Na Nizozemskem porast števila evtanazij mladih. Pred vrati tudi pomoč pri samomoru pri nas

Vir: @freepik na Freepik

Število smrti zaradi evtanazije na Nizozemskem še zmeraj narašča. Lani je na ta način umrlo 10 % ljudi več kot v letu 2023. Nadzorne organizacije opozarjajo na previdnost, predvsem glede evtanazije psihiatričnih bolnikov.

Sprememba na področju predčasnega končanja življenja se obeta tudi pri nas. Kot je znano, je koalicija po posvetovalnem referendumu skupaj z društvom Srebrna nit pripravila nov predlog o pomoči pri samomoru, ki ga je januarja tudi vložila v zakonodajno proceduro.

Kot so nam povedali v DZ, je obravnava predloga sicer čakala na dokončni sprejem novele zakona o zdravstveni dejavnosti, glede katerega so se na nasprotnih bregovih znašli koalicijski poslanci in ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel s finančnim ministrom Klemnom Boštjančičem.

Po oceni Andreja Pleterskega iz Srebrne niti pa predlog ne govori več o evtanaziji, temveč le o pomoči pri samomoru. Tako zastavljen zakon naj bi onemogočal, da bi kdo »komur koli na zlohoten način odvzel življenje, ga pretental, preslepil«.

Prav tako naj bi bolj objektivno opredelili neznosno trpljenje, ki je eden od pogojev za pomoč pri samomoru. Poslanka Gibanja Svoboda Tereza Novak je ocenila, da se bodo s predlogom strinjali tudi tisti, ki so mu pred tem nasprotovali in z njim »strašili ljudi«.

V čem sta posebni Belgija in Nizozemska

Nizozemska je evtanazijo in medicinsko pomoč pri samomoru legalizirala že leta 2002. Po aktualni zakonodaji lahko pri končanju življenja pomaga le zdravnik – in pod določenimi pogoji – med katere sodi tudi odsotnost razumne alternative.

Poleg tega mora biti prošnja za pomoč pri samomoru prostovoljna in premišljena, obstajati mora neznosno trpljenje brez možnosti izboljšanja, odločitev mora biti informirana, posvetovati se je potrebno z drugim, neodvisnim zdravnikom in uporabljena mora biti ustrezna medicinska metoda.

Prošnja za evtanazijo je lahko tudi samo ustna. Ureditev, tako kot slovenski predlog zakona, omogoča ugovor vesti: zdravnik lahko izvedbo postopka odkloni, če ima etične pomisleke. V tem primeru lahko bolnik poišče drugega zdravnika.

Evtanazija pomeni, da bolniku smrtonosno učinkovino vnese zdravnik. V tem primeru gre pravzaprav za aktivno evtanazijo – pasivna evtanazija je opredeljena kot prekinitev zdravljenja, ki podaljšuje življenje.

O pomoči pri samomoru načeloma govorimo, kadar zdravnik bolniku pridobi učinkovino za končanje življenja, nato pa si jo slednji vnese sam.

V Evropi je zdravniško pomoč pri samomoru legaliziralo devet držav: Švica, Nizozemska, Belgija, Luksemburg, Španija, Portugalska, Avstrija, Nemčija in Italija. V zadnjih dveh sta ustavni sodišči postopek legalizirali, vendar pa ne nemška ne italijanska vlada področja še nista zakonsko uredili.

S prvimi koraki so začeli v Toskani. V regiji so letos kljub nasprotovanju Cerkve oblikovali prvi zakon o pomoči pri samomoru, ki opredeljuje pravila, pogoje, proceduro, čas in način izvedbe.

Švica je leta 1942 kot prva na svetu uzakonila »pravico do smrti« za bolnike s smrtonosnimi boleznimi in za tiste, ki neznosno trpijo. Je tudi ena od redkih držav, ki to storitev nudijo tujcem in sicer s pomočjo organizacij, kot je Dignitas. Učinkovino morajo bolniki vnesti sami.

Švicarski izum Sarco, naprava za samomor. Uporabnik s pritiskom na gumb v kapsulo spusti tekoči dušik. Da bi bilo vzdušje lepše, lahko napravo uporabijo tudi na primer v gozdu. Vir: Ratel, Wikimedia Commons

Nizozemska in Belgija sta pomoč pri končanju življenja uzakonili pred več kot 20 leti, tudi za bolnike, ki neznosno trpijo za psihiatričnimi težavami. Nedavno sta pravico razširili tudi na otroke. Sta edini državi, ki to omogočata.

Lani je na Nizozemskem zaradi evtanazije umrlo 9.958 ljudi, leta 2023 pa 9.068 ljudi.

Vse več psihiatričnih bolnikov

Pri veliki večini (86 %) primerov v letu 2024 je šlo za napredne stadije rakavih obolenj.

Čeprav so v manjšini, pa je tudi število primerov psihiatričnih bolnikov lani naraslo na 219 z 138 v letu 2023. Toda še leta 2010 sta bila takšna primera samo dva.

Regionalni odbori za pregled evtanazije (RTE) so zaradi teh številk pozvali k »veliki previdnosti«. Opozorili so, da mora zdravnik v teh primerih zaprositi za psihiatrično mnenje: »cilj tega je, da je zdravnik zmeraj dobro informiran in da kritično premisli,« so pojasnili.

Evtanazija v primeru psihiatričnih bolezni je dovoljena v Belgiji, Luksemburgu, na Nizozemskem, v Španiji in v Kolumbiji. V Kanadi je bila sicer razširitev kriterijev sprejeta že leta 2021, a se je implementacija prestavila že dvakrat, nazadnje na leto 2027.

Po podatkih RTE je bil lani v šestih primerih postopek izveden neustrezno.

Mednje sodi 70-letnica, ki je po zlomu hrbtenice želela umreti, ker ni več mogla izvajati svoje obsesivno-kompulzivne potrebe po čiščenju. Zdravnik, ki je njeni prošnji ugodil, se ni predhodno posvetoval s psihiatrom.

Profesor psihiatrije Damiaan Denys z Medicinskega centra Univerze v Amsterdamu je opozoril, da so absolutne številke sicer še zmeraj nizke, a je v zadnjih časih prišlo do velikega poskoka prošenj in izvedb evtanazije na bolnikih s psihološkimi težavami. To pa velja predvsem za osebe, mlajše od 30 let.

Zaskrbljujoče povpraševanje med mladimi

Na Nizozemskem lahko za evtanazijo zaprosi otrok od 12. leta starosti. Do 16. leta starosti morajo dati soglasje tudi starši oziroma skrbniki, med 16. in 18. letom starosti pa morajo biti le vključeni v proces odločanja. 

Po Denysovem mnenju pa je evtanazija kontroverzna tudi pri mlajših polnoletnih ljudeh: »Ni jasno, kako lahko mladi pri teh letih izpolnjujejo kriterije potrebne skrbnosti.« Denys se namreč sprašuje, kako je mogoče z gotovostjo določiti, da »mlada oseba s še razvijajočimi se možgani nedvomno želi umreti, da življenje izkuša kot brezupno in brez možnosti izboljšanja ter da so bila vsa možna zdravljenja že izvedena.«

Pred nekaj leti je tako umrla 29-letna Aurelia Brouwers, ki je od 12. leta trpela za depresijo. Imela je tudi pridruženo mejno osebnostno motnjo, tesnobo, samomorilne misli in psihozo.

V zadnjih tednih življenja se je pogosto slabo počutila in se samo-poškodovala: »Ujeta sem v lastnem telesu, v svoji glavi in želim si samo, da bi bila svobodna. Nikoli nisem bila srečna – ne poznam koncepta sreče,« je dejala.

To je nekaj, na kar moramo biti ponosni

Kot piše The Guardian, pa v nizozemskem združenju za pravico do smrti (NVVE) ocenjujejo, da se »podatki ujemajo s povpraševanjem« – po besedah njihovega predsednika Fransiena van ter Beeka vsakoletno povečanje nakazuje, da je »možnost evtanazije vse bolj sprejeta in uporabljana.«

Ob tem poudarja, da komisije, kot je RTE, ugotavljajo, da je Nizozemska pri evtanaziji zelo previdna. »To je nekaj, na kar moramo biti kot država ponosni in česar ne smemo jemati za samoumevno, kot to kažejo številne druge države.«

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike