Namesto dostojnega življenja vlada ponuja smrt

»To so ljudje, ki so vam – preden so bili izvoljeni – obljubljali dostojno življenje, pokojnine nad pragom revščine, stanovanja, krajšanje čakalnih vrst, da se bodo borili proti korupciji in še bi lahko naštevali. Zdaj pa vam ponujajo smrt,« so v gibanju Nediskriminacija opozorili na nevarnosti zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.

Za današnjo novinarsko konferenco so se v gibanju Nediskriminacija odločili predvsem zato, ker po njihovem mnenju javna RTV ravna diskriminatorno. Na soočenje pred referendumom so namreč povabili oba tabora – tako tiste, ki zakonu nasprotujejo, kot tudi tiste, ki ga podpirajo. Obe skupini bosta za svoje nastope dobili enako minutažo, vendar pa se gibanju Nediskriminacija to ne zdi pravično in enakopravno, saj je organizatorjev referendumske kampanje, ki podpirajo zakon, devet, tistih, ki zakonu nasprotujejo, pa je kar 24. »Na RTV smo pošiljali pobude in pisma, vendar nismo dobili niti odgovora. Zato smo mame invalidov na novinarski konferenci povedale to, česar v četrtek ne bomo mogle,« so pojasnili v gibanju.

Prostovoljna odločitev je, ko imaš poleg dostojne smrti na izbiro tudi dostojno življenje

»Invalidi že danes doživljajo pritiske, zlorabe in sistemsko nasilje. Krčijo se ure osebne asistence, krčijo se njihove pravice, njihovi dodatki in ljudem se jemlje dostojanstvo. Dostojanstvo, katerega so danes polna usta vseh zagovornikov zakona.« Tako je dejala Vesna Melanšek, ki je ocenila, da jim država že danes sporoča, da preveč stanejo in da so preveliko breme. »Sem nekdo, ki vsak dan živi s posledicami tega sistema. S pritiski, poniževanji in zlorabami. Zato se oglašam, ker vem, kam to pelje in kaj ta zakon pomeni za naše otroke, za invalide, za vse ranljive,« je še pojasnila mama Tomaža, ki ima avtizem. Zatrdila je, da to, kar živijo invalidi in starši otrok s posebnimi potrebami, ni teorija zarote, ampak vsakodnevna praksa. Prepričana je, da je to edina storitev, katere pravice se bodo širile, medtem ko se vse ostale krčijo. Pravijo, da je zakon namenjen terminalno bolnim, vendar je po mnenju Melanškove to laž.

»Kje v zakonu piše, da je pomoč pri prostovoljnem končanju življenja za terminalno bolne bolnike? Piše, da je za neozdravljive bolezni,« je dejala in pripomnila, da je med neozdravljivimi boleznimi npr. tudi celiakija. Po njenem prepričanju se bo zakon v prihodnje širil še na invalide, duševno bolne in na otroke – kar se po njenih besedah že dogaja v Kanadi in nekaterih evropskih državah, ki imajo urejeno pravico do prostovoljnega končanja življenja. »Prostovoljna odločitev je, ko imaš izbiro, ko imaš pomoč, ko imaš dostojno življenje. Če je ponujena le ena pot, to ni prostovoljna odločitev,« je dejala in dodala, da je zakon privlačen za državo – ta oblika pomoči je namreč cenejša od zdravljenja in oskrbe.

Ponujanje smrti je največji dosežek te vlade.

Poudarila je, da se bojijo zakona, ker bo postal orodje, ranljivi pa bodo prvi v vrsti tisti, na katerih bo preizkušeno. »Pride vlada in nam ponudi novo storitev – dostojno smrt, namesto dostojnega življenja,« je dejala in ocenila, da je ponujanje smrti največji dosežek te vlade.

»Imam avtizem in sem proti zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Rad plavam, hodim na koncerte, fotografiram in navijam na nogometnih tekmah. Rad živim. Ne maram, da mi kdo reče, da z mano ni ekonomske računice. Ne zaupam državi, da mi nekoč ne bodo rekli, da je smrt zame boljša kot življenje. Da je to »pomoč«, ki jo lahko dobim. Da ne bom deležen pritiskov in manipulacij s strani države.«

Namesto smrti krajše čakalne vrste, dobro zdravljenje in paliativa

Ivana Šoštar, mama zdaj že odraslega fanta z downovim sindromom, je povedala svojo zgodbo – kako so ji v sedmem mesecu nosečnosti povedali za diagnozo in ji hkrati ponudili možnost, da prekine nosečnost. »Če bi se čustveno zlomila in privolila, bi dovolila evtanazijo svojega otroka,« je dejala in pojasnila, da je zato v tej kampanji. Povedala je tudi, da je danes njen sin vrhunski plavalec, pevec in harmonikaš. Poleg tega že tri mesece živi v svojem stanovanju in se z avtobusom vozi v delovno enoto. »Nisem za zakon, ki uvaja smrt. Sem za zakon, ki bo prinesel dobro zdravljenje, krajše čakalne vrste, dobro paliativo in prostore, kjer bodo umirajoči lahko imeli ob sebi ljudi,« je poudarila.

Sem za zakon, ki bo prinesel dobro zdravljenje, krajše čakalne vrste, dobro paliativo in prostore, kjer bodo umirajoči lahko imeli ob sebi ljudi.

Zakon je napisan na hitro in slabo

Valerija Bužan je klinična psihologinja, ki že več kot 40 let dela z ranljivimi skupinami. »Sem proti zakonu, ker uvaja veliko pasti. Če ga dobro prebereš, vidiš, da je napisan na hitro in slabo,« je bila jasna. Po njeni oceni je zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja ciničen poskus vlade, da prekrije to, česar ni naredila. Naštela je, da vlada nič ni naredila na področju deinstitucionalizacije in dolgotrajne oskrbe, paliativno oskrbo pa dobi le peščica, ostali so na čakalnih listah in nimajo možnosti, da dostojno umrejo.

Pojasnila je, da imamo dobre programe za preprečevanje samomora, s tem zakonom pa se povozi vse, kar je bilo do sedaj narejenega. »Mladim damo sporočilo, da kadar je življenje pretežko, ga pač lahko končajo,« je dejala. Izpostavila je, da je zakon po njenem mnenju nevaren, ker ima možnost širjenja. Kot primer je navedla Belgijo, kjer so pravico razširili še na otroke (na otroke, ki imajo sposobnost odločanja, op. a.). »Namesto, da bi se veselili življenja – kar je bilo moje poslanstvo skozi vso delovno dobo, se veselimo smrti,« je bila kritična.