se bo verjetno nadaljevala. V kontekstu svoje razrešitve vidim predvsem razočaranje številnih gledalk in gledalcev, ki so mi pisali, da bodo pogrešali moje voditeljsko delo.

Meni so nestrokovnost očitali ljudje, ki so sami nestrokovni. Mnogi niso šli čez fonetično in govorno šolo Radia Slovenija. Mnogi niso imeli privilegija, da bi se lahko učili od najboljših. Sam sem produkt Maje Šumej, Ivana Lotriča, Bernarda Stramiča, Mihe Zora, Mateje Juričan in nenazadnje Saše Hribarja, večne ikone RTV Slovenija.

Še vedno med številnimi zaposlenimi vlada nezadovoljstvo. Nekaterim se je hudo mudilo na položaj, ne zamerim jim. Upam, da bo javna RTV v prihodnje v boljši kadrovski in finančni kondiciji. Izgubljamo namreč zaupanje gledalcev. Ponižujoče je, da bi delali le za pohvale pravovernih političnih skrajnežev in anonimnih trolov na družbenih omrežjih.

Po nastopu v. d. odgovorne urednice smo v javnosti poročali o čistkah. Je ta ocena točna? Kako bi opisali dogajanje okoli umika nekaterih voditeljev s televizije?

S kolegico Polono Fijavž sem vedno imel korekten in profesionalen odnos, tako prej, ko je bila dopisnica iz Berlina, kot tudi sedaj. Lagal bi, če bi rekel da nisem bil presenečen, ko so se začele nekatere stvari tako hitro odvijati.

Sam nisem dobil nobenega pojasnila, da bi karkoli delal neprofesionalno ali nestrokovno oziroma da bi izgubil njeno zaupanje. Enostavno mi je povedala, da postavlja novo ekipo. Ampak funkcija odgovornega urednika ni politična funkcija, da bi kar vse zamenjal, dobro je namreč izkoristiti že izdelane kadre. Vedno sem se boril za obstanek, nikoli za oblast. Sem mlad človek, priložnosti bo še veliko. Tako znotraj kot zunaj te institucije.

Polona Fijavž je napovedala, da se boste tisti, ki vas je umaknila z voditeljskih mest, lahko dokazovali na druge načine. Kako to izgleda, kakšne načine?

Bil sem voditelj osrednje informativne oddaje. Osrednjih informativnih oddaj ni veliko, zagotovo pa tja ne spadajo jutranja poročila in Prvi dnevnik, kar bom vodil po novem, pa še to le nekaj terminov na mesec. Na mizi naj bi bile še možnosti, da vodim oddajo Politično in pripravljam Utrip. Zaenkrat še čakam na uredniške odločitve.

Nedavno smo se poslovili od enega vidnejših obrazov RTV Slovenija, Saša Hribarja, s katerim sta bila tudi sorodstveno povezana. Kako ste doživeli to slovo?

Zame je bil to kar hud udarec, ker mi je bil Sašo kot drugi oče. Bil je človek, ki je kreativno ustvarjal in je prepoznal potenciale v ljudeh. Nikoli ne bom pozabil najinih dolgih telefonskih pogovorov, poletnih oddihov na Mljetu in košarkarskega igrišča, ki ga je imel na Vrhu nad Višnjo Goro. Privoščil mi je, veselil se z menoj, me bodril in moje zmage jemal tudi za svoje. Ponosen je bil, ko sem prvič odvodil osrednji dnevnik, se podpisal pod dokumentarni film in napisal knjigo.

Prihodnje leto bomo imeli že deseti Krevs cup turnir, prvič brez njega in prvič v njegov spomin. Kanček njegovega svetovljanstva je verjetno prispeval tudi k temu, da sem našel svoje strokovno zanimanje za Izrael. Tudi sam ga je obiskal, kjer je imel smešno prigodo. Kamorkoli smo prišli, je vedno rad skočil v prvi bazen, ki ga je našel. V Izraelu je bil to nek privaten kompleks, kar pa ga ni ustavilo. Potem so se prižgali alarmi in prestrašenemu lastniku je pojasnjeval svoje navdušenje nad bazenom.

Skratka, v mojem življenju je pustil velik pečat. Hvaležen sem mu, da me je vsa ta leta intelektualno hranil in spodbujal.

Sašo presega ideološke in politične boje. Poznam ga kot človeka, ki je imel veliko spoštovanje do vseh pomembnih svetovnih in političnih nazorov, filozofij in religij. Zame bo vedno Aleksander (Veliki). Neizmerno sem ga imel rad, tako kot on mene. V onostranstvu nadaljujeva ...

Različni ljudje so imeli različne poglede nanj, veljal je za enega večjih kritikov prejšnjega vodstva v programskem svetu. Pa kljub temu, če bi bil še med nami, kako menite, da bi gledal na trenutno situacijo v tej hiši?

Sašo je pogledal vsako informativno oddajo, ki sem jo vodil, in vsak novinarski izdelek, pod katerega sem se podpisal. Bil je človek, ki je poklical, še preden sem uspel priti iz studia. V trenutku največje gonje proti meni mi je rekel: »Nejc, nič ti ne morejo, dober si.« Cenil sem njegovo mnenje, saj je bilo iskreno. Znal je dajati konstruktivne kritike in motivacijske spodbude. Vedno je od mene zahteval največ, želel je, da sem boljši od drugih. Obžalujem, da je tako hitro odšel, a del njega gotovo živi v meni.