Nevrologinja dr. Maja Klarendić: Zakon vnaša prisilen razdor med zdravnika in bolnika

Intervju: dr. Gaja Maja Klarendić, nevrologinja

Vključevanje zdravništva v zakon o asistiranem samomoru med zdravnika in bolnika vnaša prisilen razdor. Hkrati pa v luči aktualnih razmer v slovenskem zdravstvu postavlja v drugorazredni položaj tiste hude bolnike, ki se za takšen postopek ne bi odločili, je v pogovoru za Domovino ocenila nevrologinja dr. Maja Klarendić. Kot poudarja, z zakonom ne moremo spremeniti biologije moralnega odločanja oziroma sprostiti čustvene zavore, ki bi jo ob dejanju občutil izvajalec postopka pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (PPKŽ).

Kot nevrologinja imate opraviti z različnimi boleznimi, kot so multipla skleroza, demenca in mnoge druge. Kako ocenjujete določbo, da zakon kot pogoj za vlogo za asistirani samomor opredeljuje neznosno trpljenje? Verjetno gre za dokaj relativen pojem.

Kot zdravniki smo zelo slabo opremljeni že z objektivnimi ocenami bolečine, ki je samo en podtip trpljenja oziroma manjši del širšega pojmovanja trpljenja. Trpljenje ima veliko komponent, ki so popolnoma nemedicinske, denimo sociološka, psihološka in duhovna komponenta. Kot zdravnica se ne počutim poklicana za ocenjevanje trpljenja.

V praksi vidimo, da ista diagnoza nikakor ni enako istemu trpljenju. Nekdo, ki je izgubil nogo, lahko neizmerno trpi, ker ne more več hoditi po gorah, drugi pa si želi iti na paraolimpijske igre in živi popolnoma normalno naprej.

Kako naj jaz kot zdravnica to strokovno opredelim? Strokovno gledano sta onadva v istem položaju, imata morda celo isto stopnjo bolečine. Konec koncev trpijo tudi duševni bolniki in bolniki, ki želijo narediti samomor, pa jim skušamo to preprečiti.

Kaj so še spregledali snovalci zakona?

Ne želim zamahovati z roko, da tisti bolniki, ki nimajo neznosnih bolečin, ne trpijo, ampak če sprejemamo zakon o zdravstveni dejavnosti, ga na žalost moramo opremiti s pojmi in merili, ki jih v zdravstvu lahko upoštevamo.

Nekdo, ki ga bo zadela možganska kap in bo nepokreten, bo sedaj potreboval drago domsko oskrbo. Sočasno bo trpel tako zaradi tega, ker je izgubil samostojnost, kot zaradi tega, ker je njegova družina zdaj v finančni stiski. Domska oskrba na mesec stane 1800 evrov, njegova pokojnina pa znaša 600 evrov.

Kako naj izmerimo, ali bolj trpi zaradi enega ali drugega? Že ob prvem osnutku zakona smo nevrologi želeli opozoriti na nekatere pasti; ena od teh je ravno velika težavnost presojanja trpljenja. Bilo je veliko pozivov, da se pojem trpljenja spremeni v terminalno bolezen ali neznosno bolečino.

Zdravniki že dolgo opozarjate tudi na odnos med lečečim zdravnikom in bolnikom. Bi lahko rekli, da zakon to zaupanje ruši?

Zakon na zelo nenavaden odnos posega med bolnika in lečečega zdravnika, v drugih državah to ni tako urejeno. Vedeti morate, da gre kdaj tudi za 20 in več let dolge vezi. Zakon pa pravi, da če ima zdravnik ugovor vesti, bolnik pa želi asistirani samomor, lečeči zdravnik preneha biti njegov lečeči zdravnik. Zakon ne predvideva možnosti, da bi bolnik želel drugače in kaj se zgodi, če bolnik ne želi izgubiti zdravnika. Ob tem pa – nenavadno – ne omenja veliko bolj problematičnih situacij, če bi v postopku o pomoči pri samomoru sodeloval bolnikov svojec ali nekdo, ki ima lahko od tega finančno korist.

V Švici zdravniku niti ni treba uveljavljati ugovora vesti, saj pomoč pri samomoru ni zakonsko opredeljena kot pravica ali dolžnost, ampak je samo dovoljena. Delo zdravnika pred izbiro za PPKŽ je samo potrditev diagnoze, kar je strokovno vprašanje in ne ideološko. Bolnik sam poišče ponudnika storitve, ki omogoči končanje življenja.

Nepošteno se mi zdi, da zakon vnaša prisilno ločitev, prisilen razdor in nezaupanje v odnos med zdravnikom in pacientom. Nekaj, česar si res ne želimo, je, da bi ta zakon v primeru, da bodo zdravniki podali ugovor vesti, dal bolnikom občutek, da jih zapuščamo ali da ne želimo biti z njimi.

V Švici zdravniku niti ni treba uveljavljati ugovora vesti, saj pomoč pri samomoru ni zakonsko opredeljena kot pravica ali dolžnost, ampak je samo dovoljena.

Je takšen zakon res v pomoč razvoju paliativne oskrbe, kot trdijo zagovorniki zakona?

Tu gre za zavajanje. Večina držav, ki so med prvimi uzakonile pomoč pri umiranju, je bila zelo visoko na lestvici kakovosti življenja umirajočih (End of Life quality). Na prvem mestu sta sicer Velika Britanija in Švedska, ki nimata možnosti asistiranega samomora, ampak je tam zelo dobro poskrbljeno za bolnike v času umiranja.

Visoko pa so tudi Belgija, Nova Zelandija in Avstralija. Študije so pokazale, da če je država po teh merilih visoko in nato uvede takšen zakon, se paliativa še naprej dobro razvija. Če pa država ni tako razvita glede zagotavljanja kakovostnih storitev ob koncu življenja, se dostopnost paliativne oskrbe poslabša. Po uvedbi zakona si namreč tako paliativna medicina kot asistirano umiranje delita isti bazen strokovnih delavcev in finančnih sredstev, navadno zelo omejenih. Slovenija je tu v precej slabem položaju.

Pa trditev, da gre za del paliativne oskrbe? Pravzaprav so koncepti nasprotni.

Mislim, da avtorji tega ne želijo poudariti. Oni povedo, da za nekatere ljudi paliativna oskrba ni dovolj oziroma je niti ne želijo, saj bolniku ne omogoči avtonomije odločanja o tem, kdaj želi izstopiti iz zdravljenja. Ta argument razumem. Ampak veste, pri nas zakon ureja veliko več kot samo to pravico. Če ga primerjate s švicarsko ureditvijo, vidite, da vnaša popolnoma nepotrebne odločbe, ki močno posegajo v zdravstveni sistem.

V zakonu je na primer člen, ki zagovarja pacientovo pravico do odgovornega ravnanja z njegovim časom. To pomeni, da je nekdo kot izvajalec dolžan v treh tednih izpeljati vse postopke. Na nobeno zdravstveno dejavnost ni tega pravnega pritiska, da se izvede v tako kratkem času. Če nekdo toži nad nevzdržno bolečino v kolku, mu nihče ne bo v treh tednih zagotovil menjave kolka.

V zakonu je člen, ki zagovarja pacientovo pravico do odgovornega ravnanja z njegovim časom. To pomeni, da je nekdo kot izvajalec dolžan v treh tednih izpeljati vse postopke. Na nobeno zdravstveno dejavnost ni tega pravnega pritiska, da se izvede v tako kratkem času.

Prav tako bi morala zdravnik in medicinska sestra počakati ob bolniku, vse dokler ne bi bila potrjena njegova smrt.

Tako, tudi če traja več dni. Tu naj bi bil poleg lečeči zdravnik ali medicinska sestra, ki sta oba vpeta tudi v redno delo. Ne predstavljam si, kako bi se uredilo, da ju zaradi tega več dni ne bi bilo v službo. Pri nobenem bolniku doma nisem bila tri dni, ko je umiral. Pa ne zato, ker mu ne bi želela stati ob strani, ampak ker je to nevzdržno za naš zdravstveni sistem.

Nikakor ne želim reči, da ni treba zdravniško pomagati, če pride do komplikacij po zaužitju smrtonosne učinkovine ali do bolečega umiranja, želim pa opozoriti, da je to del paliativne oskrbe, do katere naj bi imeli vsi enako pravico.

Omenili ste, da je Slovenija problematična, ko gre za kakovost življenja ob umiranju. Toda v kontekstu tega zakona možnosti, ki jih nudi paliativna oskrba, sploh ne omenja.

Kot sem že omenila, je treba povedati, da razlog, zaradi katerega si nekateri želijo imeti možnost asistiranega umiranja, ni samo v trpljenju in bolečini, ampak v občutku nadzora nad svojim življenjem. V tujini se 60 odstotkov ljudi za asistirano umiranje odloči zaradi občutka avtonomije, ne zaradi bolečine.

Česar nihče ne poudarja, pa je, da zakon v trenutni obliki dela za moje pojme neustavne razlike med ljudmi, ki neznosno trpijo in se jim zdi pomoč pri umiranju sprejemljiva, ter med ljudmi, ki neznosno trpijo, a asistirani samomor zanje ni sprejemljiva možnost. Tem nepravilnostim bi se snovalci zakona zlahka izognili, če bi v sedmem členu zakona sočasno s pomočjo pri samomoru bolniku zakonsko določili tudi možnost alternativnih oblik lajšanja trpljenja v istem časovnem okviru.

Tako pa zdaj niti nimamo realnih alternativ, ki naj bi jih bil zdravnik dolžan predstaviti bolniku, ki se odloči za PPKŽ. Hkrati pa trenutni zakon bolnike, ki se za pomoč pri samomoru ne odločijo, postavlja v položaj drugorazrednih uporabnikov zdravstvenih storitev. Nobeden od drugih zakonov namreč zdravstvenih delavcev ne obvezuje, da paliativno dejavnost ali kak drug postopek izvajajo na enak način kot asistirani samomor.

Paliativna oskrba pri nas obstaja na papirju in na ramenih nekaj posameznikov, ki na račun svojega zasebnega življenja delajo premike. Ni pa sistemske ureditve.

Nesorazmerno je, da zdaj urejajo nekakšno ekskluzivno ponudbo, ki obstaja v peščici držav na svetu, nimamo pa osnove, ki naj bi obstajala v vseh razvitih državah. Kot osnovo mislim, da 160.000 ljudi v Sloveniji nima osebnega zdravnika, bolniku ne moremo zagotoviti, da v 30 dneh pride do specialističnega pregleda ... In v takem zdravstvenem sistemu se pogovarjamo o asistiranem končanju življenja. Zakon, ki ureja res neko ekstremno obliko končevanja življenja, bi moral sočasno urejati tudi naštete izzive, ne pa jih ignorirati.

Trenutni zakon bolnike, ki se za pomoč pri samomoru ne odločijo, postavlja v položaj drugorazrednih uporabnikov zdravstvenih storitev.

Paliativna oskrba je torej pri nas še v povojih, pa vendarle v današnjem času zagotavlja tudi možnost humanega načina lajšanja bolečin, mar ne? Večkrat se omenja paliativna sedacija. Torej bolnikom ni treba trpeti.

Ne, ni jim treba. Je pa vprašanje, kako do tega priti. Kot zdravnica vem, da paliativne sedacije naš zdravstveni sistem nikakor ne more ponuditi vsem, ki bi si jo želeli ali potrebovali, prav na to stalno opozarjamo. Večina bolnikov in celo zdravnikov pa niti ne ve, kaj ta postopek pomeni.

Če nekdo nevzdržno trpi, mu zdravnik pri paliativni sedaciji ponudi močno zdravilo, ki ga dobi preko kanala v žilo, bolnik zaspi in lahko v spanju tudi umre. Iz paliativne sedacije bolnika lahko tudi zbudimo, da se na primer poslovi od svojcev. Ravno pred kratkim je tak primer poslavljanja od umirajoče žene opisal Slovenec, ki živi na Nizozemskem. Nekaterim se to ne zdi sprejemljiv način umiranja, obstaja pa. Tudi sicer 80 odstotkov ljudi in še več ne bo občutilo nobene bolečine, če jih bomo zdravili z že obstoječimi protibolečinskimi zdravili.

Nasloviti znamo tudi težko dihanje, nasloviti znamo slabost. Težava pa je, da trenutno zdravstveni sistem ni urejen tako, da bi se temu lahko res posvetili, da bi na primer lahko šli k bolniku na dom, če bi potreboval takšna zdravila. Želim si, da bi bolnikom to lahko ponudila.

Po novem zakonu pa bi bil za zdravnika edini razlog za to, da bi šel k nekomu domov, ta, da bi šel izvest PPKŽ, ne pa to, da bi mu uredil neizmerno bolečino.

Na drugi strani pa vam nekateri očitajo pokroviteljski odnos do bolnikov, češ da jim govorite, kaj naj si želijo in česa ne.

Nepošteno se mi zdi, da se o našem delu ne odloča iz prakse in da pri tem niti ne upoštevajo znanstvenih študij in biologije moralnega odločanja. Pravijo, da je podobno že sedaj, ko dajemo morfij ali paliativno sedacijo. A to ne drži. Obstajajo zelo obsežne znanstvene študije o tem, kako poteka moralno odločanje. Naši možgani dokazano drugače dojemajo aktivno vlogo zdravnika pri umiranju ali pasivno omogočanje, da bolnik zaključi življenje. Z zakonom ne moremo spremeniti biologije moralnega odločanja. Lahko pa to upoštevamo, in kot pogosto naredijo v tujini, bolnikom omogočimo neko avtonomijo, a tako, da s tem ne posegamo grobo v avtonomijo drugih. Ne razumem, zakaj ta zakon v tej obliki tega ni želel upoštevati.

Nepošteno se mi zdi, da se o našem delu ne odloča iz prakse in da pri tem niti ne upoštevajo znanstvenih študij in biologije moralnega odločanja.

Poleg tega se tudi marsikateri zdravnik naveže na bolnika.

Drži, mislim, upam, da drži! Vem, da bolniki pogosto menijo, da je to, da jih pospremimo v smrt, ultimativno dejanje dobrote, da je celo naša naloga in da nikakor ni res, da smo s tem rablji. To stališče razumem, ampak po vsem svetu smo zdravniki podobni in imamo s tem težave. Zato se ponekod tudi naredi nek kompromis med omogočanjem PKKŽ in tem, da se v to po nepotrebnem ne vključujejo zdravstveni delavci.

Kot jaz bolniku ne morem povedati, kaj zanj pomeni avtonomija, mislim, da je prav, da tudi ljudje in filozofi zdravnikom ne zapovedujejo, kaj lahko čutimo in česa ne. Tudi veterinarjem je hudo, ko uspavajo živali, vojakom je hudo, pa imajo legitimnost ubijanja. Imamo vrojen odpor do škodovanja in ubijanja, če vemo, da to počnemo. V vsakem zdravem človeku dokazano obstaja biologija, ki problematizira pomoč pri umiranju. Pošteno bi bilo, da bi se v zakonu to upoštevalo in bi ljudje, če bi se jim že dala to možnost, to opravili brez prisotnosti zdravnika in medicinskega osebja. Da bi morala biti ves čas umiranja prisotna zdravnik in medicinska sestra, je unikum. Tega ni v nobeni državi, ki dovoljuje pomoč pri samomoru.

Vendarle zakon dopušča ugovor vesti.

Da moram jaz dati ugovor vesti, ni prostovoljno. To je moja obveza, moja dolžnost. Prej sem že omenila Švico. Tam ni ugovora vesti, ker ni zdravnikova zakonska obveza, da bolniku to omogoči. Je svoboščina bolnika, ne pa prisila zdravnika. Poleg tega se možnost ugovora vesti zakonsko lahko umakne, kot so že poskusili pri farmacevtih. Kaj pa potem?

Zdravnik naj bi v tem času preveril tudi okoliščine odločitve za asistirani samomor in se prepričal, da ni bila sprejeta na osnovi pritiskov. Je to realno?

Ne, to ni mogoče. Omenila sem že primer kapi. Tega nihče ne zna, menim, da bi bilo pošteno, če bi se v zakonu to bolje opredelilo.

Če pogledava perspektivo bolnika. Nedavno je v anketi na eni od televizij starejša gospa dejala, da je proti zakonu, češ da je že tako stara in sama, če pa bi bil zakon uveljavljen, bi se počutila še bolj odveč. Vi se pri svojem delu srečujete s starejšimi. Kako dojemajo razpravo okoli tega zakona?

Zelo različno. Starostnike je težko uvrstiti v neko homogeno skupino. So starostniki, ki so izjemno krhki, tudi v socialnem pogledu. Ti ljudje bi se znašli v še večji stiski. Neka domska oskrba danes stane že za samostojnega, pokretnega človeka več kot tisoč evrov, pokojnine pa vemo, kakšne so.

Ne smemo pa pozabiti, da so tudi starostniki, ki so zelo vitalni in močni, in nekateri med njimi si želijo neke avtonomije. Toda hkrati bodo imeli velikokrat denar za domsko oskrbo. S tem ko bi oni dobivali nove pravice, ne bi smeli spravljati v stisko tistih, ki glasu sploh nimajo. Res želim biti strokovna in vpeljati v razpravo pomisleke, ki so vedno znova preslišani.

So starostniki, ki so izjemno krhki, tudi v socialnem pogledu. Ti ljudje bi se znašli v še večji stiski.

Kje vidite razloge, da so preslišani?

To se tudi sama sprašujem. Zagovorniki zakona in tisti bolniki, ki bi si želeli prostovoljno končati življenje, se verjetno bojijo, da bi ta možnost izhoda iz trpljenja padla v vodo. Osebno sem demokrat in ne želim moralizirati. Želim pa, da ima tudi stroka svoj glas in da se že sedaj vidijo možne hude anomalije, ki jih vnaša trenutni zakon.

Zelo blizu so mi pomisleki Andreja Bračiča, magistra zdravstvene nege in raziskovalca etike v zdravstvu. Ne zdi se mi pošteno, da se nad vsakim pomislekom zamahne, češ, samo rožljajo z inkvizicijo. Ni vse, kar rečemo, samo blokada, pač pa je pogled nekoga, ki ima opraviti z bolniki in ki se zaveda, da niso vsi bolniki, vsi umirajoči in vsi starostniki enaki.

Na nek način gre za siljenje zdravnikov, da ravnajo proti svoji vesti.

Zagovorniki zakona pogosto rečejo, da že danes zdravniki dajejo paliativno sedacijo in veliko morfija, ki lahko pri terminalno bolnih povzroči smrt, in da imamo tako in tako možnost ugovora vesti.

Toda namen je drugačen.

Da, gre za drugačen primer, zgoraj sem že omenila, da je znanstveno dokazano, da naši možgani hočeš nočeš ločijo med tem, kako aktivno pomagamo nekomu pri dejanju, da delujejo povsem drugačni možganski mehanizmi in povsem drugačni mehanizmi čustvovanja, če nekdo izvede paliativno sedacijo, kot pa če nekoga potisne čez rob oziroma mu neposredno pomaga pri samomoru. Mislim, da je treba te študije upoštevati pri sprejemanju zakonov. To je znanstvena stvar, ne moralna ali religiozna tema.

Tako kot je treba upoštevati biologijo ekosistemov, ko sprejemamo zakon o vodah, je tu treba upoštevati biologijo človeka. Imamo celo zakonsko prepoved mobinga, ker vemo, da stres na delovnem mestu škoduje. Tu stroka upošteva znanost. Zato smo tudi predlagatelje prosili, naj upoštevajo, da bi bil pri zdravnikih, ki bi to opravljali, velik razpon v doživljanju stiske. Odvisno od starosti bolnika, bolezni, ki jo ima, in od tega, kako huda je. Tudi tukaj študije kažejo, da bi bil konflikt odločanja oziroma presojanja nesorazmerno večji, če bi imeli neterminalnega bolnika, mladega bolnika – nekoga, ki ima pričakovano življenjsko dobo še dvajset let. Mislim, da nihče od bolnikov, ki neznosno trpi, ne želi nehote povzročati stisk. Bolniki, ki trpijo, nimajo ne moči ne volje ukvarjati se s temi temami. Zakonodajalci morajo pretehtati in biti odgovorni do vseh vpletenih v postopku.

Zakonodajalci morajo pretehtati in biti odgovorni do vseh vpletenih v postopku.

Zakon opredeljuje, da bi pod določenimi pogoji predlog za asistirani samomor lahko vložili vsi starejši od 18 let.

Drži. In ni strokovno opredeljeno, kaj je neznosno trpljenje. Nočem moralizirati, ampak to so pomembne teme tega zakona, ki niso naslovljene. Ne vem, zakaj.

Če greva še na perspektivo svojca. Kakšne stiske bi lahko pri njih povzročila odločitev njihovega sorodnika za asistirani samomor? Ko pride do samomorov, se marsikdo sprašuje, kaj bi lahko naredil, da se to ne bi zgodilo, in doživlja tudi dolgotrajne stiske.

Tudi tu so izkušnje tam, kjer asistirano umiranje obstaja, različne. Samomor je nek presek. Predlagatelji trdijo, da urejen dostop do samomora pomeni ravno to, da ga ni treba narediti na skrivaj, pač pa da so svojci v tem času lahko zraven. Ampak tukaj je vseeno nevarno idealiziranje tega reguliranega načina odhajanja. Tudi tu bi se pojavile težave, stvari ne bi bile samo mirne, spokojne in samo v krogu ljubečih. Tudi tu bi bili svojci v stiski in bi se spraševali, ali je to res pravi čas. Prav tako zdravnik ni dolžan obvestiti svojcev, da bo bolnik to storil, tako da travm vsekakor ne bomo samo preprečili, odpirale se bodo nove možnosti zanje.

Vedno znova tudi poudarjam, da zakon ne predvideva hitrega razvoja zdravil. Kaj pa, če je zdravilo za neterminalno bolezen, zaradi katere želi bolnik PKKŽ, v zadnjem stadiju testiranja ali je že odobreno?

Omenili ste argumentacijo predlagateljev, češ da samomora na ta način ne bi delali na skrivaj. Toda po drugi strani bi se očitno skrival pravi vzrok smrti, saj samomor kot vzrok ne bi bil nikjer naveden.

Kot zdravnica moram vedno zapisati dejanski vzrok smrti, ne pa osnovno bolezen. Če nekdo umre zaradi pljučne embolije ob raku, neposredni vzrok smrti ni rak. Takšna določba v zakonu se mi zato zdi nenavadna, nelogična. Sili me v nekaj, kar trenutno ni praksa.

Pobudniki zakona so sicer odprli pomembno diskusijo, paradoksalno pa je, da s tem zakonom ustvarjamo nove tabuje. Delamo se, da določene stvari ne obstajajo, čeprav obstajajo. To ni intelektualno pošteno.

Kot zdravnica moram vedno zapisati dejanski vzrok smrti, ne pa osnovno bolezen. Če nekdo umre zaradi pljučne embolije ob raku, neposredni vzrok smrti ni rak. Takšna določba v zakonu se mi zato zdi nenavadna.

Govorila sva že o mednarodnih študijah v državah, kjer je asistirani samomor zakonsko dopusten. Ali drži, da se meje oziroma merila upravičenosti do tega sčasoma pomikajo oziroma širijo?

To je dejstvo. Tudi na Nizozemskem so pred več kot 20 leti trdili, da zakon velja samo za terminalne bolnike, ki nimajo več nikakršnega upanja in samo trpijo. Danes vemo, da so te meje premaknjene v za naše okolje nepredstavljive razsežnosti.

S tem zakonom ustvarjamo nove tabuje. Delamo se, da določene stvari ne obstajajo, čeprav obstajajo. To ni intelektualno pošteno.

Na primer?

Tam je na primer indikacija tudi psihiatrična diagnoza, neko psihološko trpljenje, celo osamljenost. So primeri, ko se to zgodi zaradi zapustitve partnerja. Celo občutek nesmisla je razlog, zaradi katerega lahko nekdo zaprosi za evtanazijo. Tam je indikacija res zelo zelo široka. Tudi pri nas bi bil zakon podoben, če bi obveljala prvotna različica.

Tega si ne predstavljam. Da bi lahko kar vsak vedno izbral to možnost. Počutim se kot vojak, ki se bori skupaj z bolnikom. Res se trudim z bolniki, da kdaj prebrodimo kaj hujšega, kdaj sem seveda tudi tečna in ob tretji uri zjutraj v dežurstvu vse prej kot idealna. Ampak svojim bolnikom dam elektronski naslov in se na pošto trudim ažurno odgovarjati, da imajo občutek, da skupaj rešujemo in urejamo stvari. Tudi v sistemu, ki res ni idealen. Težko si predstavljam, da bi jih lahko spodbujala v tem, da naj končajo svoje življenje, če ni nekega res neznosnega razloga.

Zakon tudi določa, da bi morala biti odločitev za asistirani samomor sprejeta pri polni zavesti. Je realno, da bi človek, ki je v hudih fizičnih bolečinah in psihično povsem na tleh, takšno odločitev sprejel pri polni zavesti?

Večkrat preberem kake misli ljudi, vidim, da veliko Slovencev na koncu želi imeti možnost PKKŽ, češ da se nočejo znajti v podobnem položaju kot denimo njihova dementna babica, ki je bila popolnoma nebogljena.

A v tem zakonu je na srečo prepovedana vnaprejšnja volja. Ko bi nekdo želel dati vlogo za prostovoljno končanje življenja, bo moral biti še kar fit, na primer v zelo začetni fazi demence, ker bo takrat še pri polni zavesti. Ali pa v začetni, ne zelo napredovali fazi onkološke bolezni.

Bolniki, ki jim je slabo, ki bruhajo in so bolečinsko prizadeti, se težko filozofsko ukvarjajo s svojim trpljenjem, njim ponavadi odleže, že če jim odvzamemo slabost in bolečino. Mislim, da ni pravično trditi, da bo PPKŽ res izhod v sili za vsakega, ki se boji teh scenarijev. Večine teh scenarijev tisti, ki bi to želel, s tem zakonom ne bi mogel preprečiti. Ampak razumem, da ljudi nekako pomirja, da to možnost imajo. Zdravniki pa moramo postati boljši pri tem, da znamo poslušati svoje bolnike in spoštovati njihove odločitve. Moramo znati delati manj, če bolnik tako želi.

Poleg tega svojci, ki opazujejo svojo dementno babico, ne morejo poznati njene perspektive. Ne morejo vedeti, ali trpi do te mere, kot to dojemajo oni.

Pred časom sem poslušala res lep prispevek o nekem 95-letnem gospodu, ki je rekel: 'Nihče od vas si ne more predstavljati, kako je biti star 95 let.' Ne glede na to, kako se nam zdi to grozno in nedostojanstveno, ti ljudje svoje telo in sebe dojemajo drugače in navadno manj trpijo od svojcev. Morda bi morali v teh primerih bolj nasloviti podporo svojcem.

Bolniki, ki jim je slabo, ki bruhajo in so bolečinsko prizadeti, se težko filozofsko ukvarjajo s svojim trpljenjem, njim ponavadi odleže, že če jim odvzamemo slabost in bolečino.

(D226: 20-24)