Nejc Krevs: Rešitev dveh držav je trajno mrtev projekt, z aktualno vojno pa umira tudi vprašanje palestinske samostojnosti (1. del)

Foto: Jernej Prelac, Domovina
POSLUŠAJ ČLANEK

Po brutalnem napadu skrajnežev Hamasa na kraje v bližini meje med Izraelom in Gazo je Izrael napovedal in tudi že začel izvajati ofenzivo na Gazo z namenom uničenja Hamasa. O dogajanju v Izraelu smo se pogovarjali z novinarjem in voditeljem TV Slovenija ter avtorjem filma Med, mleko in nemir, Nejcem Krevsom, dobrim poznavalcem bližnjevzhodnih razmer.

Spregovorili smo o ozadjih in posledicah zadnje eskalacije, političnih razmerah in možnostih razrešitve ter poglobitve konflikta.

Ves svet so pretresli posnetki grozljivih pokolov več sto Izraelcev na območjih blizu Gaze. Bili ste v Izraelu, poznate tamkajšnje ljudi – kako so to doživljali oni?

Res je, še pred letom dni sem obiskal izraelska naselja ob meji in si ogledal zajeti Hamasov podzemni tunel, ki je nekoč služil za infiltracijo palestinskih skrajnežev na suvereno ozemlje judovske države. Z gotovostjo lahko rečem, da ni izraelske družine, ki ne bi izgubila ali pogrešala koga izmed bližnjih v tej vojni. Gre za nenehni stres, ki teče po venah izraelskega vsakdana. Ljudje so panični, nemirni in v stalni pripravljenosti na nove raketne napade. Vsak dan se odkrijejo nova grobišča nedolžnih civilistov, ki so bili posiljeni, prestreljeni ali celo živi zažgani. Teroristi niso izbirali: od otrok do starejših, turistov in domačinov. Zajete talce so odpeljali v palestinsko enklavo Gazo, kjer so jih javno poniževali in popolnoma dehumanizirali.

Mislim, da dejansko govorimo o izraelskem »enajstem septembru«. Tako kot je bil takrat to šok za ves zahodni svet, tako tudi danes brutalni civilizacijski odkloni Hamasa in Islamskega džihada obremenjujejo pretreseno zavest celotnega Zahoda.

Izrael je vedno bil sredi nemirnega Bližnjega vzhoda, »navajen« življenja s terorističnimi napadi, če se na to sploh da navaditi, pa vendar se zdi, da je situacija tokrat drugačna. Kje so bistvene razlike?

Med izraelskimi obrambnimi silami ter Hamasom in Islamskih džihadom, ki napenjata vojaške moči v Gazi, smo bili vajeni eskalacij po zraku. Torej potekala je tekoča izmenjava zračnih napadov, ki se je navadno zaključila v nekaj tednih. Tokrat pa govorimo o invaziji palestinskih skrajnežev na suveren izraelski teritorij. Hamas se je pohvalil, kako so njihove dobro pripravljene enote z buldožerji zradirale nekatere dele meje in se infiltrirale na jug Izraela.

Gre za nenehni stres, ki teče po venah izraelskega vsakdana. Ljudje so panični, nemirni in v stalni pripravljenosti na nove raketne napade.

Postavi se vprašanje, kaj so počele izraelske obveščevalne službe. Zatajil je celoten varnostni sistem. Kaj so počeli pri Šin Betu, Amanu, Mosadu? Gre za cenjene službe, ki so v preteklosti izvrševale najbolj natančne operacije izraelskih tarč. Ne moremo tudi mimo politične odgovornosti. Menim, da s to totalno vojno prehajamo v novo politično obdobje v Izraelu, saj bo moral premier Benjamin Bibi Netanjahu, ki velja za voditelja z najdaljšim stažem v zgodovini judovske države, prevzeti odgovornost. Za izraelsko politiko bo sicer še čas, zdaj dobivamo krizni kabinet, ki bo zamenjal najbolj desno vlado doslej. Netanjahu tako ostaja na premierskem stolčku, špekulira pa se, da naj bi egipčanske oblasti nekaj dni pred napadom posvarile Izraelce, da se ob meji z Gazo nekaj dogaja. Očitno nihče tega ni jemal resno.

Skratka cena, ki jo Izrael v tem trenutku plačuje za politični in varnostni spodrsljaj, je ogromna. Velja poudariti, da za napadom stoji Iran, glavni akter protiizraelskega sentimenta v regiji. Bojim se, da imamo večjo zgodbo od realnosti.

Za Izraelom je vendarle politično gledano turbulentno obdobje, v manj kot štirih letih so imeli pet volitev. Gre tudi tej politični nestabilnosti pripisati slabo pripravljenost na napad?

Ko sem novembra 2022 za Televizijo Slovenija spremljal izraelske volitve, je bilo čutiti popolno polarizacijo družbe.

Vse skupaj je zreducirano na glavnega političnega akterja in prekaljenega mačka desnice Benjamina Netanjahuja, ki sva ga že omenjala. Ne gre zgolj za družbeni boj med teokratičnimi in demokratičnimi načeli, temveč odkrito (ne)strinjanje z Netanjahujevo več kot petnajstletno vladavino. Zgradil je kult osebnosti, ki je mnoge Izraelce prepričal, da brez njega ni in ne bo stabilne judovske države, ob tem velja poudariti, da ima veliko masla na glavi, bremenijo ga namreč obtožbe o korupciji in zlorabi položaja. Pred roko pravice ga brani imuniteta.

Kljub vsemu velja poudariti, da je njegova zapuščina velika. Državo je gospodarsko preuredil iz nekega semi socializma v liberalno demokracijo, zato danes Izraelu pravimo start up nation. Kritiki mu očitajo, da se oblasti nikoli ni zares nasitil, zato se je z leti politično pokvaril. Vsaka naslednja vlada, ki jo je vodil, je bila bolj desna. Žal je bilo v tem času tudi vse več terorističnih napadov in volilno telo se je pomaknilo celo proti skrajni desnici, kar pa še najbolj ogroža stabilnost Izraela.

Trenutni minister za nacionalno varnost je Itamar Ben Gvir, ki velja za judovskega skrajneža in je bil zaradi hujskanja proti Palestincem že za zapahi. Nedopustno je, da tak človek zasede tako visok položaj v izraelski vladi. Tudi glede tega bo moral Netanjahu prevzeti odgovornost, zato ocenjujem, da se njegova era počasi izteka. Drži pa tudi, da ga nikoli ne moremo povsem odpisati (smeh).

Veliko bo odvisno od izraelskega pravosodnega sistema, ki ga lahko spravi ne le na smetišče politične zgodovine, temveč tudi za zapahi. Vojna je Bibiju kupila nekaj časa, gotovo pa mnogi Izraelci obžalujejo, da se ni umaknil že prej, ko bi lahko to storil dostojno in bi ostal eden največjih političnih herojev v sodobnem Izraelu.

Foto: Jernej Prelac, Domovina

Je ta kult osebnosti oz. občutek varnosti s tem napadom načet?

Izrael se podaja v vojno s Hamasom, pri čemer mnogi opozarjajo, da bo zaradi militariziranosti in goste poseljenosti Gaze to urbano vojskovanje v najbolj peklenski obliki. Kaj to pomeni za izraelsko družbo? Kako visoko ceno je Izrael pripravljen plačati?

Posnetki, ki prihajajo iz Gaze, so žalostni. Medtem ko nedolžni palestinski civilisti trpijo, se Hamas baha z iznakaženimi trupli Izraelcev, ki jih v znamenju triumfa vlači po ulicah Gaze. 

Napad se je zgodil na 50. obletnico jomkipurske vojne. Gre za simboliko ali širšo motivacijo? Kakšna je širša geopolitična slika dogajanja?

Zagotovo je nekaj simbolike v tem, nenazadnje so se skoraj vse judovsko-arabske bitke končale z izraelskim ponižanjem Arabcev. Po petdesetih letih je Izrael znova presenečen in bolj ranljiv kot kadarkoli prej.

Iran ves čas izraža željo po uničenju Izraela, pa vendarle gre za šiitsko državo, Hamas pa je sunitska organizacija. Potem je tukaj Rusija, ki ji je v interesu destabilizacija, da se odmakne fokus od Ukrajine, pa vendarle je imela do zdaj z Izraelom nekakšen pakt o nenapadanju oz. poseganju v interese drug drugega. Kako si razlagate te paradokse?

Tukaj obvelja bližnjevzhodno načelo, da je sovražnik mojega sovražnika moj prijatelj. Za Iran je Izrael mali satan, Amerika pa veliki satan. To ves čas ponavljajo.

Rusiji je v interesu preusmerjanje pozornosti k drugemu večjemu konfliktu. Ko zdaj izraelsko-palestinski konflikt prihaja v ospredje, bodo Rusi skušali to izkoristiti. Nekateri obveščevalni viri pravijo, da je po mnenju Rusije, Izrael preveč odločno podprl ukrajinski boj za suverenost in to je zdaj cena, ki jo morajo plačati Izraelci.

Velja omeniti, da dva milijona izraelskih državljanov govori rusko in prihaja iz držav nekdanje Sovjetske zveze. Med njimi so mnogi del profesionalne elite: od politikov, poslovnežev do lobistov in vojaških poveljnikov.

Pomembno je poudariti še en geopolitični aspekt, če se vrnem na Iran. Cilj te države je zagotovo preprečiti normalizacijo odnosov med Izraelom in Savdsko Arabijo oziroma v praksi preprečiti nadaljevanje abrahamskih sporazumov, ki so se začeli leta 2020 pod pokroviteljstvom ameriškega patronata.

Zahod si prizadeva vzpostaviti novo »svilnato« pot iz Indije, preko Savdske Arabije in Izraela v Evropo. Želja je vzpostaviti hitro železnico čez večji del Bližnjega vzhoda. To bi ogrozilo gospodarsko moč Rusije in Kitajske ter ostalih sil »vzhodnega« bloka. To je širši pogled. Malo bližnji pa odpira še eno razsežnost Hamasovega napada, in sicer: Izrael je preveč podcenjeval moč Hamasa, ki se je na ta napad pripravljal več let. Morda celo desetletje ...

Foto: Jernej Prelac, Domovina

Največjo ceno, kot že omenjeno, bodo plačali palestinski civilisti. Hamas do njih očitno nima nobene afinitete. Kako je mogoče, da ima vendarle med njimi takšno podporo oz. od kod takšen odnos Hamasa do svojih ljudi?

Hamas je zločinska organizacija, ki od leta 2007 izvaja popolni nadzor nad Gazo. To pomeni, da vlada vojaška diktatura islamskih skrajnežev, ki v zadnjih petnajstih letih za razpis demokratičnih volitev še niso slišali. V Gazi na 365 kvadratnih kilometrih živi 2,3 milijona ljudi. Večina je odvisna od humanitarne pomoči, elektrike imajo le pet ur na dan. Okoli 50 odstotkov prebivalstva predstavljajo otroci, mlajši od 18 let. Razmere so katastrofalne in ljudi silijo v obup. Ta obup rojeva terorizem, po terorizmu sledi odločen izraelski odgovor in tako se vrtimo v začaranem krogu krvoločnosti. Gaza je pod blokado, ki jo poleg Izraela dovršuje Egipt. Zdi se, da so preostale arabske sile v regiji imele Palestince vedno za prvega kmeta, ki je vselej žrtvovan na geopolitični šahovnici Bližnjega vzhoda. Nekateri arabski interesi znajo dobro zlorabiti palestinsko vprašanje za lasten kapital in teritorialni apetit.

Hamas je zločinska organizacija, ki od leta 2007 izvaja popolni nadzor nad Gazo. To pomeni, da vlada vojaška diktatura islamskih skrajnežev, ki v zadnjih petnajstih letih za razpis demokratičnih volitev še niso slišali. 

Tudi vojne so znale dobro premešati karte. Samo poglejmo vojno za neodvisni Izrael leta 1948. Po vojni so si Gazo prilastili Egipčani, Zahodni breg Jordanci, vmes pa je še malo vzel Izrael. Tragiko nakbe so v resnici tihoma sprejeli tudi arabski narodi. Še nekoliko prej pa je bil problem tudi, da so kolonialni lisjaki Britanci preveč obljubljali tako judovski kot arabski strani, hkrati pa si niso prizadevali, da bi našli ustrezno rešitev. Leta 1947 so dvignili roke nad ozemljem in prepustili rešitev Združenim narodom. Ti so razdelili ozemlje na dve državi in od takrat naprej govorimo o konfliktu, ki še kar traja in obremenjuje ves svet.

Večkrat smo videli poskuse ustanovitve dveh držav. Običajno je Izrael bil tisti, ki je rešitev sprejel, Palestinci pa bolj ali manj niso bili pripravljeni sprejeti nobene rešitve, ki bi vključevala obstoj Izraela. Je kadarkoli obstajala resna možnost, da bi nastali dve državi, ki bi med seboj sobivali?

Moram pritrditi prvi izraelski premierki in eni prvih žensk na tako visokem položaju sploh, Goldi Meir, ki je rekla, da bo mir dosežen, če bodo Arabci odložili orožje. Če pa bodo orožje odložili Judje, Izraela več ne bo. 

Kakšen je interes Izraela, da gradi na Zahodnem bregu nove judovske naselbine?

Tako leve kot desne vlade so podpirale gradnjo po mednarodnem pravu ilegalnih judovskih naselbin. Izrael ima interes, da se teritorialno širi, vendar tega ne podpirajo vsi Izraelci. Na Zahodni breg se navadno priseljujejo judovski ultra nacionalisti in verski fanatiki, ki gradnjo naselbin opravičujejo z dejstvom, da sta na tem območju nekoč bili zgodovinski pokrajini Judeja in Samarija. Gre za iredentistični konstrukt, ki ga lahko primerjamo z idejo, da bi Italijani želeli obnoviti rimski imperij. Sodobna država Izrael ima lahko duhovne in kulturne temelje v starodavnem izraelskem kraljestvu, ne pa tudi v tedanjih teritorialnih mejah. Naselbine ne koristijo Izraelcem, še huje pa je za Palestince.

Od časov, ko smo bili najbližje možnosti dveh držav, sta se tako Izrael kot Palestina radikalizirala. Palestinci pod Hamasom, Izraelci pa so zavili v desno. Vidite srednjeročno kakšen potencial za nek mir oz. rešitev vprašanja?

Rešitev dveh držav je trajno mrtev projekt. Kot večni idealist sem sicer v tej platformi videl zametek miru, vendar razmere na terenu tega nikakor ne odražajo.

Z aktualno vojno se bojim, da umira tudi vprašanje palestinske samostojnosti, ki so ga zdaj dokončno pokopali palestinski teroristi.

Izraelci in Palestinci so obsojeni na mir brez miru. Bojim se, da bomo še naprej stopicali na mestu. Bodoča palestinska država je bolj podobna švicarskemu siru kot pa neki enotni ozemeljski etniji, vsaj ko govorimo o Zahodnem bregu. Bojim se, da po drugi strani o Gazi kot palestinski enklavi po tej vojni ne bomo mogli več govoriti.

Foto: Jernej Prelac, Domovina

Hezbolah se je že aktivno vključil v obstreljevanje. Vdorov od tam še ni. Bi se lahko temu spopadu priključil Libanon oz. še kdo drug?

Težko je napovedati, saj glede na trenutno katastrofalno gospodarsko situacijo v Libanonu mislim, da si tam nihče ne želi nove vojne z Izraelom. Libanonski premier Mikati je že pozval k zadržanosti. Po drugi strani je vprašanje, koliko moči v Libanonu sploh še ima aktualna politična oblast, saj Hezbolah večino svojih operacij na jugu države izvaja sam oziroma s pomočjo Irana, torej brez libanonskega vladnega blagoslova. Tukaj bi pustil stvari še odprte, več bo jasno v naslednjih nekaj dneh ali celo tednih.

Mislim, da bi vmešavanje Hezbolaha pomenilo totalno vojno med Zahodom z Združenimi državami Amerike na čelu in Iranom. 

Hezbolah bi kot glavni proksi Irana lahko skušal povezati še kakšne sile, denimo iz Sirije, v boju proti Izraelu. Vendar je neka nova arabska pomlad manj verjetna. Mislim, da bi vmešavanje Hezbolaha pomenilo totalno vojno med Zahodom z Združenimi državami Amerike na čelu in Iranom. Če se vrnem k sobotnemu napadu Hamasa na jug Izraela: Namen džihadističnih pokolov je bil prav to, da bi se znova obudile palestinske aspiracije. Te si v mnogih pogledih predstavljajo zemljevid Bližnjega vzhoda brez Izraela.

V drugem delu intervjuja, ki ga boste lahko prebrali jutri, pa smo spregovorili tudi o mednarodnem odzivu na dogajanje v Izraelu in o razmerah na Radioteleviziji Slovenija, kjer je bil Krevs nedavno odstranjen z mesta voditelja osrednjega TV dnevnika
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike