Ne multi-kulti, svobodno sobivanje na podlagi identitete in skupnih norm je osnova za mir

Ob pogledu na proteste z ropanjem in požiganjem v Evropi in ZDA lahko opazimo, da gre v veliki meri za mesta, ki imajo velike gete povsem drugačne kulture kot je dominantna kultura večinskega naroda. Lahko bi hitro zamahnil z roko in rekel, da sobivanje različnih kultur na dolgi rok pač ne funkcionira, a problem je v resnici bistveno kompleksnejši.

Sobivanje je možno

Če pogledamo v preteklost, lahko vidimo, da so bila velika svetovljanska mesta, kot denimo nam najbližji Trst, pa Dunaj, Berlin, Pariz in London, polna pripadnikov različnih kultur. Tudi danes lahko najdemo kraje po svetu, kjer biva več različnih kultur v miru in sožitju. Zakaj je torej ponekod in nekdaj možno sobivanje kultur, v nekaterih primerih pa enostavno ne deluje? Problem ni v sobivanju kultur, ampak v multikulturalizmu.

Uspešno sobivanje več ljudi na istem kraju, pa naj bo to stanovanje, družina, vas, mesto ali pa država, je možno ob določenih predpostavkah. Ljudje, ki bivajo skupaj, morajo biti svobodni, upoštevati morajo skupne norme, ki veljajo za vse enako, imeti vsaj nek osnoven skupen cilj in identiteto.

Homogenost neke skupnosti močno pripomore h kohezivnosti.

Z eno besedo lahko rečemo temu tudi kultura. Pripadniki določenega naroda, določene religije ali pa plemena, če hočete, imajo že samo zaradi tega, ker pripadajo isti skupnosti, vezivo, ki jih drži skupaj. Z razlogom so v Evropi države v glavnem nacionalne. In del problema Afrike je tudi to, da so države izrazito nenacionalne, saj so meje držav v glavnem risali birokrati na evropskih dvorih, ki večinoma niso nikoli stopili na Afriško celino. Večina Afriških držav ima tako znotraj svojih meja več ljudstev in večina ljudstev je razdeljena med več držav. Premnoge državljanske vojne so nastale ravno na podlagi tega.

Potrebna je vsaj osnovna skupna kultura

Homogenost neke skupnosti močno pripomore h kohezivnosti. Pripadniki istega naroda imajo podobno kulturo, povezujejo jih iste stvari in imajo skupno identiteto. Pri tem je dokaj vseeno, ali gre za belce, ali črnce, Slovane, Germane ali Arabce. Homogena država se ravna po ustaljenih normah, ki jih je družba izoblikovala skozi čas.

A vselej so ljudje trgovali, potovali in se mešali med seboj. Še posebej v mestih, kjer pride skupaj večja koncentracija ljudi, je to opaznejše. Toda tudi v mestih so se (sicer pripadniki različnih kultur) zbirali svobodno, imeli so nek skupen cilj, v mestih veljajo določena pravila, ki se jih vsi držijo in različne kulture se med seboj celo bogatijo.

Multikulturalizem je politično gibanje, ki prek preseljevanja vsiljeno ustvarja globalno kulturo pri čemer izkorišča ljudi za bogatenje promotorjev te agende.

Celo cele države so zmožne ohranjati kohezivnost, čeprav so nastale z mešanjem različnih kultur, kar so najlepše nakazale ravno Združene države Amerike. Toda tudi v teh kulturno mešanih okoljih mora veljati neka skupna kultura, pa naj bo to skupni imenovalec priseljencev ali kultura gostujočega naroda, ki običajno vključuje skupno željo po boljšem življenju, sodelovanju, miru, redu in pravičnosti. Kje torej nastajajo problemi, ki se manifestirajo v današnjem času? Problem je vselej, kjer manjka eden ali več prej omenjenih elementov.

Svoboda, pravičnost in identiteta

Pojavijo se, če del skupnosti ni svoboden. Tako je povsod, kjer imamo sužnje, ali pa del skupnosti izvaja tiranijo nad preostalimi. Vzrok problema je lahko tudi pomanjkanje osnovne kulture, ki velja v celotni skupnosti. To se zgodi, ko gostiteljska država zanika svojo kulturo in norme, ki so sicer veljale na tem območju, ali pa različne skupine, ki sobivajo, ne najdejo najmanjšega skupnega imenovalca, skupne kulture, cilja. Problem lahko nastane tudi, če posamezniki nimajo identitete, ko odpovejo sistemi, ki sicer ustvarjajo red, in ko imajo ljudje občutek, da ni pravičnosti. In problem vselej nastane takrat, ko v mešanem okolju politično gibanje zlorabi pripadnost določeni skupini za dosego parcialnih političnih ciljev.

V čem je torej razlika med sobivanjem kultur in multikulturalizmom? Sobivanje kultur je pojav, ki se pojavi sam od sebe, vsaj v manjši meri, skoraj povsod. Multikulturalizem pa je politično gibanje, ki prek preseljevanja vsiljeno ustvarja globalno kulturo pri čemer izkorišča ljudi za bogatenje promotorjev te agende.

V Zahodni Evropi in ZDA imamo gete ljudi, ki pripadajo etničnim skupinam, ki so bile tja pripeljane s silo ali pa posamezniki zaradi posledic delovanja imperijev in lokalnih samodržcev, praktično niso imeli druge izbire, če so želeli živeti dostojno življenje.

Problem je multikulturalizem, ne sobivanje različnih ljudi

Multikulturalizem je v gostiteljskih državah močno zadušil nacionalno pripadnost, s čimer je v veliki meri uničil identiteto lokalnih prebivalcev. Potomci priseljencev, ki niso več pripadni samo svoji izvorni kulturi, nimajo kulture okolja, v katero bi se zares lahko vključili, ker Evropejci in mnogi Američani svojo zanikajo.

Tokove priseljencev iz revnejših držav izkoriščamo za opravljanje nižje plačanih del, ki jih sami nočemo opravljati, kar povečuje socialne razlike in še otežuje vključevanje. Skupaj z drugimi zločini iz pretekolsti pa še povečuje občutek nepravičnosti v družbi. Slabši socialni status vodi v kriminal in kriminal pomeni več obravnave s strani policije, kar spet vzbuja občutek nepravičnosti, ki ga za povrh še podžigajo politični aktivisti, ki nameravajo sentiment kapitalizirati za prevzem oblasti. Trajen prevzem oblasti, za katerega pa je svoboda posameznikov v resnici problematična. Sod smodnika je bil pripravljen in je le čakal na iskrico, da ga vžge.

Rešitev ni enostavna, a obstaja

Rešitev je kompleksna in dolgotrajna. Čas je, da se Evropejci in Američani zavemo svoje kulture, ki je vselej znala sprejemati prišleke, a držati norme, ki so se uveljavile skozi čas. Te norme pa pravično vzpostaviti za vse, bele in črne, domačine in prišleke enako.

Čas je, da začnemo ceniti življenje in z lastno rodnostjo poskrbimo, da nam ne bo treba uvažati tujcev za poceni delovno silo. Prav tako pa tudi, da iskreno omogočimo državam, od koder prihajajo priseljenci, da umirijo konflikte in razvijejo svoj potencial. In čas je, da rečemo ne politiki, ki zlorablja pripadnost določeni skupini za razdor med ljudmi, ki tej politiki omogoča vladanje. In čeprav se pojavlja na obeh straneh, boste nekateri presenečeni, da je tega precej več na levi, kot na desni.