Mlada kmeta in podjetnika Klara in Miha Curk: Rada bi dokazala, da se da uspeti tudi z majhno kmetijo

Klara in Miha Curk sta mlada zakonca in starša dveh otrok, ki sta se zagnano lotila podjetniške poti v kmetijstvu. Poleg 120 piščancev, ki se pasejo na njuni kmetiji Zeleni pašnik, magistrica poslovnih ved in 29-letni magister hortikulture skrbita še za 14 ovc, race in kravo, ki se pasejo kar med nasadi jagodičevja.

Z za Slovenijo manj običajnimi, a okolju prijaznimi metodami, ki njuno kmetijo delajo kar najmanj odvisno od trenutnih pretresov v svetu, ki so prizadeli tudi številne kmete, želita dokazati, da se da uspeti tudi na majhni kmetiji, brez podpore subvencij, a z jasno vizijo.

Današnji prvi del intervjuja se dotika predvsem njunega načina kmetovanja, samooskrbnosti, tega, zakaj kmetijstvo in uvajanje novih načinov kmetovanja posebej pritegne ljudi iz mesta brez predhodnega kmetijskega ozadja, pa tudi tega, koliko smo Slovenci v aktualni situaciji pripravljeni plačati za kvalitetno, sonaravno pridelano hrano.

Neredko slišimo, da moraš biti velik kmet, da se ti kmetijstvo izplača, v veliko primerih gre kmetijstvo v bolj množično proizvodnjo - kako se vama permakultura, sonaravna reja ter obnovitveno kmetijstvo izplačajo tudi ekonomsko?

Miha: V Sloveniji je verjetno zelo malo kmetij, ki se jim izplača kmetovati masovno in bi morala velika večina iti v nekaj nišnega, butičnega, kar lahko sami pridelamo in prodamo direktno. Tudi midva bi rada dokazala, da se da uspeti tudi z majhno kmetijo ter da obstajajo številni načini in možnosti; ne samo denimo predelava mleka v sir in turistična kmetija, ampak še kaj drugega. V tujini sva videla, da se tak način lahko izplača in sva na enak način poizkusila tudi pri nas.

Če je bil sedaj velik del ekonomije v finančnih mahinacijah, klasične ekonomije pa malo, menim, da se bo slednja sedaj okrepila.

Klara: Na način, ki sva ga izbrala midva, se naravo tako usmerja in spodbuja, da narava kmetu pomaga. Pri tem je zelo pomemben denarni tok. Če si želiva iz svojega dela zagotoviti plačo, morava poskrbeti, da vsaj že drugo leto iz tega dobiva eno v redu plačo – ne 2000 evrov, a vseeno v redu – prilagodila sva se neluksuznemu načinu življenja. Pomembno je, da si zagotoviva, da bo čez leto vedno prihajal denar. V ta namen sva morala premisliti, kje je denarni vložek majhen, a se hitro obrne in investicija povrne. Ekonomsko se nama izplača ravno zaradi teh majhnih vložkov in dovolj dobre cene, ki jo doseževa s tem, da nimava nečesa masovnega, ampak gre za posebnost oz. dodano vrednost s strani kvalitete in proizvoda.

Miha: S tem najinim načinom hočeva pokazati tudi, da ni nujno, da imaš zelo veliko stroškov s pridelavo, ampak da se da z majhnimi vložki. Ne potrebujeva celega hleva, da lahko začneva gojiti piščance, ampak za 200 evrov lesa in mreže.

Kako odprta je Slovenija za alternativne načine kmetovanja, uvajanje zgledov iz tujine, sploh sledimo novostim na tem področju?

Miha: Mlajši kmetje, v starosti med 20 in 30 let, so po moji oceni zelo odprti za nove načine, gledajo tudi ven in ne razmišljajo več na način »tako se je vedno delalo«. Menim, da se prebuja to, da je dobro iti malo v tujino. So pa to posamezniki.

Želela sva imeti nadzor nad tem, od kod pride najina hrana.

Klara: Večkrat je pa s spremembami težko, ko na kmetiji živi več generacij. In potem tudi če »ta mlad« nekaj želi, pogosto ne more. Starejši navadno niso odprti do sprememb, stojijo na stališču, da sistem deluje in jih je zelo težko prepričati, da bi se nekaj naredilo drugače, kar je velika ovira.

Pri kakšnih stvareh je tudi tako, da imajo v Sloveniji slabšalen prizvok. Ena takih je permakultura, ki jo delno uporabljava. Pri nas ima prizvok »čiračara energij« v smislu, da če si hipi, se greš permakulturo in imaš »zašavljen« vrt. Ni sprejeto, da bi lahko permakulturno kmetoval kmet – bolj se razume, da je to nekaj za vrtičkarje in ni združljivo z resnim kmetijstvom. Obstaja pa tudi pri nas že nekaj sicer majhnih, a uspešnih kmetij, ki jih vodijo mladi, ki to paradigmo počasi spreminjajo. Večkrat so to ljudje, ki so odraščali v mestu, ne na kmetiji. Kaže se trend, da so do tega bolj odprti tisti, ki nimajo zgodovine kmetovanja. To so v tujini ugotovili tudi z raziskavami.

Miha: Tudi sam sem mlajši malo pomagal na kmetiji pri dedku, kjer sva danes midva in imam včasih občutek, da bi moral travo pokositi – a najin način kmetovanja pravi, da ni nič hudega, če se malo trave pohodi. Ampak mene vseeno malo matra … brez te predispozicije lažje spremeniš način kmetovanja.

Čemu pripisujeta, da kmetijstvo vedno bolj zanima ljudi, ki nimajo kmetijskega ozadja ali prihajajo iz mesta?

Ljudje iščejo povezanost z naravo in fizično vključenost v naravne procese.

Klara: Način življenja; to da ljudje iščejo povezanost z naravo in fizično vključenost v naravne procese. Kljub temu, da je veliko fizičnega dela, je vseeno bolj mirno, načeloma manj stresa – odvisno seveda, kako si narediš. Morda pa se prebujajo tudi novi časi … Zadnjič mi je nek podjetnik dejal, da prihaja čas, ko se bo klasična ekonomija okrepila. Cene vsega gredo navzgor. Če je bil sedaj velik del ekonomije v finančnih mahinacijah, klasične ekonomije pa malo, menim, da se bo slednja sedaj okrepila.

Miha: Gremo nazaj k osnovam. Midva sva se za to pot sprva odločila, ker sva želela imeti nadzor nad tem, od kod pride najina hrana. Kasneje sva videla, da to zanima tudi precej ljudi okrog naju in začela razmišljati, da bi to lahko šla širše.

Prejmeta tudi pozitivne odzive v smislu umika k trajnostnemu, sonaravnemu kmetovanju, glede na to, da je to danes nekaj, kar se vedno bolj spodbuja – pa ne samo v kmetijstvu, ampak tudi na področju mobilnosti, energetike, hrane …?

Miha: Ja, posebej pri ljudeh, ki nama sledijo na družabnih omrežjih. Mislim, da če bi se tega lotila 15 let nazaj, bi veliko težje uspela. S političnim poudarjanjem trajnosti in vračanja k naravi pa mislim, da je družba zelo dojela, da gre za smer, v katero bi bilo dobro iti. Tudi če ljudje sami pri sebi še ne dojamejo, da je to dobro zanje, imajo nekje v ozadju razmišljanja, da gre za nekaj dobrega.

Koliko so ljudje v Sloveniji danes pripravljeni plačati za kvalitetno, sonaravno pridelano hrano, še posebej ob draženju?

Z odpoklici hrane, še posebej mesa, pri velikih trgovcih, prihaja do tega, da se ljudje počasi začenjajo zavedati, da tisto, kar je najceneje, ni nujno tudi dobro.

Miha: Če bi me to nekdo vprašal pred pol leta, bi rekel, da absolutno ja. Kaj bo ob draženju, bomo pa videli. A kolikor se pogovarjava z ljudmi, ki se na to bolj spoznajo, pravijo, da če nekdo želi jesti dobro hrano, si jo bo privoščil tudi, če nima res veliko denarja. Si je bo pa verjetno privoščil malo manj.

Klara: Hrana je vseeno neka osnovna stvar in z odpoklici hrane, še posebej mesa, pri velikih trgovcih, prihaja do tega, da se ljudje počasi začenjajo zavedati, da tisto, kar je najceneje, ni nujno tudi dobro. To zavedanje pomaga tudi kmetijam, ki si prizadevajo iti v smer kvalitete.

Miha: Ravno včeraj je bila prigoda, da je moj dedek, ki živi poleg naju in včasih pride k nama na kosilo, ko Klara naredi najinega piščanca v rižoti, iz trgovine prinesel piščanca in Klaro prosil, da naredi rižoto. A potem z njo ni bil zadovoljen, ker ni imela okusa, kakršnega ima z najinim piščancem. Pri najinem je navdušen, tukaj je pa dodal vegeto. Pa nama je vedno govoril, kaj greva v to, če se v trgovini toliko ceneje dobi … Ampak ni isto.

Kako samooskrbna je vaša družina?

Klara: Nekje med 50 in 60 %. Meso in zelenjavo imamo praktično vse domače, nekaj kupimo tudi od kmetov v bližini.

Miha: Se nam pa dobro zdi, če ob kosilu lahko rečemo: tole je naše meso in zelenjava, tole smo šli iskat tjale, samo sol je iz trgovine!

Trenutno je kmetijstvo za vaju bolj »za zraven« – si predstavljata, da bi postalo tudi vajina služba, način življenja?

Klara: Vsekakor. Mihova služba je srednjeročna, tudi zaradi njegove narave dela, jaz pa sem trenutno službo sprejela izključno zaradi investicije v kmetijo, pa še to samo za štiri ure za eno leto. Želiva si tudi še razširiti družino, tako da sva iskala tudi takšni službi, da lahko delava od doma.

Miha: Po tem bova šla v smer, da ima Klara res prihodek iz kmetije, jaz pa bom, dokler projekti bodo, z veseljem še delal na fakulteti. Misliva pa, da bi lahko oba živela samo od kmetije.