Koliko časa si bomo Evropejci še lahko privoščili socialni sistem?

Dr. Fritz Söllner, profesor ekonomije na tehnični univerzi Ilmenau, je lansko jesen razburkal nemško javnost z izjavo: »Migrantska kriza je večji izziv, kot bo podnebna kriza kadar koli.«

V svojem intervjuju za televizijsko hišo RT Deutsch, 17. decembra 2019, je nemški ekonomist sicer poudaril, da se strinja z ukrepi za zaščito podnebja in da ne zanika dejstva, da h klimatskim spremembam prispeva tudi človeški dejavnik. Vendar po drugi strani dejal, da migrantska kriza spričo trenutne socialne politike predstavlja večji družbenopolitični izziv, kot podnebne spremembe.

Nadaljevanje trenutne evropske migracijske politike bi, tako Söllner, lahko vodilo v zlom nemškega socialnega sistema in v naslednjih desetletjih državo spremenilo do nerazpoznavnosti.

Stroški migracij

Söllner svoje izjave opira na ekonomske in fiskalne argumente, med katerimi prvo mesto zavzemajo stroški, ki nastajajo v ciljnih državah migracijskih tokov. Čeprav nemška zvezna vlada tovrstnih podatkov nikoli ni obelodanila, so se v javnosti pojavile različne ocene.

Najverjetnejša se mu zdi domneva, da od leta 2015 zvezne oblasti zgolj za namestitev migrantov v Nemčiji letno porabijo od 20 do 30 milijard evrov, čeprav obstajajo tudi višje ocene, ki se gibljejo med 40 in 50 milijardami evrov. Slednje številke pa ne vključujejo ostalih stroškov povezanih s priseljevanjem, med katerimi prvo mesto zavzemajo socialni transferji.

Študijo o vplivih migracijskih tokov na nemški socialni sistem je prispeval finančni ekspert Bernd Raffelhüschen z univerze v Freiburgu, ki naj bi med drugim prišel do ocene, da bo povprečen azilant v Nemčiji tekom svojega življenja porabil 207.000 evrov več, kot bo prispeval v državni proračun.

Na podlagi naštetih dejstev Söllner ocenjuje, da bo priseljevanje ob nadaljevanju trenutnih trendov, po katerih Nemčija beleži 200.000 prošenj za azil letno, postopno spodkopalo nemški socialni sistem.

Takšna migracijska politika pa naj ne bi rešila niti demografskega problema Evrope, saj je, kot dodaja, udeležba azilantov v pridobitnih dejavnostih prenizka. Politika odprtih meja se je po njegovi oceni s stališča reševanja težav na vseh področjih izkazala za iluzorno, lahko pa vidi v resne finančne težave.

Prav te bi po Söllnerejevem mnenju lahko predstavljale pravi vzrok za nekatere ukrepe zvezne vlade za preprečevanje podnebnih sprememb. Kot poudarja sam, gre pri njegovih tozadevnih sklepih sicer zgolj za špekulacije, vendar, dodaja, ga ne bi čudilo, ko bi zvezna vlada z uvedbo novih okoljevarstvenih dajatev, kakršen je npr. davek na izpuste CO₂, dejansko skušala zagotoviti finančna sredstva za socialne transferje.

Glavno ost svoje kritike pa Söllner usmeri proti smernicam EU, ki naj bi vzpostavile trenutne razmere, in proti množičnim medijem, ki po njegovem mnenju onemogočajo racionalno debato o tem perečem vprašanju.

Kdo so poraženci in kdo zmagovalci politike odprtih meja?

V svoji zadnji knjigi System statt Chaos: Ein Plädoyer für eine rationale Migrationspolitik (Sistem namesto kaosa: Zagovor racionalne migracijske politike) Söllner predstavi širše ekonomske posledice migracij.

Priseljevanje nekvalificirane delovne sile je z ekonomskega stališča sicer dobro za višje sloje, medtem pa ostalemu prebivalstvu povzroča zlasti breme. Migracije namreč spreminjajo razmerja moči na trgu dela, saj krepijo kapital in slabijo položaj zaposlenih, kar pomeni, da so največji poraženec trenutne migracijske politike prav domači zaposleni z najnižjimi dohodki in socialno ogroženi.

Poleg večje konkurence na trgu dela migracije pomembno vplivajo tudi na nepremičninski trg, kjer najkrajšo spet potegnejo domačini z nižjimi prihodki. Večje povpraševanje po nepremičninah namreč viša cene nepremičnin in najemnine, kar dodatno prizadene domači delavski razred. K temu je treba prišteti še daljše vrste v zdravstvu in obremenitve socialnega sistema.

Našteti razlogi po Söllnerjevem mnenju povzročajo razkol v nemški družbi. Za nameček se je družbenoekonomski položaj ljudi z najnižjimi prihodki po letu 2015 poslabšal, medtem ko naj bi trenutne razmere dodatno krepile najpremožnejše sloje družbe.

Migracije pa lahko imajo tudi pozitivne ekonomske in socialne posledice za celotno družbo, če gre za priseljevanje visoko kvalificiranih kadrov. Tozadevno Söllner opozarja na veliko razliko med Nemčijo in Švici, kjer imajo priseljenci pozitiven prihodek v državni proračun.