Letos samo še trije novomašniki. Kaj je za storiti?

19

    Med šolskim letom sveto mašo v mestni župniji obišče četrtina veroučencev (velika večina med njimi seveda brez spremstva staršev), družin s predšolskimi otroci pa je komaj za vzorec … Na počitniško nedeljo v nekem romarskem središču peščica starejših napolni nekaj klopi … Katoliški tednik objavi prekrasne fotografije novomašniških posvečenj – na njih pa vsega skupaj trije, ki se še upajo odzvati in slediti Njegovemu klicu …

    Opisano stanje v Cerkvi na Slovenskem – novomašnikov je najmanj v zadnjih 70 letih – nas lahko navdaja s pesimizmom in strahom ali bodo naši otroci in vnuki sploh še poznali ter živeli nauk katoliške vere. Lahko pa nas to stanje opogumi, da s konkretnimi dejanji čimprej prevetrimo stare vzorce, iz njih ohranimo dobro, namesto slabega pa posejemo novo, boljše seme.

    Da je v Sloveniji čedalje manj novomašnikov, je posledica več dejstev:
    – na ravni Cerkve kot inštitucije: poleg medijsko izpostavljenih težav še zakasnelo uvajanje sprememb, ki jih določa Sveti sedež; duhovniki ne izvajajo samo svojega poslanstva, temveč so tudi uradniki, gospodarstveniki, gradbeniki; slabi zgledi posvečenih (dejanja drugačna od pridig); spodbujanje elitizma (farizejstva) tako med verniki kot tudi na katoliških šolah; vlaganje v zidove in ne ljudi; neustrezen pristop pri poučevanju verouka (katehet je lahko vsak, ne glede na sposobnosti za delo z otroki in zgled, ki ga daje); neodzivnost ob praznjenju cerkvenih klopi …;

    – na ravni Cerkve kot občestva: verniki svojo pobožnost kažemo le v času obiska svete maše, z zgledom pa svoje vere ne prenašamo na potomce;

    – na ravni družbe: oddaljevanje od Cerkve zaradi vsiljevanja drugačne kulture in vrednot predvsem s strani medijev in samooklicanih družbenih »starešin«, ki hočejo nadomestiti Boga. 

    Poglavitni razlog ter ključ do rešitve nastale situacije vidim v družinski verski vzgoji, zato se osredotočam le na ta vidik.

    Brez verskih korenin nas z materializmom prežeto okolje hitro zapelje v lažno lagodje  potrošnikih malikov, marsikdo pa uteho pred praznino in nemirom srca išče v mističnih vzhodnjaških nazorih, čeprav so nam odgovori na ta vprašanja že ves čas na voljo v Svetem pismu.

    Korenine vere so v družini

    Brez verskih korenin nas z materializmom prežeto okolje hitro zapelje v lažno lagodje  potrošnikih malikov, marsikdo pa uteho pred praznino in nemirom srca išče v mističnih vzhodnjaških nazorih, čeprav so nam odgovori na ta vprašanja že ves čas na voljo v Svetem pismu.

    Res je, da Bog kliče posameznike na različne načine, a večina tistih, ki se odzovejo klicu in tudi postanejo duhovniki, izhaja iz družin, katerih vsakdanjik temelji na veri.

    Korenine vere torej zrastejo v družini, danes pa družinske verske vzgoje praktično ni. Miselnost, da bo verouk nadomestil vlogo, ki bi jo morali prispevati starši, je zmotna.

    Pri verouku se verniki „napiflamo“ dejstev, resnic, zapovedi, obrazcev …, ne dobimo pa odgovora na vprašanje, zakaj sploh verovati in (p)ostati dejaven član katoliške Cerkve – ne zgradimo svoje osebne vere.

    Tega odgovora nam ne more dati zgolj sistem, temveč starši – oče in mati s svojim zgledom dejavnega življenja po veri. Priprava (bodočih) zakoncev na to poslanstvo in izvajanje verske vzgoje v družini je temelj, na podlagi katerega bi se klicani lahko bolj pogumno odločali za posvečeni stan.

    Z njegovim polaganjem pa moramo pri otroku začeti že v najrosnejših letih: nikar se starši ne pustimo zavesti modernim vodilom, da si bo otrok sam izbral vero, ko bo starejši in ga zato nikamor ne silimo. Dejstvo je, da se za življenje po veri odloči vsak zase: a brez družinskega uvajanja pomeni to bodisi težjo odločitev bodisi težje vztrajanje.

    Namesto filozofiranja dejanja

    Znotraj Cerkve že obstaja mnogo odborov, ki bi lahko uvedli konkretne spremembe ter tako pripomogli k ponovni vzpostavitvi družinske verske vzgoje. Vendar se vse odvija tako, kot da bi bile cerkve že polne življenja.

    To stanje zelo spominja na našo politiko: veliko mest, ki jih zasedajo ljudje zaradi poznanstev – namesto sposobnosti – in zelo malo učinka.

    Večkrat lahko od kakšnih takšnih „funkcionarjev“ preberemo ali slišimo, kaj in kako bi morali, od besed pa ne pride do dejanj. Za spremembe in glede na resnost pomanjkanja novomašnikov, pa tudi čedalje večjega usipa med verniki ni dovolj zgolj filozofiranje, kaj vse bi morali narediti, temveč celovita izpeljava dejanj.

    Zavedati se je potrebno, da imajo duhovniki premalo znanja in gradiva za delo z zakonci, družinami. Tudi večina staršev se čuti izgubljene, saj niso vajeni, da je pretežni del verske vzgoje na njihovih ramenih.

    Namesto obstoječih struktur naj se zato raje zaposli skupino predanih in delavnih ljudi (nujno takšnih s prakso), izbranih na podlagi svojih vizij in sposobnosti, ter zagotovi, da imajo za izvajanje svojega dela na razpolago dovolj finančnih sredstev.

    Ta skupina pa naj potem ne zgolj predlaga, temveč (s pomočjo vseh duhovnikov, pa tudi zunanjih sodelavcev) izvaja programe za zakonce in družine; opazuje, kakšna je pastorala družin in podaja primere dobrih praks; s pomočjo gradiva in materialov pomaga, da bodo družine postale nosilec pastorale; organizira dogodke na ravni škofije ali celo države; oblikuje in izvaja programe za starše ter duhovnike; sodeluje z drugimi področji Cerkvenega telesa; s pomočjo ovrednotenja dela pa zagotavlja želene rezultate.

    Le z odločnimi koraki bomo (sicer počasi, a vztrajno) ne samo razbremenili delo duhovnikov, temveč sčasoma pridobili tudi več posameznikov, ki se bodo z veseljem in hvaležnostjo podali na pot, na katero jih Bog vabi in kliče.

    Avtorica prispevka je Manica Marolt
    Print Friendly, PDF & Email

    KOMENTARJI: 19

    1. “Letos samo še trije novomašniki. Kaj je za storiti?”

      Ve se: molitev in pokora za pričetek. Toliko časa, da bodo vsi, ki so imeli kakršni koli vpliv, da je Katoliška Cerkev na Slovenskem postala največja razpečevalka pornografije, prostovoljno odšli iz Slovenije.

    2. Problem ni samo slovenski, je vseevropski oz. vsezahodni! Zahodna kultura in civilizacija opušča krščanske temelje in korenine in se politično korektno in multikulturalistično prepušča ateističnim in iislamističnim in tujeverskim miselnim tokovom. V zahodnoevropskih državah se zapirajo, preurejajo in celo prodajajo cerkve in ukinjajo župnije, pomanjkanje duhovnikov pa blažijo z uvozom iz drugih celin. Pri nas se dodatno k tem pojavom krepi še ideološki pritisk v politiki in javnosti ter predvsem v šolstvu. Pouk v šolah povsod forsira “znanstveni” evolucionizem, kreacionizma ali Stvarnika se ne sme omenjati. Vrhovi vesoljne Cerkve se temu ne upirajo, rajši diskutirajo ali ločenci smejo k obhajilu, vzpodbujajo migracije in multikulturnost, namesto da bi vzpodbujali znanstvenike in šolnike k odkrivanju pomanjkljivosti evolucijske teorije, ki v izobraževalnem sistemu odvrača ljudi od vere, ker naj bi znanost že vse pojasnila in Boga ne potrebujejo. V zahodni kulturi je izobraževanje, delo in javno življenje že začelo izpodrivati dužino in njen vpliv na otroka, ki ga starši takoj vpišejo v vrtec in šolo. Žal je razkristjanjevanje v Evropi prišlo že tako daleč, da mu Cerkev ni več kos.

    3. Nihče med duhovščino še ni srečal Kristusa.
      Zanemarjanje lastnih svetnikov, zato nimamo nobenega.
      Lagodno življenje duhovščine, brez vsakršne askeze.
      PIP: Pridite, mi še nismo nič našli, pa bomo skupaj iskali! (???)
      Vsega je čas kriv. Okolica.
      Neevangelijska teologija, pravljičarstvo za otroke.
      “Mi smo Marijin narod”, zato nosimo krila.
      Popolno nerazumevanje psihologije mučenikov in prvih očetov.
      Utapljanje, s ponavljanjem: “”Molim, molimo!”” A včasih je delo boljše od molitve, in le dobro delo naredi dobro molitev. Šele potem obratno.

      Dobrodošli v novem času! Glavni teolog oznanja, da ni pekla, če pa je, je prazen. Super, potem pa se res ni treba nič truditi, Jezus pa itak plačuje grehe za nas!! Mi smo enkratni!! Torej lahko grešimo še naprej!
      Če jih kdo opomne, rečejo, da je znanilec nesreče, črnogledi. Tak je njihov odnos tudi do prerokov?

      Ja, hudič res s sladkimi besedami ubija duše. In prav rad je pod oltarnim prtom skrit. Gospod pa presejava. Tako je bilo, je in bo.

      • Tnačev-emu:kako neznansko veliko veste…da niste morda prerok in ste vi edini srečali Kristusa,če že imate dokaz,da ga “nihče med duhovščino ni”?

    4. Baubau, samo berem kak duhovniški blog, in nekaj PIP-a, pa s katerim rečem besedo ali pet … In ne rabiš biti prerok, samo besede prepišeš. Ali pa vprašaj vernike, kateri je svetniški. No, saj so vmes, a jih je premalo, da bi spremenili usodo ”ladje, ki se potaplja” (besede k. Ratzingerja, kasnejšega papeža Benedikta). Malo veš o težavah Cerkve. Niti enega svetnika se ni potrudila potrditi v Vatikanu, ker tam je vedno VOJNA, da se to doseže. Pa se jim ni ljubilo. In tudi zdaj kakonizirani bodo težko svetniki, ker se potrebuje čudež, tega pa ne bo, ker duhovniki niso ljudem predstavili svetosti naših nesojenih svetnikov, četudi jih imamo veliko. Beri zadnjo stran zadnje Družine: nemar do svetnikov. Od tu izvira vsa nemoč in gniloba, ker le oni so najboljši sredniki za nas. Mladina pa nas sledi, seveda na kvadrat.

      Hvala Bogu za te tri + še eden bo menda. Toliko si jih zaslužimo.

    5. Menim, da je najhujši problem duhovniškega poklica osamljenost. Verni Kristjani bi morali bolj skrbeti za svoje duhovnike. Mislim, da bi morali imeti mladi duhovniki možnost se poročiti, v kolikor bi si to želeli.
      Se pa strinjam, da premalo molimo zanje in da sedanji čas ni najbolj naklonjen duhovniškemu poklicu. Vsakemu mlademu moškemu, ki se odloči za duhovniški poklic moj globok poklon.

    6. Premalo se vero živi vsak dan. Premalo imamo otrok, dva sta sprejemljiva, tretji pogojno, pri četrtem in vseh nadaljnih si neodgovoren. In za neodgovornega te nimajo samo tisti, ki ne zahajajo v cerkev, postrani te gleda tudi marsikateri vernik. Če ne bo otrok tudi poklicev ne bo. Osebno se mi zdi, da se je izgubil žar. Zakaj bi se sploh kdo odločil za duhovniško življenje? Evangelij je le čtivo pri maši, ne jemljemo ga resno. ali pa si ga razlagamo po svoje. Premalo je možnosti za zakonce in družine, znotraj župnij. Preslabo vzgajamo otroke in mlade da bi lahko pričakovali več poklicev, enostavno smo mlačni. Iz mlačnosti se pa ne morejo roditi.

      • eni ste res žalostni primerki mentalnega sužnja ideologiji.. le kako bo milosten bogec, če ne obstaja.. in o kerem bogecu sploh govorimo? Zeus, Apolo… miljon bogecov za izbiro…

    7. Nikoli pa se ne pove koliko jih gre tud ven vsako leto.
      In brez zamere , tudi “kakovost” teh ki so posveceni je iz leta v leto …..

      Zakaj ze imamo celibat? Iz verskih ali materalnih razlogov?

      Celibat je edini razlog za to kar se nam dogaja in kar pike dobivam, ko skusajo nekateri krivdo valiti name, da nisem dovolj pobozen, dovol molil, si ne zaluzim… naj se slo rkc malo v ogledalo pogleda (biznisi, pogoltnost…). Globalno pa celibat ukinit pa bo dovolj fajmostrou😀. Sam res pa sprasujem, da kam se bodo potem vsi geji lahko (po)skrili, ki imajo sedaj krasno krinko, da jim mamice ne tezijo s poroko… ja mogoce bi pa še tu kaj premaknili naprej …

      • Hm, odgovor na to sicer dobro razmišljenje je ja in ne 🙂 Glavni problem ni v (ne)poročenosti ali pa v duhovnicah. Poglejte na primeru ameriških protestantskih cerkva, ki so uvedle oboje. Bolj kot so liberalne bolj propadajo 🙂 Delno se strinjam – kot pravi Branko Cestnik – mogoče bodo uvedeni dodatni ‘virii probati’ poročeni možje za določen del nalog, ampak celibat bo verjetno ostal. Takšna zadeva bi bila podobna kt pri pravoslavnih.
        Ja glede gejev med duhovniki se pa strinjam. Spolne zlorabe so namreč izvršili homoseksualno usmerjeni duhovniki. Teh pa je bilo veliko še posebej po II. Vatikanskem koncilu, ko so se v semeniščih sprostila pravila, takšna in drugačna, pač v ‘duhu časa’. Ne vem sicer kako je s homoseksualnimi duhovniki pri nas?

    8. Avtor je kar zadel tematiko, res pohvala. Strinjam pa tudi se s Tonačevom pa tudi z Jožefom in Rožco. Nekateri očitno berejo tuje internetne bloge ki gredo preko klasičnega dojemanja slovenske katoliške realnosti.

      Bom kar direkten.

      Ključen vzrok je po mojem zelo slaba teološka formacija že na Teof-ju ter posledična duhovna in dogmatična mlačnost. Na koncu to vodi v napačno razumevanje pastoralnih in teološko-dogmatičnih prioritet. Ne vem kdo ima to čez ampak situacija se evidentno slabša. Tonačetov sarkastičen in smešen vzklik “PIP: Pridite, mi še nismo nič našli, pa bomo skupaj iskali!” (priznajte res je smešno :)) lepo opiše pastoralno situacijo. Leporečenje, površinskost, lažno usmiljenje brez pravičnosti. Kler živi v nekem svojem evangelizacijskem svetu, ki nima učinka tudi pri verouku ne čeprav ne moremo zanikati iskrenih prizadevanj slovenskih katehistinj in katehetov. Evangelizacija je v smislu ‘Mi smo fajn, Kot Zveza prijateljev mladine.’ Verniki so zmedeni, iščejo samopotrditev da so fajn, mešajo ezoteriko v vse skupaj. Kaj pa naj bi; duhovniki nič ne upajo, škofi so neodločni.
      Kot pravi Rožica, jaz duhovnike v bistvu razumem: osamljenost jih je zdelala, nerealna pričakovanja župnij in župljanov tudi (berite/poslušajte Branka Cestnika), splošni so zato, da sploh še kdo od tega nekatehiziranega življa sploh ostane. Filipa Terčelja se pač tudi ne dobi v vsaki župniji. Ok, toda škofje? Kaj nam imajo sploh sporočiti? Kje so časi svetniških, mučeniških škofov ala Vovk? Nad škofi sem osebno razočaran, ampak to pač imamo, je kar je.

      V tujini na Zahodu poizkušajo z bolj tradicionalističnim pristopom, tudi z latinsko mašo. Odziv je, še posebej zelo močan med mladimi, ki se zanimajo za liturgijo, vsebina jih izzove. Mladi nočejo rožic, nočejo emocionalnosti, hočejo iskreno Resnico, hočejo nekaj Večnega v primerjavi z minljivostjo hitrega življenja v 21. stoletju.

      Če slovenskemu katoliku pokažeš kaj takega, ne bo nič razumel. Slovenski katolik mogoče razume edino še Karizmatično prenovo v Duhu. Ne rečem, hvala Bogu vsaj za njih. Toda za kaj več je slovenski katolik totalno nesposoben. Mi kopiramo Life Teen, v cerkvah imamo prijazne pridige, kjer ni nič o Božji sodbi samo o tem kako se imamo vsi radi, Oratorij (zelo uspešno) funkcionira, ker je tako duhovno splošen da gre skozi pri nevernih starših otrok, vrtimo protestantske evangelikalske pesmi na Radiu Ognjišče (ok vsaj rožni venec so ohranili in na momente direktne duhovne nagovore, ki so začuda katoliški in ne neka ezoterika), v Družini flower-power ekumenizem in na momente teološko nerelevantni članki. Plus si zaslužijo Iskreni.net, Družinska pobuda, Zavod Živim! in podobni. Itak so sami pogruntali kje leži catch – v družini in vzgoji kot pravi avtor tega članka. Kler živi v svojem flower-power katoliškem svetu.

      Folk, HOČETE RES RAZUMETI kakšna je raven vedenja slovenskih katolikov o katoliški veri in Katoliški cerkvi? Berite pisma bralcev v reviji Ognjišče. Za zjokat. Če ti to ne odpre oči potem …… Ampak važno, da so škofje socialno čuteči, ekumenski, sprejemljivi in neškodljivi za vse ……….. taka Shangri-La varianta ……

    9. Rokc, dobro razmišljaš. A najgloblji vzrok vseh vzrokov je ta, da nimamo ljubečega odnosa do svetnikov, ki so najmočnejši sredniki in učitelji resnične ljubezni do Kristusa. Zadnjič sem bral o načinu smrti Filipa Terčelja, ki ga omenjaš, in njegovega kolega, povedano iz ust pijanih ubijalcev: svetnika. Takšne imeti za prijatelje, pomeni biti Jezusov prijatelj in služabnik.

      In res, naša Cerkev je bila boleče in skrajno nemarna do njih- Zato nimamo niti enega uradnega svetnika. Ker jih ne častimo, četudi jih je Bog samo nam poslal, nimamo srednikov, ampak samo dvomljive teologe, ki vse bolj pravljičarijo. Eden od njih, trojni dohtar, pravi, da pekel ne obstaja, če pa obstaja, je prazen. To je res lepa in optimistična spodbuda v greh, istočasno pa je laž, saj so svetnice vse povedale, ko jim je bilo dano videti.

      Blogi: beri blog Jona gre v Ninive, itd. Meni je blizu 🙂

    10. Cerkev nagovarja napačna čustva ljudi. Jezo denimo. S svojimi pridigami ni šla v korak s časom; oz sama je bolj podlegla materializmu, kot pa raja (ki roko na srce že ne more več podlegati, kajti nimajo).

    11. Problem je sama Cerkev in teološki nauk ter pravljica o Kristusu. Če bi opustili vse maše in obrede in podobne zadeve se raje pod drevesom pogovarjali o odnosih in o težavah, takrat bi ljudje prišli. Želja Cerkve po oblasti pa pokoplje vse.

    Komentiraj