Nauki ameriškega umika iz Afganistana, ki jih bodo drago plačali mnogi drugi

Vir: Twitter
Embed from Getty Images
V zadnjem tednu je svet opazoval bliskovit naskok Talibanov na Afganistan. Še preden se je iztekel rok, do katerega so Američani napovedali svoj umik, so v roke Talibanov, ki so še do nedavnega obvladovali le dele podeželja, že padla vsa večja mesta, vključno s tretjim največjim Heratom, drugim največjim Kandaharjem in središčem nekdanjega upora proti Talibanom, Mazar-i Šarifom.

Danes so obkolili in zavzeli tudi Kabul, iz katerega je v tujino že pobegnil predsednik Ašraf Gani, s preostankom vlade pa se zdaj pogajajo za čim prejšnji prenos oblasti na Talibane.

Da bo končni rezultat takšen, kot se izrisuje zdaj, je bilo jasno vsakomur, ki je vsaj malo spremljal dogajanje, redkokdo pa si je mislil, da bo napredek Talibanov tako bliskovit, kar izrazito poudarja vzročno posledičnost njihovega pohoda z umikom Američanov. Ti so še pred tednom dni trdili, da bo boj za Kabul trajal mesece.

Zvočni posnetek komentarja najdete na dnu prispevka


Kljub še nedavnemu izražanju zaupanja v afganistanske oborožene sile nihče iskreno ni mogel verjeti v to, da bi centralna vlada v Kabulu lahko na dolgi rok obvladovala to gorato, etnično razdeljeno tradicionalno islamsko državo. Če ne prej, je to postalo jasno, ko je več kot 1.000 afganistanskih vojakov v polni bojni opremi zbežalo v sosednji Tadžikistan.

Američani več kot očitno iz te najdaljše vojne v njihovi zgodovini odhajajo kot poraženci. Pa ne zato, ker se je še enkrat znova izkazalo, da se državi demokracije pač ne da kar vsiliti od zunaj. Še posebej ne državi, kjer je dobršen del prebivalstva podvržen radikalnemu islamu, ki se skoraj povsod po svetu kaže kot z demokracijo nekompatibilna vera in družbeni sistem.

Glavni cilj vojne v Afganistanu je bil namreč, da bi odpravili talibanski režim in s tem preprečili nudenje zatočišča in financiranje islamskega terorizma na ozemlju Afganistana. Slednje jim je do začetka umika dokaj dobro uspevalo. V zadnjih letih skorajda ni šlo več za vojno. Zadnji ameriški vojak je v Afganistanu v boju padel februarja 2020. Skupno jih je bilo tam nastanjenih 3.500. In nenazadnje, tudi proces modernizacije države iz srednjeveške družbe se je dobro začel. Ženske so imele bistveno več svobode, deklice so lahko hodile v šolo, delovati je začela univerza.

Zdaj je Afganistan znova na začetku. Da bo tako, so nakazovali požigi šol in teror, ki so ga Talibani izvršili nad mesti, ki so jih nedavno zasedli. Američani pa, namesto, da bi proti Talibanom nastopili s silo, edinim jezikom, ki ga ti razumejo, so Talibane patetično pozivali za pogajalsko mizo glede delitve oblasti v državi, medtem ko so si jo ti pač vzeli sami. Največja vojaška sila sveta je pred dnevi celo moledovala, naj ne zasedejo ameriškega veleposlaništva v Kabulu. Danes je že izpraznjeno.

Proces modernizacije je bil daleč od točke, da bi lahko zmagovito odšli, prav tako ni bilo množice žrtev, da si na tej točki operacije ne bi mogli več privoščiti. Enostavno je šlo za notranjepolitično oportuno dejanje navideznega končanja vojne s strani predsednika Joea Bidena. Da je simbolična kastracija ZDA še večja, je za datum dokončnega umika razglasil 11. september, 20. obletnico napada na New York.
Zanašanje na zavezništvo z ZDA ni več tako zanesljivo, s čimer se ZDA tudi formalno poslavljajo od vloge svetovne velesile.

Zanašanje na ameriško zavezništvo ni več garant varnosti


Sporočilo, ki ga s tem ZDA daje svojim zaveznikom je strašljivo. Če je to v naši notranji politiki politično oportuno, vas bomo pač zapustili. Tokrat najbolj boleče zadeva Afganistance, ki so sodelovali z ZDA, niso pa oni prvi. Samo v zadnjem času so isto lekcijo dobili tudi Kurdi in Hong Kong.

Sporočilo, ki ga verjetno z velikim zanimanjem in hkrati strahom spremljajo baltske države. Bo politično oportuno pomagati Estoniji, če se denimo Rusija odloči za napad? Še bolj pa je sporočilo pomenljivo za Tajvan, Ukrajino, nenazadnje tudi Južno Korejo, Japonsko, Filipine, Izrael in druge ameriške zaveznike, ki jih ne ščiti članstvo v zvezi NATO.

Zanašanje na zavezništvo z ZDA tako ni več tako zanesljivo, s čimer se ZDA tudi formalno poslavljajo od vloge svetovne velesile. Sporočilo pa so sprejeli tudi drugi pretendenti na globalnem odru. Posebej Kitajska, pa tudi Iran in Pakistan, ki sta Talibane tudi izdatno podprla.

Še enkrat znova pa se je pokazala šibkost Evrope, ki bi po ameriškem umiku sama v Afganistanu težko ostala, četudi bi si to želela. Da bi to bilo v njenem interesu, bo v prihodnjih mesecih pokazal begunski val, ki bo verjetno pljusknil čez njene meje. Vojaška avtonomija Evrope je tako ključna za njeno varnost. Ob vse večjem fokusu ZDA na Pacifik, utegne v prihodnje tudi umik iz NATO postati nepremišljena oportuna politična odločitev katere od prihodnjih administracij.

Če lahko ena taka kratkovidna odločitev v nekaj tednih poruši oskrbovalne in obveščevalne mreže ter 20 let dela in vlaganja v mir in stabilnost Afganistana in povzroči nestabilnost v širši regiji z begunskim valom, potem lahko kakšna druga tudi zavezništva, kot je NATO postavi pod vprašaj. Do neke mere je Donald Trump to celo že storil.

Brez motivacije ne pomaga nobena oprema


Afganistan nas pa še enkrat znova opozarja na težko kolonialno dediščino, ki še danes hromi velik del sveta, predvsem Afriko in Azijo. Meje so tukaj narisanie tako, da so služile velikim Evropskim imperijem, včasih nevede, včasih pa so celo zavestno na več držav razdelile posamezne narode, države pa oblikovala tako, da so etnično mešane.

Politično enotnost in državno identiteto je v takšnih razmerah težko ustvariti, znotraj države pa se različna plemena in etnije med seboj pogosto spopadajo. Meje Afganistana sta zarisala Angleški in Ruski imperij po svojih potrebah, prebivalcem pa bistveno pomembnejšo identiteto kot država Afganistan predstavljajo narodna (Paštuni, Tadžiki, Pašaji, Nuristani, Uzbeki, …) in verska identiteta.

Kot je bilo v zgodovini, tudi v slovenski osamosvojitveni vojni, že večkrat dokazano, se s še tako dobro opremo, brez morale ne da zmagati vojne. Moralne podpore afganistanskim oboroženim silam pa ne nudi skorumpirana vlada v Kabulu, ampak jo je nudila predvsem ameriška vojaška sila. Brez njih tudi urjenje in oprema ne pomagata kaj dosti. Zdaj, ko se je ta moralna podpora umaknila, pa je oprema in urjenje pristalo v rokah Talibanov, ki so močnejši kot kadarkoli prej.

https://twitter.com/peterstrovs/status/1426979035251417095

Zvočni posnetek komentarja:

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike