Med Ukrajino in Izraelom: ideologija kot faktor uresničevanja strateških interesov

Konflikt med Palestinci in Izraelom, ki je ponovno eskaliral z brutalnim nasiljem nad judovskim prebivalstvom v režiji palestinskih militantov, je obrnil oči svetovne javnosti stran od vojne v Ukrajini. A kot bomo videli, sta za Zahod pomembni obe vojni. Prav tako bo v obeh v trenutnih razmerah težko doseči pozitiven izid, ne glede na slednjega pa nas lahko skrbi obdobje po tem, ko, če sploh, se bosta konflikta efektivno zaključila.

Suhoparna in po nekaj mesecih že kar oguljena je fraza, da se na ukrajinskem bojišču ni kaj bistvenega spremenilo. Ukrajinska protiofenziva ni dosegla potrebnega učinka, in to je bilo že pred njenim začetkom jasno mnogim. Tudi ukrajinskemu vojaškemu vrhu; spomnimo se izjav generala Sirskega ter namestnice obrambnega ministra Maljarove.  

Kljub temu Ukrajincem ne gre odreči inovativnosti in precejšnjih uspehov, ki jih žanjejo z zalednimi operacijami. Nešteto je že uničenih ruskih oporišč, rafinerij, skladišč orožja, vojaških tovarn in infrastrukture. Po novem Ukrajina uporablja tudi ameriške sisteme ATACMS, ki naj bi po nekaterih nepotrjenih navedbah okupatorski strani prizadejali precejšnjo škodo (okupator na drugi strani trdi, da to ne drži). Takšno delovanje prinaša uspehe, za razliko od frontalnih napadov na utrjene ruske položaje Surovikinove linije, ki ob sedanjih kapacitetah, ki jih je Zahod zagotovil Ukrajini, vojaško niso upravičeni. Tega ne trdim zato, ker bi Ukrajini nasprotoval, temveč zato, ker jo podpiram.

Frontalni del protiofenzive torej ni odločitev vojaštva, pač pa politične oblasti, in rekel bi, da niti ne ukrajinske, temveč je prišla s strani podpornikov. Če že govorimo o podpori: Rusija je s strani svoje sfere, pa naj gre za Kitajsko, Severno Korejo ali Iran, deležna stabilne podpore. Ukrajina te sreče nima: ameriški konservativci vse glasneje nasprotujejo financiranju napadene države in ob katastrofalnem finančnem stanju v ZDA, ki je plod nesposobnosti Bidnove administracije, se njihovi argumenti zdijo razumni. America first, bi rekel Trump.

Ukrajina te sreče nima: ameriški konservativci vse glasneje nasprotujejo financiranju napadene države in ob katastrofalnem finančnem stanju v ZDA, ki je plod nesposobnosti Bidnove administracije, se njihovi argumenti zdijo razumni. America first, bi rekel Trump.

Tudi EU ima težave z usklajevanjem pomoči Ukrajini, obenem pa se slednji nenaklonjena čustva širijo med voditelji evropskih držav. Nedavno izvoljeni slovaški premier Fico je napovedal konec vojaške pomoči za svojo sosedo. Glede na njegovo politično usmeritev, ki je bližje Putinovemu režimu kot čemu drugemu, njegova stališča niso presenetljiva, so pa za prihodnost stare celine izjemno škodljiva. Fico operativnega vojna sicer nima veliko, a z Orbanom orjeta ideološko ledino na političnem nivoju, zato bo v drugih državah potrebna previdnost.

Medtem je minuli konec tedna na Malti potekala mirovna konferenca, kjer je Zelenski predstavil deset točk svojega mirovnega načrta. Rusi seveda niso prisostvovali in čeprav je načrt z vidika neke morale več kot sprejemljiv, je v tej fazi neizvedljiv. Predvideva namreč ponovno vzpostavitev popolne ozemeljske integritete Ukrajine. Rusi, ki v trenutni fazi vojne na severnem delu bojišča celo malenkostno pridobivajo, na to ne bodo pristali. Ima pa Ukrajina vsaj osnutek tega, kar lahko da na mizo, ko ali če bo do pogajanj prišlo.

Enako nič kaj ne kaže na umiritev strasti v Izraelu. Ta je za razliko od Ukrajincev sicer izbral modrejši pristop od zaletavanja v sovražno ozemlje. Vrstijo se obstreljevanja vojaških ciljev palestinskih militantov in likvidacije njihovih vodilnih, nedavno vidimo tudi premišljeno kopensko napredovanje v Gazo, kar Hamas sicer zanika, neodvisni viri pa potrjujejo.

Kar bolj skrbi, je politična kriza, ki bi lahko močno vplivala na stabilnost judovske države, s tem pa tudi na njeno sposobnost obrambe. Sovražnikov ima okoli sebe kar nekaj; pred kratkim je možnost vojaškega posredovanja proti Izraelu napovedal tudi turški predsednik Erdogan. Vemo, kaj to pomeni za zvezo NATO.

Preseneča tudi presenetljivo visoka podpora antisemitizmu po svetu. Levi sferi je nekako uspelo izenačiti ustanovitev judovske države z evropskim kolonializmom in novodobni woke svečeniki že pridigajo množicam lažne resnice o tem, kdo je moralen in kdo ne. 

Jasno je torej, da glede podpore Izraelu zahodni blok ni enoten, tista članica zavezništva, ki pa bi bila pripravljena stopiti v vojno, bi se bojevala proti njemu. Trenutno je potek dogodkov sicer nemogoče predvideti, a glede na to, koliko odkritih in potencialnih sovražnikov obkroža Izrael, ter na nesposobnost Zahoda, da bi z obveščevalno dejavnostjo, financami in oboroženo silo umiril razmere, se nam ne obeta nič kaj dobrega.

Preseneča tudi presenetljivo visoka podpora antisemitizmu po svetu. Levi sferi je nekako uspelo izenačiti ustanovitev judovske države z evropskim kolonializmom in novodobni woke svečeniki že pridigajo množicam lažne resnice o tem, kdo je moralen in kdo ne. Težava je, ker se zahodna politika uklanja takim pritiskom. V demokraciji je pač treba upoštevati ljudstvo. In vemo, kako je, če se nekdo okliče za ljudstvo. 

Kakorkoli, med Ukrajino in Izraelom je moč potegniti mnogo vzporednic, tako ideoloških kot strateških; v resnici je ideologija faktor uresničevanja strateških interesov. Obe državi sta bili napadeni in po interpretaciji nekaterih naj ne bi imeli pravice, da se branita. A pojdimo stran od moraliziranja: Kitajcem je s svojimi »proxyji« uspelo težišče konfliktnosti prestaviti s Pacifika neposredno na Zahod, ki se ga trudi izčrpati, obenem pa izčrpava tudi svoje »proxyje« in jih s tem poriva v vse večjo odvisnost. Če smo priča sestankovanjem na relaciji Peking–Moskva–Teheran–Hamas, je jasno, v katerem grmu tiči zajec. In jasno je tudi, da ga bo vsak dan težje ujeti.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike