Mag. Adela Pukl: Slovenija je zakladnica pustnih šeg v evropskem merilu

Intervju: mag. Adela Pukl, etnologinja

V tokratni Vroči temi smo gostili mag. Adelo Pukl, uveljavljeno slovensko etnologinjo in eno vodilnih strokovnjakinj za raziskovanje in dokumentiranje pustne dediščine na Slovenskem. V pustnem času nas je popeljala med skrite zgodbe slovenskih krajev, kjer so pustne šege del dolgoletne tradicije.

Slovenija je bogata, kar se tiče zgodovine pustnih šeg, mask in karnevalov. Vsekakor je vse skupaj zelo povezano z naravo, odhajanjem zime in prihodom pomladi, tako da gre za preplet družbe in narave skozi stoletja na slovenskih tleh. Lahko bi rekel, da ste najboljša detektivka za slovenske maske in raziskovanje pustnih šeg v našem prostoru.

Veliko stvari na terenu je z naše strani še neodkritih, kar pomeni, da nas čaka še kar nekaj dela. Je pa res, da so v SEM naši predhodniki začeli raziskovati pustno dediščino po drugi svetovni vojni. Leta 1963 so pripravili pregledno razstavo Slovenske ljudske maske. To je bil nekakšen začetek, na podlagi katerega smo potem pustno zgodbo gradili naprej.

Gospod Niko Kuret je leta 1963 začel svojo čudovito zgodbo o maskah v našem prostoru, gre za pionirja raziskovanja pustnih šeg.

Začeli so že prej, a moram dodati, da Niko Kuret ni bil zaposlen v Slovenskem etnografskem muzeju. Kljub temu se ga veliko omenja, saj je sodeloval s kustosi SEM. Veliko je sodeloval z muzeji in tudi za njegovo knjigo iz leta 1984 bi lahko rekli, da je še vedno nekakšna biblija za vse nas, ki se ukvarjamo z maskami. Njegova knjiga Maske slovenskih pokrajin je absolutno temeljno delo, ki predstavlja maskiranje skozi šege letnega in življenjskega kroga.

Maska nam omogoča, da postanemo nekdo drug, da skrijemo nekaj. Maska omogoča neke vrste preobrazbo.

Zanimivo je, da je to delo nastalo po večdesetletnem raziskovanju. Tudi sveža publikacija Maske: od rituala do karnevala, ki ste jo pripravili, predstavlja nadgradnjo tega, kar je pred 40 leti začel Niko Kuret.

Niko Kuret je leta 1963 ob razstavi Slovenske ljudske maske zapisal, da si vsak želi biti kdaj pa kdaj nekdo drug. In ravno to je to. V bistvu nam maska omogoča, da postanemo nekdo drug, nekaj drugega, da morda skrijemo nekaj, kar je prikrito, zakrito. Maska omogoča neke vrste preobrazbo, od človeka pa je odvisno, katera je tista, ki si jo bo nadel.

Čas, ko se svet obrne na glavo in pod krinko mask veljajo posebna nenapisana pravila, lahko imenujemo (raz)pust. Takrat je dovoljeno marsikaj, kar običajno ni. Maske omogočajo svobodo, igrivost in začasno, navidezno odpravo meja vsakdanjih pravil. Kot da govorimo o aktualnem času, ko se marsikaj dogaja tudi na političnem parketu.

Načeloma je bil pust čas, ko si si lahko dovolil vse to, kar smo zapisali. To je tisto, kar je eno izmed pomembnejših gonil pusta. Ravno to, da si ljudje dovolijo povedati tisto, česar si morda drugače ne bi upali. Z različnimi pustnimi maskami, skupinskimi vozovi in tako naprej postavijo ogledalo družbi ter aktivnemu dogajanju. Torej predstavijo tisto, kar je zaznamovalo njihova življenja, kar se jih je dotaknilo. Včasih v negativnem smislu, spet drugič pa tudi v pozitivnem. Pust je odraz naše družbe, družbenega dogajanja v svetu, na nacionalni in lokalni ravni.

Z različnimi pustnimi maskami in skupinskimi vozovi ljudje postavijo ogledalo družbi ter aktivnemu dogajanju.

Najbolj znan karneval v Sloveniji je Kurentovanje na Ptuju, ki se je začelo leta 1960. Vendar smo imeli v Sloveniji karnevale že prej.

Mi ne gledamo samo mask, temveč gledamo celotno opravo in rekvizite, ki jih na primer držijo v rokah. Ta predmetna dediščina se v preteklih desetletjih ni tako bistveno spremenila, kot so se spreminjale pustne šege. Zanima nas, kako se ljudje obnašajo, kdo se maskira, zakaj se maskira, kdaj se maskirajo, kam gredo in tako naprej. To je tisto, kar je najbolj živo še danes oziroma tudi ohranja pustni čas tako zelo živ.

Slovenci smo glede na število praznikov, običajev in šeg očitno zelo vesel narod. Vemo, da je martinovo vesel praznik, ampak takoj po njem se že začenjajo priprave na pust, drži?

Seveda, potem pridejo Miklavž, božič, novo leto in še bi lahko naštevali. Vidimo lahko, da ljudje želijo nekam pripadati. Pripadnost jim veliko pomeni; predvsem to, da so del neke skupnosti. V tem duhu ljudje namenimo veliko časa, denarja in to radi ohranjamo. Na martinovo mozirski pustnaki razglasijo pustno kraljico ter napovejo program za tisto zimo in kaj se bo dogajalo v pustnem času. Dogovorijo se, kdo bo nosil kakšno masko, kdaj bodo in kam bodo šli na karnevale. Za nekaj skupin vemo, da okrog štefanovega, torej konec decembra, odprejo račun v gostilni, tam se začnejo zbirati, dogovarjati in tako naprej.

Vse do danes se torej lepo ohranja ta časovna komponenta od sv. Martina do pusta?

Seveda, ker če na splošno pogledamo maskiranje, ki ste ga že prej omenili, je vse vezano na naš sredozemski čas. V pomladanskem in poletnem času se ne maskiramo. Na neki način se vse začenja za noč čarovnic, čeprav je to uvožen praznik. Ampak to je ta del leta, ko se začnejo predpustne aktivnosti. Na martinovo nastopi prvo maskiranje, ko se nekdo obleče v škofa in potem blagoslovi vino. Če pogledamo na primer samo cerkljanske laufarje: s svojimi obhodi začnejo že prvo nedeljo po novem letu, medtem ko je ponekod uradno ali neuradno začetek pustnega časa 2. februarja, na svečnico. Potem pa je odvisno od tega, kako dolg je pustni čas, koliko časa imajo za vse norije, obiske, obhode in karnevale.

Smo v času, ko so naši športniki zelo uspešni in svetovno znani. Kako svetovno znane pa so slovenske šege?

Kurenti so naš najbolj množičen in najbolj prepoznan pustni lik v Sloveniji. Stvar je v tem, da jih je že več kot 2.000, 2.500. Nazadnje, ko smo se pogovarjali z njimi, so se omenjale takšne številke. Kurenti v preteklosti niso bili samostojni liki v skupinah. Kurent je bil del pustnih oračev (in je še danes), ko skupaj z drugimi pustnimi liki izvajajo obredno oranje. Ampak zdaj imamo seveda samostojne skupine kurentov, ki jih spremljajo hudički.

Obhodi kurentov so vpisani na Unescov reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. Slovenski etnografski muzej je nacionalni koordinator varstva nesnovne kulturne dediščine in po tej funkcij smo bili kot strokovna institucija vpleteni v vpis nominacije obhodov kurentov na Unescov reprezentativni seznam. Seveda to vedno delamo z roko v roki z nosilci, kar pomeni, da se morajo ljudje na terenu s tem strinjati. Kajti Unesco prinese pozitivne stvari in hkrati tudi kakšno negativno.

Obhodi kurentov so vpisani na Unescov reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva.

Simbolika prihoda pomladi in spoštovanje do narave ponujata veliko zgodb. Koliko tega se dejansko skriva v maskah, v dogajanju, v sporočilih, ki jih nosijo oziroma prinašajo slovenske pustne šege in maske?

Simbolika pustnih likov se kaže na vsakem koraku. Poznamo živalske in rastlinske like, imamo pustne orače, ki so značilni za Haloze, Ptujsko in Dravsko polje ter Slovenske gorice. Ravno kurent namreč nastopa pri oračih kot »plužar« – tisti, ki potiska plug. Spredaj ima konjiče, ki ga vlečejo, in ko med njihovimi obhodi pridejo na dvorišče, »pokač« najprej zapoka z bičem, da najavi prihod. Kurent vpraša gospodarico oziroma gospodarja, ali bodo dali zemljo orati, in nato naredijo simbolno brazdo. »Baba« poseje seme in na ta način domačinom zaželijo dobro letino. Kurent je kot eden izmed »grdih« likov, če mu lahko tako rečemo. Zvoni in s svojo grozno podobo odganja tudi vse slabo. Ravno pust ima to simboliko, da z vsemi takšnimi rituali naredi prostor za novo letino na polju. Zanimivo je, da med pustnimi orači velja neko nenapisano pravilo, da morajo na pustni torek končati svoje obhode do dvanajstih, kajti če bodo hodili kasneje, bo letina pozna.

Koliko dela je na terenu z obiskovanjem tistih, ki so še živeči in imajo največ spominov na te dogodke? Kako je s prenašanjem tradicije na mlajše rodove?

Dobro vprašanje. Velikokrat mi prijatelji, ko jim razlagam, kako je bilo na terenu, rečejo, da imam res super službo, jaz pa jim odvrnem, da imam najboljšo službo. Malo za šalo in malo zares: na terenu se delo lahko začne in konča v gostilni. Ampak to ni lahko delo, če mi verjamete ali ne. Res je, da so gostilne še vedno tisto mesto, kjer dobiš največ informacij. Res je, da se večinoma že prej dogovorimo, preden gremo na teren. Torej imamo svojo mrežo nosilcev te dediščine. Ko pa gremo na teren v pustnem času, jih ponavadi samo spremljamo. Postavimo jim kakšno vprašanje, ampak načeloma skušamo čim bolj dokumentirati, kaj se v tistem trenutku dogaja. Medtem ko izven pustnega časa poskušamo na terenu dobiti čim več informacij. Ljudje so zelo pripravljeni deliti informacije o svoji dediščini, svoje znanje, védenje in veščine.

Obstaja kakšna zanimiva anekdota?

Ja, res je. Zgodilo se mi je, da sem nekoč hodila z eno skupino pet dni zapored v pustnem času. Spremljala sem jih vse dni in jim prvi dan postavila vprašanja, drugi dan sem enaka vprašanja postavila drugim ljudem. V bistvu sem imela po petih dneh na enako vprašanje pet različnih odgovorov. Ravno to je zanimivo, ker ljudje različno dojemajo tudi svojo skupno dediščino, ki je na neki način individualna in kolektivna.

Na martinovo mozirski pustnaki razglasijo pustno kraljico ter napovejo program za tisto zimo in kaj se bo dogajalo v pustnem času.

Kaj bi lahko povedali zanimivega o pustni opravi? Gre za veliko dela in tudi teže, če pogledamo samo kurenta.

Kurentija tehta več kot 35 kilogramov. Za izdelavo so potrebna posebna znanja, prav tako danes ni lahko dobiti vseh materialov zanjo. Oprava Pusta pri cerkljanskih laufarjih tehta kar od 60 do 80 kilogramov in je narejena iz mahu. Prejšnji teden sem jih vprašala, kakšni fantje lahko nosijo to opravo. Pa so mi rekli, da ne potrebujejo nobenega fitnesa. Ampak morajo biti v bistvu zelo močni, krepki fantje. Ker to sploh ni lahko.

Ste bili kdaj prisotni pri izdelavi te oprave?

Ja, res je neverjetno, koliko znanja in veščin je potrebnih za izdelavo mask. To ni stvar, ki bi jo midva lahko zdaj naredila. Potrebovala bi kar nekaj časa. Ker imajo cerkljanski laufarji »ta bršljanov'ga« in marjetico, ki simbolizirata pomlad. In »ta bršljanov« je narejen tako, da je vsak bršljanov listek prišit dvakrat. Čez sto ur dela je potrebnega za izdelavo oprave. Pri drugih pustnih skupinah za izdelavo maske bršljanastega uporabijo tudi cele vejice.

»Ta bršljanov« je narejen tako, da je vsak bršljanov listek prišit dvakrat. Čez sto ur dela je potrebnega za izdelavo oprave.

»Carnem levare«, po naše to pomeni opustiti meso. Verjetno je to tudi izvor besede karneval, tako namreč pravijo nekateri italijanski zgodovinarji.

Ja, o tem sva ravno zadnjič govorila z dr. Giovannijem Kezichem iz Trentina, ki je eden izmed največjih italijanskih poznavalcev mask in njihovih pustnih šeg. Etimologija karnevala, »carne levarum«, je veliko bolj zapletena. To je ena izmed razlag, da se opusti meso, kajti po pustu se na pepelnico začne 40-dnevni post. To je 40 postnih dni in šest nedelj do velike noči. Tako da ja, opustiti meso in v bistvu je vse vezano na to simboliko.

Obstaja zanimiva zgodba. Če se dekle do 30. leta ni poročilo, je moralo za kazen skozi vas vleči ploh.

Tako je napisal Janez Vajkard Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske. To so bili prvi zapisi teh šeg. Vleka ploha je danes razširjena predvsem na Gorenjskem, na Koroškem in na Štajerskem. Kjer se dekle, godno za možitev, ni omožilo, so ji privlekli lesen ploh. Na Gorenjskem podrejo kar celo smreko. Na Štajerskem, v Cirkovcah, ji rečejo, da če ga ni dobila iz mesa, ga bo pa iz lesa. Za nastalo situacijo je Valvasor krivil mlade butce in telebane, saj se nihče od njih ni zavzel za pošteno snubitev. Zato imamo tudi pregovor »ob pustu so zrele neveste, po postu pa preste«. Ravno zato, ker se je za pusta plesalo, poročalo, potem pa je prišel postni čas, ko se je vse skupaj umirilo in so se ljudje počasi že pripravljali na praznovanje velike noči.

Pri določenih šegah so morali biti fantje »čisti«, če se smem tako izraziti, neporočeni, da so bili pripravljeni za ženitev. Tako da obstajajo neka pravila za fante v določenih slovenskih vaseh?

Ja, to so fantovske skupnosti. V Sloveniji so se načeloma ohranile tri fantovske skupnosti. Gre za fante, ki postanejo del neformalne skupnosti, ko so stari 15–16 let, odvisno od posamezne skupine. Del fantovske skupnosti so lahko do poroke. Oziroma kot vemo, se danes ne poročajo več vsi, zato je novo pravilo, da so lahko del skupnosti, dokler ne dobijo prvega otroka. Ravno te fantovske skupnosti so bile tiste, ki so tudi v preteklosti bolj razširjeno skrbele za ohranjanje vseh tovrstnih pustnih šeg.

Kaj pa še kakšna prigoda s terena, bojda obstajajo tudi zaprte pustne družbe?

V Ponikvah sem imela svoj najkrajši teren, ki je trajal pet minut. S kolegom Mihom sva sledila ponikovskim mačkaram in kar naenkrat so fantje rekli, da od tam naprej midva ne moreva naprej z njimi. Začudeno sva pogledala, vprašala, zakaj ne, in dobila odgovor, da je od tam naprej vse samo zanje. To je tisto, kar oni še vedno zelo čuvajo. Nato sva šla v gostilno in tam sva od tistih, ki so že izven te fantovske skupnosti, izvedela, da gre za posebne obrede prehoda, ko oni fante sprejemajo v svojo skupnost. V bistvu je dogodek rezerviran izključno za fante, ki postanejo del te posebne skupnosti. Zanimivo, kako resno so vzeli to dejanje, to odločitev.

V Ponikvah sem imela najkrajši teren, ki je trajal pet minut. S kolegom Mihom sva sledila ponikovskim mačkaram in kar naenkrat so fantje rekli, da od tam naprej midva ne moreva naprej z njimi.

Zato pravite, da je to tista prava slovenska duhovna dediščina?

Ja, živost se ohranja ravno zaradi te skrivnostnosti. Na razstavi, kjer govorimo tudi o teh fantovskih skupnostih, imamo črn pravokotnik. Na mestu fotografije je samo črn pravokotnik, ker je prisotna popolna cenzura. Kljub vsem informacijam, ki jih lahko dobiš s pogovori, so to še vedno stvari, ki niso nikoli dostopne tujcem.

Kako je z nakupom mask za razstave in arhiv?

Ko se na terenu pogovarjamo za odkup mask in oprav za muzej, ni vedno enostavno. Imamo veliko pogovorov na to temo in na koncu se ponavadi odločijo za prodajo. Ampak samo pod pogojem, da bo njihova predmetna dediščina res le muzealija, ki se bo predstavljala izključno v muzeju. V končni fazi je tudi ljudem na terenu, nosilcem, v interesu, da se tovrstna dediščina ohranja na takšen način. Smo nacionalni muzej, kjer zelo odgovorno skrbimo za dediščino, ki pride k nam. To je naša obljuba njim: da bomo skrbeli za to dediščino.

Zelo ste pozorni na besedo šega. Večkrat radi opozarjate, da moramo paziti na uporabo in pomen te besede in tematike. Pojasnite nam, prosim, besede šega, običaj, pust, maska. Zakaj je treba biti tukaj natančen oziroma jo pravilno uporabljati?

V etnologiji se trudimo uporabljati têrmina šega in navada. Navada je nekaj, kar počnemo vsak dan. Šege pa so povezane s prazniki. Včasih smo uporabljali običaj, danes pa besedi šega in navada. Šege izvajamo ob različnih praznikih, torej na martinovo, ob veliki noči. Če poenostavimo, lahko rečemo, da je šega vse tisto, kar se dogaja ob različnih praznikih. V pustnem času imamo veliko različnih pustnih šeg. Maska pa je medij, ki se uporablja pri izvajanju teh pustnih šeg.

V etnologiji se trudimo uporabljati têrmina šega in navada. Navada je nekaj, kar počnemo vsak dan. Šege pa so povezane s prazniki.

(D239: 12-15)