Matej Makarovič: Problem slovenskih medijev je, da je levosredinski diskurz razumljen kot normalen, vsi ostali pa kot ideološki (2. del)

Primož Veselič
6

    V drugem delu intervjuja z dr. Matejem Makarovičem, priznanim sociologom in odličnim političnim analitikom, se lotevamo tematik slovenskih medijev in njihovih slabosti, lažnih novic in poskusov omejevanja spleta, tem, ki bodo zaznamovale prihajajočo volilno kampanjo ter aktualnih vprašanj evropske integracije in množičnih migracij.

    Kaj menite o slovenskem medijskem prostoru? Na kakšen način se je (če sploh) spremenil v zadnjih 10 letih?

    Nekih dramatičnih sprememb osebno nisem zaznal, kljub temu da so se nekateri mediji razvijali na novo in nekateri propadali. Medijski prostor je namreč tisti, ki hegemonijo ene nazorsko-politične opcije najbolj očitno odraža.

    Predvsem se to kaže v dejstvu, da je levosredinski diskurz sprejet kot nekaj normalnega, medtem ko so vsi drugi dojeti kot politični, ideološki itd. Neke orientacije so torej razumljene kot samoumevne, druge pa kot ideološke, kar se dejansko ne spreminja.

    Ta dominacija v Sloveniji ni toliko problematična zaradi simbolnih tem, vezanih na preteklost. Težava je v tem, da se nekatere stvari, ki bi morale biti samoumevne, npr. dopuščanje zasebne iniciative v zdravstvu, šolstvu itd., napada in demonizira, kar je mogoče le ob tako izraziti prevladi določene politične orientacije. Zato denimo manjka zavedanja, da tudi zasebni sektor lahko ob pravilnih okvirih zelo dobro služi javnemu interesu.

    Medijski prostor je tisti, ki hegemonijo ene nazorsko-politične opcije najbolj očitno odraža.

    Kako vidite dejansko vlogo nacionalne RTV v našem medijskem prostoru? Nekateri zaradi »ideološke pristranskosti« pozivajo k neplačevanju RTV prispevka; kako gledate na te pozive?

    Javna RTV je seveda nekaj, kar naj bi v prevladujočem evropskem dojemanju medijev vsaka država imela. Res pa je, da naša RTV te vloge, ki naj bi jo opravljala in naj bi bila onstran nazorsko-političnih delitev – kot jo ima v VB denimo BBC – ne opravlja.

    Drugo vprašanje pa je, ali je zato potrebno pozivanje k državljanski nepokorščini. Dejstvo je, da te pozivi do sedaj niso imeli nobenega realnega učinka oz. bi bili smiselni le, če bi imeli širšo podporo, onkraj političnih ali nazorskih delitev.

    Kaj menite o lastniškem združevanju Telemach-a in Pro Plus-a? Je to takšen problem, kot se ga predstavlja?

    Osebno sem na splošno sicer nasprotnik vsakršnih monopolov ali oligopolov, a v tem hipu po mojem mnenju težava slovenskega medijskega prostora ni v monopolu enega medija ali enega lastnika, temveč bolj v hegemoniji določenih vzorcev mišljenja.

    Kako gledate na izpostavljanje problema »fake news« na internetu in namere po regulaciji družabnih omrežij ter cenzuri »sovražnega govora«?

    Rešitev ni v omejevanju. Tudi stvari, ki so v resnici sporne, npr. pozivanje k nasilju, k odkriti diskriminaciji itd., je namreč v spletnem prostoru izjemno težko omejevati ali preprečevati.

    Vir foto: FUDŠ

    Tu vidim glavni izziv predvsem v vprašanju vzgoje. Kar potrebujemo, so namreč zreli državljani, ki so v vsej tej poplavi informacij, stališč in izbir sposobni ločevati sprejemljivo od nesprejemljivega. Dejstvo namreč je, da je danes vsak izmed nas izpostavljen praktično vsemu, tako odrasli kot otroci. Pomembno je, da se tega zavedamo in znamo gledati na vire informacij z neko zdravo kritično distanco; da jih primerjamo in ne verjamemo enemu samemu.

    Tu vidim daleč napomembnejšo vlogo države v povezavi s spletom ali mediji – v spodbujanju »vzgoje za medije«. Vsaka cenzura namreč v nekem smislu pomeni, da so državljani nezreli, da niso odrasle, razmišljujoče osebnosti; to logiko lahko uporabimo le pri otrocih. Boj proti »fake news« je torej možen le na način, da se ljudi nauči prepoznavati te lažne novice, ki se bodo vedno znova pojavljale.

    Dejstvo je, da velike državniške teme volivcev ne zanimajo, temveč bolj njihova osebna blaginja.

    Mandat aktualne vlade se bliža koncu. Kaj se je v Sloveniji spremenilo, odkar je na oblasti Miro Cerar?

    Prav veliko se ni spremenilo. Na nek način sem sam tej vladi najbolj hvaležen za to, da ni storila veliko. Ko imamo namreč situacijo, da so toliko časa na oblasti t. i. leve vlade, že samo po sebi prihaja do nekih neravnovesij, ki lahko družbo potisnejo predaleč v določeno smer. Na nek način se bojim, da bo naslednja vlada morda »učinkovitejša« in s tem škodljivejša.

    Kateri bodo glavni izzivi slovenske vlade v mandatu 2018-2022? In katere teme bodo zaznamovale volilno kampanjo?

    Kar se že v tem hipu kaže kot pomembna tema, je denimo področje storitev, za katere naj bi skrbel javni sektor – zdravstvo, morda tudi šolstvo, ki je po nepotrebnem tudi ideološka tematika.

    Dejstvo je, da velike državniške teme volivcev ne zanimajo, temveč bolj njihova osebna blaginja. Ker gre gospodarstvu v zadnjih letih relativno dobro, glavne teme verjetno ne bodo vezane na materialno preživetje, ampak npr. na te storitve.

    Bodo pa izzivi prihajali sproti. Mnogi bodo verjetno povezani z umeščenostjo Slovenije v evropski in globalni kontekst. V tem smislu lahko vsaka naslednja vlada največ naredi s tem, da ostane na zelo trdni pro-evropski poti in poziciji.

    Če bodo evropske vezi slabele in bo pomen nacionalnih držav naraščal, bo to Sloveniji izključno škodovalo.

    Je napočil čas, da se EU tesneje poveže in premakne v smeri bolj federalnega modela? Če bo prišlo do ustvarjanja manjših skupin držav znotraj EU, h kateri skupini naj se Slovenija priključi?

    Čeprav imajo evropske institucije v praksi svoje velike pomanjkljivosti, je dejstvo, da je usoda Slovenije v prihodnosti zelo močno odvisna od njene sposobnosti visoke integracije v evropski prostor. Preživetje in blaginja majhnih narodov sta namreč resnično možna le v visoko integrirani Evropi.

    Če bodo evropske vezi slabele in bo pomen nacionalnih držav naraščal, bo to Sloveniji izključno škodovalo. V našem vitalnem interesu je zato prispevati h krepitvi evropske integracije, tudi v smeri bolj federalnega modela.

    To povezovanje bi bilo na ravni državljanov evropskih držav koristno za vse, ne le za majhne. Ko je svet enkrat tako izrazito ekonomsko soodvisen in postavljen tudi pred skupne izzive, npr. ekološke, je edini smiseln odgovor v nadaljnji politični integraciji.

    Kako bodo po vašem mnenju množične migracije vplivale na prihodnost Evrope?

    Tudi vprašanje migracij je vprašanje, na katerega lahko politika bolje odgovori le ob večji integraciji. Ker gredo lahko zaenkrat učinkovite integracije le do evropske ravni in je sanjarjenje o kakršnihkoli globalnih povezavah le sanjarjenje, je potrebno te povezave krepiti.

    Je pa trenutno izziv za vso zmerno politiko v razvitem svetu, kako ljudem, ki ne zaznajo koristi, ki jih prinaša globalizacija, ali pa teh koristi dejansko nimajo, dati možnost čim širšega koriščenja prednosti globalizacije. V nasprotnem primeru bomo namreč imeli opravka s po moji oceni zelo škodljivim trendom zapiranja za zidove, ki glede na današnje stanje sveta ni nič drugega kot beg pred realnostjo.

    Kar se tiče migracij, bi bilo za začetek dobro vzpostaviti situacijo, kjer se ljudje ne bi čutili ogroženih. Vse vrste ekstremizmov se namreč napajajo iz strahu. Osebno smatram, da sta sobivanje in integracija migrantov v Evropi sicer možni, a z zelo premišljeno politiko. Evropa najbrž lahko sprejme še nekaj migrantov, prav dosti pa tudi ne.

    Glavno vprašanje pri tem je integracija tistih, ki so že tu. Če je ob tem realno možna integracija, je namreč lahko določena stopnja migracije pozitivna, sploh ob evropskem demografskem problemu. Kar je danes nujno varovati, so predvsem temeljne vrednote evropske kulture in zahodne civilizacije, ki pa niso nujno nezdružljive z drugimi kulturami, tudi islamsko.

    Preberite še prvi del intervjuja z dr. Matejem Makarovičem: Marjan Šarec je obsojen na podobno usodo kot Zoran Janković ali Miro Cerar
    Print Friendly, PDF & Email

    KOMENTARJI: 6

    1. “Matej Makarovič: Problem slovenskih medijev je, da je levosredinski diskurz razumljen kot normalen, vsi ostali pa kot ideološki”

      Gospod Matej pa noče v globino, pardon zgodovino. Pa pojdimo mi namesto njega:

      Stane Dolac: “Mora biti jasno, da smo v tej deželi na oblasti mi, komunisti. Če ne bi bili mi, bi bil kdo drug, toda temu ni tako in tudi nikoli ne bo.” https://sl.wikiquote.org/wiki/Stane_Dolanc
      In da ostajajo na oblasti med drugim uporabljajo medije. Zelo uporabljajo!

    2. Pisec ponovno govori o “levosredinskem” diskurzu, takoj za tem pa priznava, da “dopušča” napadanje in demoniziranje zasebnih pobud v zdravstvu in šolstvu. Le katera levosredinska vlada v zahodnem svetu je doslej napadla in demonizirala zasebno iniciativo v zdravstvu in šolstvu? Nobena! Pa so bile res levosredinske, naše pa so daleč od tega in so torej skrajno leve.
      Tudi drži, da je zahodna, judovsko- krščanska kultura združljiva z drugimi kulturami, tudi islamsko, toda catch je v tem, da islamska kultura ni združljiva z drugimi ali z judovsko-krščansko in po svojih svetih spisih zahteva njihovo integracijo v islam. Torej ravno obratno, kot naš gospod razmišlja.
      Nekoč smo označili človeka, ki se ni popolnoma strinjal z vladajočo ideologijo pa vseeno uporabljal njene miselne in besedne vzorce, za oprezno rit.

    3. Problem je v tem, da se brišejo izrazi kot so Turški vpadi, Andrej Turjaški, Kosovo je Srbija, Cerkev Svete Sofije, Čelekula in stavki kot so ti.
      Alija Izetbegović je bil član Handžarja in SS, ali Alija Izetbegović je prijatelj Osama bin Ladna. Muslimani koljejo Kopte in kmalu bodo klali tudi po Evropi. Barack Hussein Obama in Killary Hlinton sta terorista in sta hotela, da bi džihadisti poklali vse Sirske krijstjane. Putin je za razliko od podpornika terorizma Barabe Husseina Obame branil Asada in demokracijo v Siriji.
      Na koncu pa ugotovijo, da te pesmi vsebujejo sovražni govor.
      https://www.youtube.com/watch?v=4pgchEmasRA
      https://www.youtube.com/watch?v=BUi4ofQB2dY
      https://www.youtube.com/watch?v=nUjsydvnTc8
      pa še enih sto od njegovih prijateljev.

    4. Težava je, ker tudi pošteni in dobronamerni Slovenci ne bojkotirajo levih medijev. Tudi, če se ob padanju bralstva levi mediji napadajo iz UDBovskih fondov v tujini denarja na koncu zmanjka. Vprašajmo se, koga podpiramo? Koliko denarja letno zbere Domovina? 20.000 EUR? Ob koliko donatorjih? 200? Domovina ima 5.000 všečkov na Fb-ju – ljudi, ki so za medij slišali, jim je vsaj na splošno všeč. Če od teh vsak da skromnih 5 EUR (2 kavici) je to že 25.000 EUR. Ok znesek je majhen in se ga skoraj ne splača nakazovati preko položnic ali Bankanetov. Če vsak da 10 (5 kavic) EUR je to že 50.000 EUR. Koliko je potencialnih bralcev Domovine v Sloveniji? Vsaj 400.000. Tudi založbi Družina in Ognjišče morata paziti na vsak EUR, da preživita, pa hvala Bogu imata zveste bralce. Kako je že pisal urednik Domovine, g. Rok Čakš: njegov oče je bral Gorenjski glas/Delo, plačeval časopisu, da je izhajal, in bentil nad vsebino, ki je bila žaljiva do ljudi njegove usmeritve. G. Čakš je napisal lepo in iskreno izpoved, ampak koliko takih je med nami? Iz naših družin odteka denar na Mladino, Nedeljca, Dnevnik, Delo in Večer. Krivi smo si sami.

    5. Ti, Makarovic, nisi nobena izjema. Zakaj SDS napadas in dajes “municijo “ presstituciji? Si vseglihar in NE pomagas slovenskemu zivlju, drzavljanom, sebi in svojim! Zakaj ze?

    Komentiraj