Nauki ameriškega umika iz Afganistana, ki jih bodo drago plačali mnogi drugi

V zadnjem tednu je svet opazoval bliskovit naskok Talibanov na Afganistan. Še preden se je iztekel rok, do katerega so Američani napovedali svoj umik, so v roke Talibanov, ki so še do nedavnega obvladovali le dele podeželja, že padla vsa večja mesta, vključno s tretjim največjim Heratom, drugim največjim Kandaharjem in središčem nekdanjega upora proti Talibanom, Mazar-i Šarifom.

Embed from Getty Images
V zadnjem tednu je svet opazoval bliskovit naskok Talibanov na Afganistan. Še preden se je iztekel rok, do katerega so Američani napovedali svoj umik, so v roke Talibanov, ki so še do nedavnega obvladovali le dele podeželja, že padla vsa večja mesta, vključno s tretjim največjim Heratom, drugim največjim Kandaharjem in središčem nekdanjega upora proti Talibanom, Mazar-i Šarifom.

Danes so obkolili in zavzeli tudi Kabul, iz katerega je v tujino že pobegnil predsednik Ašraf Gani, s preostankom vlade pa se zdaj pogajajo za čim prejšnji prenos oblasti na Talibane.

Da bo končni rezultat takšen, kot se izrisuje zdaj, je bilo jasno vsakomur, ki je vsaj malo spremljal dogajanje, redkokdo pa si je mislil, da bo napredek Talibanov tako bliskovit, kar izrazito poudarja vzročno posledičnost njihovega pohoda z umikom Američanov. Ti so še pred tednom dni trdili, da bo boj za Kabul trajal mesece.

Zvočni posnetek komentarja najdete na dnu prispevka

Kljub še nedavnemu izražanju zaupanja v afganistanske oborožene sile nihče iskreno ni mogel verjeti v to, da bi centralna vlada v Kabulu lahko na dolgi rok obvladovala to gorato, etnično razdeljeno tradicionalno islamsko državo. Če ne prej, je to postalo jasno, ko je več kot 1.000 afganistanskih vojakov v polni bojni opremi zbežalo v sosednji Tadžikistan.

Američani več kot očitno iz te najdaljše vojne v njihovi zgodovini odhajajo kot poraženci. Pa ne zato, ker se je še enkrat znova izkazalo, da se državi demokracije pač ne da kar vsiliti od zunaj. Še posebej ne državi, kjer je dobršen del prebivalstva podvržen radikalnemu islamu, ki se skoraj povsod po svetu kaže kot z demokracijo nekompatibilna vera in družbeni sistem.

Glavni cilj vojne v Afganistanu je bil namreč, da bi odpravili talibanski režim in s tem preprečili nudenje zatočišča in financiranje islamskega terorizma na ozemlju Afganistana. Slednje jim je do začetka umika dokaj dobro uspevalo. V zadnjih letih skorajda ni šlo več za vojno. Zadnji ameriški vojak je v Afganistanu v boju padel februarja 2020. Skupno jih je bilo tam nastanjenih 3.500. In nenazadnje, tudi proces modernizacije države iz srednjeveške družbe se je dobro začel. Ženske so imele bistveno več svobode, deklice so lahko hodile v šolo, delovati je začela univerza.

Zdaj je Afganistan znova na začetku. Da bo tako, so nakazovali požigi šol in teror, ki so ga Talibani izvršili nad mesti, ki so jih nedavno zasedli. Američani pa, namesto, da bi proti Talibanom nastopili s silo, edinim jezikom, ki ga ti razumejo, so Talibane patetično pozivali za pogajalsko mizo glede delitve oblasti v državi, medtem ko so si jo ti pač vzeli sami. Največja vojaška sila sveta je pred dnevi celo moledovala, naj ne zasedejo ameriškega veleposlaništva v Kabulu. Danes je že izpraznjeno.

Proces modernizacije je bil daleč od točke, da bi lahko zmagovito odšli, prav tako ni bilo množice žrtev, da si na tej točki operacije ne bi mogli več privoščiti. Enostavno je šlo za notranjepolitično oportuno dejanje navideznega končanja vojne s strani predsednika Joea Bidena. Da je simbolična kastracija ZDA še večja, je za datum dokončnega umika razglasil 11. september, 20. obletnico napada na New York.

Zanašanje na zavezništvo z ZDA ni več tako zanesljivo, s čimer se ZDA tudi formalno poslavljajo od vloge svetovne velesile.

Zanašanje na ameriško zavezništvo ni več garant varnosti

Sporočilo, ki ga s tem ZDA daje svojim zaveznikom je strašljivo. Če je to v naši notranji politiki politično oportuno, vas bomo pač zapustili. Tokrat najbolj boleče zadeva Afganistance, ki so sodelovali z ZDA, niso pa oni prvi. Samo v zadnjem času so isto lekcijo dobili tudi Kurdi in Hong Kong.

Sporočilo, ki ga verjetno z velikim zanimanjem in hkrati strahom spremljajo baltske države. Bo politično oportuno pomagati Estoniji, če se denimo Rusija odloči za napad? Še bolj pa je sporočilo pomenljivo za Tajvan, Ukrajino, nenazadnje tudi Južno Korejo, Japonsko, Filipine, Izrael in druge ameriške zaveznike, ki jih ne ščiti članstvo v zvezi NATO.

Zanašanje na zavezništvo z ZDA tako ni več tako zanesljivo, s čimer se ZDA tudi formalno poslavljajo od vloge svetovne velesile. Sporočilo pa so sprejeli tudi drugi pretendenti na globalnem odru. Posebej Kitajska, pa tudi Iran in Pakistan, ki sta Talibane tudi izdatno podprla.

Še enkrat znova pa se je pokazala šibkost Evrope, ki bi po ameriškem umiku sama v Afganistanu težko ostala, četudi bi si to želela. Da bi to bilo v njenem interesu, bo v prihodnjih mesecih pokazal begunski val, ki bo verjetno pljusknil čez njene meje. Vojaška avtonomija Evrope je tako ključna za njeno varnost. Ob vse večjem fokusu ZDA na Pacifik, utegne v prihodnje tudi umik iz NATO postati nepremišljena oportuna politična odločitev katere od prihodnjih administracij.

Če lahko ena taka kratkovidna odločitev v nekaj tednih poruši oskrbovalne in obveščevalne mreže ter 20 let dela in vlaganja v mir in stabilnost Afganistana in povzroči nestabilnost v širši regiji z begunskim valom, potem lahko kakšna druga tudi zavezništva, kot je NATO postavi pod vprašaj. Do neke mere je Donald Trump to celo že storil.

Brez motivacije ne pomaga nobena oprema

Afganistan nas pa še enkrat znova opozarja na težko kolonialno dediščino, ki še danes hromi velik del sveta, predvsem Afriko in Azijo. Meje so tukaj narisanie tako, da so služile velikim Evropskim imperijem, včasih nevede, včasih pa so celo zavestno na več držav razdelile posamezne narode, države pa oblikovala tako, da so etnično mešane.

Politično enotnost in državno identiteto je v takšnih razmerah težko ustvariti, znotraj države pa se različna plemena in etnije med seboj pogosto spopadajo. Meje Afganistana sta zarisala Angleški in Ruski imperij po svojih potrebah, prebivalcem pa bistveno pomembnejšo identiteto kot država Afganistan predstavljajo narodna (Paštuni, Tadžiki, Pašaji, Nuristani, Uzbeki, …) in verska identiteta.

Kot je bilo v zgodovini, tudi v slovenski osamosvojitveni vojni, že večkrat dokazano, se s še tako dobro opremo, brez morale ne da zmagati vojne. Moralne podpore afganistanskim oboroženim silam pa ne nudi skorumpirana vlada v Kabulu, ampak jo je nudila predvsem ameriška vojaška sila. Brez njih tudi urjenje in oprema ne pomagata kaj dosti. Zdaj, ko se je ta moralna podpora umaknila, pa je oprema in urjenje pristalo v rokah Talibanov, ki so močnejši kot kadarkoli prej.

Zvočni posnetek komentarja:

31 komentarjev

  1. Tudi Slovenija bi morala potegniti nauke iz afganistanske avanture, v kateri smo žal sodelovali.

    Prvi nauk je ta, da sodelovanje v ameriških oziroma Nato misijah po svetu ne prinaša nobene koristi, temveč samo škodo. Slovenija je zdaj moralno dolžna sprejeti Afganistance, ki so sodelovali s Slovensko vojsko in so seveda življenjsko ogroženi zaradi tega. Vprašanje pa je, če ne bo Slovenija tudi primorana sprejeti kakšno kvoto afganistanskih beguncev, ki bodo po vsej verjetnosti prišli v Evropo. Če bo do tega prišlo, bi morali stati striktno na stališču, da se kvote določijo po ključu števila vojakov, kar pomenijo, da mora Amerika prevzeti levji delež afganistanskih migrantov.

    Drugi nauk je, da nas Slovenska vojska, ki je prilagojena potrebam Natovih misij po svetu, ne more na domačem terenu varovati pred nikomer. Potrebno je ponovno oživiti koncept nekdanje Teritorialne obrambe, ki nas je obvarovala pred JNA. podoben koncept imata tudi Švica in Izrael, ki veljata za vojaški trdnjavi. Namesto zgolj nekaj tisoč pripadnikov redne vojske, bi morali imeti nekaj desettisoč rezervistov, ki bi imeli doma uniforme in lahko tudi lahko orožje, ki bi se v primeru potrebe lahko nemudoma mobilizirali in ustrezno odzvali kjerkoli na območju Slovenije.

    Tretji nauk je, da Nato ni absolutna garancija naše varnosti. Nato nas bo varoval, če bo geopolitični kontekst tak, da bodo vodilne Nato članice v tem videle korist zase, sicer lahko tudi izvisimo.

    Čas je za novo obrambno strategijo Slovenije.

    • Absolutno. Potrebujemo teritorialno obrambo, ki je sposobna varovanja države in slovenskih interesov (stabilnosti) na Balkanu.

      Do zdaj so nas prepametni FDV analitiki prepričevali, da se kolektivna varnost izvršuje v deželah, ki so 6.000 km oddaljene od našega doma. Zgodovina pa jasno kaže, da nobena sila, ki je posredovala 6.000 km od svojega doma ni imela legitimitete. Vojaška sila, ki prihaja iz druge kulture in je druge vere, druge rase, nikoli ne bo sprejeta med prebivalstvom. Afgnistanci imajo raje svoje Talibane, kot pa Američane, ki so prišli z denarjem, demokracijo in človekovimi pravicami. To je človeška narava.

      Slovenski geopolitični interesi se začnejo na Balkanu in končajo na širšem evropskem prostoru. Begunci, ki nastajajo ob konfliktih pa se morajo prerazporejati po istem kulturnem območju. Ne pa da se jih vozi na zahod. Tako je bilo logično in normalno, da smo v devetdesetih sprejeli bosanske begunce. Ki bi se sicer morali vrniti, pa se niso.

      Sirski in Afganistanski begunci pa spadajo drugam. Izjema so pač sodelavci slovenske vojske. Te naj k sebi domov vzame Dimitrij Rupel, ki je Slovenijo vključil v koalicijo voljnih.

      • Od kje vama vsi ti zaključki in moralni nauki neke drugačne morale? Ja razumem, res je tako videti ampavleči iz tega neko moraliziranje je navadno pametovanje.

        V vsej človeški zgodovini so se sklepala zavezništva, med katerimi so uspešnejaša in manj uspešnejša. ZDA še danes vodijo zelo uspešna in trdna zavezništva. Jih tusi Rusi, Kitajci, Uzbekistanci in Slovenci. To je popolnoma legitimno tudi več kot 6.000km stran. Razdalja je itak relativen pojem, če je zavezništvo kovano na zadostnih temeljih za uspeh. Skoraj nobeno zavezništvo ni 100% uspešmo, kompromisi so posebno poglavje in seveda nobeno ni večno. Večno je edino vzvišeno pametovanje iz domačega kauča.

        Slovenci nimamo nobene moralne obveznosti do Avganistancev. Na poziv njihove legitimne vlade smo jim šli pomagat, kot mirovna sila (z orožjem, ki je v takih razmerah sredstvo lastne varnosti). Vseeno pa lahko sprejmemo kakega begunca le, da za Bežigradom verjetno ne bo varen.

      • Realpolitični presek skupnih interesov Afganistana in Slovenije je en sam: nadzor nad opijem. Slovenija namreč ni bila nikoli cilj islamskega terorizma.

        Paradoksalno, zahodna okupacijska vojska ni bila zmožna zatreti pridelave opija. Talibanom je to leta 2000 uspelo. Talibani so leta 2000 zatrli 99 % proizvodnje opija na njihovih ozemljih. Zato se je dobava heroina v Evropi zmanjšala na četrtino. Heroin je spet začel teči v Evropo s prihodom zahodnega zavezništva.

        Če pogledamo objektivno vidimo brutano resnico: Talibani bolje uresničujejo realpolitične interese Slovenije v Afganistanu, kot jih je uresničevala zahodna okupacijska sila, katere del je bila tudi – Slovenija.

        To je brutalna resnica. In verjemite, tudi meni ta resnica ni všeč. Gre za katastrofalno resnico. Sam sem podpornik vojaškega povezovanja in koncepta kolektivne varnosti. Ampak po dveh kolosalnih fijaskih v dvajsetih letih je treba pogledati resnici v oči.

        Drugi fijasko je bilo seveda zavzetje Iraka. Še danes ni jasno, zakaj so ZDA napadle Irak. Orožja za množično uničevanje, ki je bil pretveza za napad, niso našli nikoli.

        Imamo še tretji fijasko, Libijo. Tri največja posredovanja zahoda v tretjem tisočletju so se končala kot popoln in absoluten fijasko.

        Vredno razmisleka.

  2. Zakaj so Talibani tako hitro in praktično brez boja zasedli državo in prevzeli nadzor nad njo?

    Morda je šlo za nek tihi dogovor bodisi med vsemi vpletenimi stranmi ali pa le med afganistansko vlado in talibani. Afganistanci obeh nasprotujočih si strani, marionetne vlade in njenih pristašev na eni strani in talibanov na drugi, si verjetno niso želeli nepotrebnega prelivanja krvi in vojnega pustošenja. Poleg tega to dokazuje, da je večina Afganistancev občutila zasedbo Afganistana s strani tujih sil kot klasično okupacijo. Preferirajo oblastno prisilo domačih talibanov nad “demokratično” prisilo tujcev in njihove marionetne vlade, ki očitno ni imela podpore ljudstva.

    Umik zahodnih vojaških sil iz Afanistana je tudi simptom pešanja moči Zahoda, tako v ideološkem kot vojaškem pogledu. Demokracija, ki se ji postopno odreka tudi Zahod sam, očitno ni več privlačna ideologija, kot je morda bila nekaj desetletij nazaj. Stroški vojaških avantur pa postajajo preveliki tudi za ZDA, ki se je v zadnjih desetletjih pospešeno deindustrializirala, poleg tega pa ZDA in Zahod izgubljajo tudi na kvaliteti delovne sile, saj migranti iz tretjega sveta brez ustreznih poklicnih kvalifikacij postopno izrivajo domače prebivalstvo in in s tem kvalitetno delovno silo. Če k temu dodamo še ideološko degeneracijo zahodnih univerz, ki proizvajajo hiperideologizirane, netolerantne in vedno manj funkcionalne kadre, je očitno, da je Zahod v fazi zatona. Evropa je izgubila primat po 2. svetovni vojni, ko ga je prevzela Amerika, zdaj je očitno na vrsti Kitajska.

    • Je pa res tudi to, da so ZDA v preteklosti s Talibani čisto dobro sodelovale in bodo najbrž sodelovale tudi v bodoče. Vzpostavil se je (v 80.ih letih) dober nadzor nad trgovino z opijem, Talibani so bili pred okupacijo voljni zavarovati rezervoarje plina, ki so vzbujale velike apetite še kje, pa še kaj. In vendar ima Trump prav: ko se pri Talibanih izkaže, da si od tam izšel kot luzer, da si stisnil rep med noge, z njimi ne moreš več delati na temelju superiornega partnerstva. Zdaj bo obratno.

      Biden gor ali dol, vseeno me zelo zanima, kaj so ZDA s tem umikom pridobile, če sploh kaj, saj gre navsezadnj za velesilo, ki se v teoriji ne umika kar tako, da bi bila svojim pravičniško čutečim volilcem všečna. Glede zavezništva s Pakistanom ne vidim nobene pridobitve, regije žal v zadnjih letih nisem spremljala tako natančno, da bi videla, ali so se tu pojaviki še kakšni novi-stari igralci.. S Talibani imajo Američani dobro razvejano mrežo kontaktov že od prej, ampak obnova teh kontaktov na prejšnjo raven se ni mogla izplačati bolj od voljnosti vlade, nastavljene s strani ZDA. Je sploh mogoče, da je Biden res tako nesposoben in se je s to potezo resnično zgolj dobrikal svojim volilcem? Če je temu tako, je ZDA s tem naredil za enega največjih luzerjev v zgodovini in to ne bo šlo mimo brez posledic.

      • P. S. Je pa tudi res, da Biden niti ni imel neke izbire, Talibanski oihod na Afganistan se je že pričel in umik UDA predstavlja zgolj “reševanje obraza”, kajti če se ne bi umakniki, bi jih Talibi tam potolkli. Tudi to je, po mojem, ena od plati zgodbe o umiku. Morda pa je Biden naredil samio to, da je raje izbral časten umik, kot pa da Talibi ZDA tam neslavno potolčejo. Verjetno je ta odgovor še najbližje resnici in potem o woke temi in Afganistanu v resnici samo nabijamo, kajti Biden se je šel po tej teoriji “realpolitik”. Ne vem, regije ne spremljam sdaj že desetje, samo ugibam lahko.

  3. Afganistan. Ali smo se tega naučili?
    1. Previdno izberi svoje bitke, postavi jasne in dosegljive politične cilje, tudi če so majhni po obsegu ali lokalni.
    2. Domačinov se ne spremeniti, ne poskušaj.
    3. Demokracije se ne da presaditi.
    4. Ne zasedaj ničvrednih ozemelj, izberi samo strateške točke in jih drži. Ko se odločiš, ne glej nazaj.
    5. Če se domačini ne borijo proti skupnemu sovražniku, se ne bori zanje.
    6. Če je mogoče, ne podpirajte nepriljubljenih koruptivnih režimov.
    7. Ne postavljajte Landserjev na tla.
    8. Uporabi soft power. Če se misliš jutri opravičevati,danes raje ne bombardiraj. Če ne gre drugače, bombardiraj, uničuj, sežigaj, ubijaj z natančnostjo in minimalnimi stroški, uporabi tehnologijo.
    9. Udari hitro in močno. Lahko večkrat,če se ponudi priložnost.
    10. Bori se poceni, po možnosti uporabi domačine.
    To so Britanci počeli konec 19. stoletja. Čas je, da se ponovno naučimo lekcij male kolonialne vojne.

      • Prvič,zaključki niso samo za Afg. So splošni. 2. V resnici ni res,da nihče ni uspel. Ne kaži nevednosti. Džingisu je uspelo brez prehudega truda. Arabci so uspeli in islamizirali Afgh. Grki so tam gradili mesta. Gre za način,voljo in ceno. V sodobnem času pa Afgh v resnici ni vreden cene.

      • V Afganistanu imajo precej nahajališč redkih kovin, ki jih potrebuje Kitajska za svojo proizvodnjo elektronike. Zato so iz ozadja verjetno ves čas financirali Talibane in sedaj, skupaj z Rusi, prevzemajo vpliv v državi…

  4. Zasedba Afganistana in Iraka je imela en sam cilj. Obkolitev največjega sovražnika Izraela – Irana. Poglejte na zemljevid. Izraelski lobi v ZDA ima to moč, da usmerja velik del zunanje politike ZDA na bližnjem vzhodu. V kongresu ZDA kroži sledeča šala:

    Če vržeš dva kovanca, kakšna je verjetnost, da obakrat pade cifra? Nimaš dveh kovancev, ker smo enega že poslali v Izrael.

    Obama se je uspešno upiral pritiskom, da bi ZDA napadle Iran. Če bi leta 2008 namesto Obame na volitvah zmagal neokonservativni jastreb McCain, bi ZDA verjetno spravil v vojno še z Iranom. Neokonservativni jastrebi z Izraelskim lobijem so leta 2016 financirali ustoličenje Jeba Busha, ki bi nadaljeval z tradicijo vojn dinastije Bush na bližnjem vzhodu. Iran je predstavljal naslednjo domino v tako imenovani osi zla (axes of evil). Še pomnite te besedne zveze, ki so jo mediji v obdobju 2000ih neprestano ponavljali?

    Donald Trump jim je premešal štrene, ko je popolnoma nepričakovano zmagal in postal predsednik. Vladavina Trumpa je rešila ZDA in svet pred drago vojaško avanturo v Iranu. Biden zdaj nadaljuje tam, kjer je Trump začel – z umikom iz Afganistana. Hiter padec Afganistana v roke Talibanov samo dokazuje, da okupacijska sila ni imela nobene legitimitete med prebivalstvom.

  5. Talibani niso porazili Amerike, porazili so vso zahodno civilizacijo.
    Ni smiselno spraševati se kaj je narobe z Ameriko, ali Evropo, vprašati se je potrebno, kaj je z zahodno civilizaicjo kateri pripadamo.
    Res je Afganistan nekje daleč, ampka živimo v 21. stoletju, ko je svet postal globalna vsa in je Afganitan bliže, kot si mislimo, talibani pa na pragu.
    Nima smisla se ukvarjati s talibani. Ti so nepremagljivi. Vprašati se moramo, zakaj smo mi šibki?Zakaj so nas porazili? Tudi Slovence, da se razumemo. Saj smo bili zraven in branili zahodno kulturo, ki pa so jo talibani sesuli v prah.
    Talibani nimajo skoraj nič. Puško ima vsak. In vero! Ja, talibani imajo vero, ki jih žene v obrambo vere.
    Te pa zahodni svet skorajda nima več.
    Tu je potrebno iskati poraz, ki bi moral biti boleč, pa ga večina sploh ne bo zaznala, saj bo ocenjevala le materialno izgubo. Kaj pa pmeni Afganistan v gospdarskem pomenu. Nič. Materialisti, kakršni smo postali z marksistično filozofijo, nas to ne skrebi. Ampak ne, izgubili smo na duhovnem polju. Premagala nas je vera, vera nasprotnika.
    In ta zmaguje na celi črti.
    Zahodni svet postaja brezbožen, duhovno votel
    Vodijo ga še samo materialne dobrine. Namesto duhovnosti pa mamila in pomirjevala.
    Včasih se je osvajalo z mečem in krićžem.
    Danes pa se niti braniti ne smemo pod tem geslom.
    Z zapisanim tvegam, da se bo name vsul plaz zasmegovanja in celo blatenja, pa vednar naj opozorim, da so talibani zmagali zaradi vere in ne zaradi sofisticiranega orožja ateistov.

  6. Ko je Amerika po 2. svetovni vojni pacificirala Zahodno Nemčijo, Italijo in Japonsko, je istočasno poskrbela za njihovo ekonomsko okrevanje in ponoven vzpon. Ljudje so našli perspektivo zase. Tako je zahodna demokracija lahko obstala.

    Kako pa je bilo s tem v Afganistanu in Iraku? Se te ljudi ne da naučiti podjetništva in uporabljati stroje? Dvomim.

  7. Hud poraz evro-ameriških demokratičnih vrednot in strpne ter spoštljive državljanske demokracije.
    Zloslutna zmaga egocentrično izključevalnega vzhodnjaškega skrajnega verskega fanatizma in najglobljega sovraštva do vrednot evropske civilizacije ter evropskega verskega in kulturnega izročila antike, judovstva, krščanstva in razsvetljenstva.

Komentiraj